Jethro Tull: The Jethro Tull Christmas Album

Izdajanje Božičnih albumov očitno postaja nekakšen trend legendarnih skupin, katerim je na stara leta pošla sapa kreativnosti in jih vse bolj nažira rja pomanjkanja ustvarjalne domišljije. Kako sicer razložiti, da so v istem letu, skoraj eni za drugim, izdali svoj Božični album tako The Moody Blues kot Jethro Tull. Glede Moodyev, ki že plejado let niso pokazali kakega prebliska inovativnosti to niti ni bilo kako posebno presenečenje. Toda od večno neukrotljivega piskača in njegove tovarišije bi vseeno pričakoval nekaj več subtilnosti do svojih dolgoletnih privržencev, še posebno po izidu dveh zelo spodobnih albumov na katerih so pokazali, da so še vedno sposobni presenetiti s svežimi zvočnimi idejami. Ta izdelek pa se oplaja predvsem na račun odličnih, a že dolgo prežvečenih glasbenih idej iz bogate Tull zapuščine in zapuščine tradicionalne Božične glasbe.

"The Jethro Tull Christmas Album" je na prvi pogled skorajda paradoks za enega najbolj znanih glasbenih ateistov, ki je nekoč na legendarnem albumu "Aqualung" (1971) brezkompromisno udrihal čez organizirano religijo in je znan po svojem sarkastičnem humorju. No, strah, da se je Ian na stara leta spreobrnil v verskega gorečneža, ni potreben. Po lastnih besedah je zadevo posnel, ne zato, ker na ta praznik strastno obeležuje Kristusovo rojstvo, temveč kot rojstno dnevno posvetilo svoji hčerki ter zato, ker mu je bil od nekdaj blizu tisti starožitniški, neskomercializirani božični duh. Obenem pa si je želel na novo aranžirati nekaj njihovih klasik, predvsem tistih, ki imajo poudarjeno folk rockovsko komponento ter nekatere tradicionalne praznične skladbe. Ian, ki že dolgo ni več samo glasbene legenda, temveč eden najuspešnejših škotskih poslovnežev pa se je s tem domislil tudi nadvse spretnega trika, kako zvestim privržencem skupine izdelek prodati kot novi Jethro Tull album, čeprav na njem ni skorajda ničesar novega.

Skladbe na tem albumu so zmes peščice novih skladb, reanžiranih starih skladb in preurejenih aranžmajev tradicionalnih božičnih pesmi. Te so sicer odigrane in aranžirane na vrhunski način, tako kot se tudi spodobi od Iana in njegove vesele druščine, a po poslušanju vseeno ostaja nekoliko grenak priokus opeharjenosti. Na tem izdelku ni prav ničesar, kar bi ga lahko verodostojno uvrščalo kot novi Jethro Tull album, zato bi se ga moralo uvrstiti v prav posebno kategorijo prazničnih albumov, katere bi se lahko po pravici povedano prodajalo tudi za polovično ceno. Če se s temi stvarmi ne obremenjujemo in ga vzamemo kot iskreno posvetilo božičnemu duhu pa gre za zelo soliden in neposreden folk rockersko usmerjen album (celo njihov najbolj folk rockersko naravnan izdelek brez kake izrazite prog komponente), kateri je že postal obvezen Božični rekvizit večine njihovih privržencev.

Na dveh skladbah se je skupini pridružil tudi nekdanji član, basist Dave Pegg (Fairport Convention), ki je s svojim folk rockerskim pedigrejem vselej učinkovit, kadar je potrebno ustvariti ali odigrati kakšen dober folk rock aranžma. Posamezne izvedbe in folk aranžmaji so po večini dobro izvedeni, tekoči in ustvarjajo prijetno, podeželsko ter praznično vzdušje, ko si lahko zlahka predstavljamo zasnežene britanske planjave in peščico bradatih veseljakov, ki zapuščajo irski pub. Razen Ianove večletne vokalne zarjavelosti, katero so v produkciji spretno prikrili, ni kakih večjih pripomb na izvedbe. Kritika leti predvsem na pomanjkanje običajnega Jethro Tull elana, razgibanosti in duhovitosti, katero je ponavadi čutiti skozi večino njihovih izdelkov, precej sterilno produkcijo ter dejstvo, da se album trži kot uradni studijski album.

Najbolj zanimiva stvaritev na celotnem albumu je prav gotovo uvodna "Birthday Card at Christmas", ki je (tako kot celoten album) izrazito posvečena Ianovi hčerki Gael, katera na Božič praznuje tudi svoj rojstni dan in po Ianovih sarkastičnih besedah zato vselej ostaja v Kristusovi senci. Številni dobri folk aranžmaji na flavti, akustični kitari ter solidne pasaže na Martinove električni kitari ob spremljavi Ianovega pošteno načetega vokala, jo delajo dovolj duhovito, da si zasluži posebno omembo. Nekoliko manj navdušijo v folk rockerske srajčke aranžirane tradicionalne Božične skladbe, skoraj vse po vrsti inštrumentali, ko se Ian ter tovarišija za nekaj časa spet spremenijo v Božička in irske palčke ter se s sanmi odpravijo na popivanje v pub. Še manj navdušujoče so na novo aranžirane Tull klasike kot so (po pričakovanju) "A Christmas Song", "Jack Frost And The Hooded Crow", "Weathercock", "Fire at Midnight", "Ring Out Solstice Bells" ter "Bouree", ki so zanimive zgolj za primerjavo s svojimi precej boljšimi in energičnejšimi izvirniki. Osebno sicer ne vidim prav nobene prave potrebe po njihovem reanžiranju, saj so jim bili odvzeti nekateri najboljši (prog) rockerski elementi zato, da bi zvenele čim mehkejše. Po mojem bi bilo precej bolje, če bi posneli kaj novega, a še vedno je tako boljše kot pa, da bi gor vključili originalne verzije in potem to prodajali kot novi studijski album.

Prejemnik nagrade za najuspešnejšega škotskega poslovneža je tokrat podtaknil v lepo obarvan pirh spremenjeno kukavičje jajce, kateremu pa ne glede na to uspe ustvariti solidno Božično vzdušje, kar je konec koncev tudi njegov osrednji namen. Osebno tega albuma, katerega se razen za božične praznike ali ob kakih res izrednih razmerah skozi leto ne dotaknem, sploh ne štejem med njihovo redno studijsko diskografijo, temveč kot izdajo neke posebne kategorije. Ian sicer nima veliko skupnega s svojim daljnim bratrancem Scroogeom iz znane Dickensove božične pripovedke. Zato pa prav tako poseduje dobro žilico kadar se je treba spomniti, kako za majhen trud iztržiti nekaj dodatnih beličev, kateri pridejo vselej prav pri obnovi ribogojnic in nakupu večjih količin mačje hrane. Glavni problem "The Jethro Tull Christmas Album", sicer povsem spodobnega folk rockovskega izdelka, ki pride kot naročen za preganjanja dolgčasa, kadar vas za božične praznike zaželi kdo zamoriti s tradicionalnim božičnimi napevi v izvedbi "vrlih" Franka Sinatre, Deana Martina ali Binga Crosbya, ostaja neizbežen občutek, da je bil v resnici ustvarjen predvsem zato, da v času ko se še vedno čaka na pravi studijski Jethro Tull album, na lahek način iztrži nekaj dodatnega cvenka iz žepov največjih privržencev skupine, ki vedno pokupijo vse kar nosi ime Jethro Tull. Če bi se album prodajal za polovično ceno (recimo tako kot se prodajajo EP-ji) ali pa bi se na njihovih koncertih podajal kot posebno darilo ob nakupu ostalih albumov, pa bi bilo moje mnenje o njem najbrž nekoliko drugačno.