Saxon: The Inner Sanctum

Novi album skupine Saxon, preživelih dinozavrov in prvakov iz časov N.W.O.B.H.M., ki od plošče "Solid Ball Of Rock" pa naprej, zvenijo nemško, zlasti zaradi bolj surove produkcije, ki za Britance nikdar ni bila značilna, pa tudi gradnja samih riffov se je nalezla malo nemščine (devetdeseta leta!!!!), da ne omenjamo sporadičnega vpletanja dvojne bas boben stopalke, česar "pre-Solid Ball Of Rock" era skupine ni poznala, se vračajo z novo ploščo "The Inner Sanctum" v obdobje 1997 – 2001. Verjetno vrnitev bobnarja Nigela Glocklerja v skupino temu niti ni kdove kako botrovala, a ravno ta postava je spravila od sebe npr. enkratno "Unleash the Beast" (1997). Vsekakor je "The Inner Sanctum" od glave do pete spet bolj Saxon plošča kot "Lionheart" (2004), na kateri so hoteli fantje ujeti zvočne power metal trende 21. stoletja in vemo da tak bend kot je Saxon posnemanja nikakor ne potrebuje. Aleluja, "The Inner Sanctum" znova črpa naravnost iz svete Saxon tradicije, temu pa dodaja bombastičnost, ki so jo znali na najlepši način približati "nemški" Saxon na "Killing Ground" (2001). Najlepši primer združevanja tradicije časov "Denim And Leather" in "nemškega" je tako I've Got To Rock (To Stay Alive), na kar napeljuje že samo ime.

Beseda heavy metal! Osemdeseta. Saxon so ob tem prvovrstni stereotip za "heavy metal". Njihov izraz nosi najbolj imenitno konfekcijo vseh zaščitnih in reprezentativnih znamk besedne zveze "heavy metal", na katero so nas Saxon razvajali že od daljnega leta 1979, pa vse do današnjega dne. Filozofirati je nesmiselno. Tu so velike melodije, čvrsta nepopustljiva riff formacija, himnični refreni, že standardno briljantno soliranje dvojca Scarrat/Quinn, Biffov nezamenljivi vokalni pečat, vse to pa je umetelno in za stare mačke že rutinsko podprto z vražjo ritem linijo Carter/Glockler. "The Inner Sanctum" je visoko dinamična plošča in Saxon narekujejo izreden tempo skozi celotno minutažo. Album "The Inner Sanctum" deluje tudi po 30 letih obstoja skupine, neverjetno sveže, fantje pa v izvedbi kot neukročeni žrebci, ki delujejo v tem, kot bi se šele borili za uveljavitev imena na glasbenem zemljevidu rock glasbe.

Po prvih treh razbijačih, fantje umirijo tempo z Red Star Falling, ki so ji primešali nekaj tiste zlate "eighties" atmosferičnosti legendarnih skladb Broken Heroes in The Eagle Has Landed. Saxon pač znajo tempirati vzdušje in ustvarjati valovanje dinamike skozi albume. Tako se tudi album zaključi na najbolj eleganten način. Preludij Empire Rising, ki prinaša atmosfero otvoritve plošče "Unleash the Beast", potem pa sledi kanonada s strupenim riffom! To je najdaljša skladba Atila The Hun in predstavlja kot zaključek plošče atmosferični vrhunec albuma "The Inner Sanctum" z daljšim srednjim instrumentalnim delom, kjer se fantje še posebej raztogotijo in kjer metalska beštija grozeče zareži s svojim strašnim zobovjem in tako pokaže, da Saxon, kljub dolgi prehojeni poti, še zdaleč nimajo skrhanih čekanov!

Produkcija je živa, ravnovesje med inštrumetni je tu, vokal v centralni legi, zlasti je jasno ločena v celokupnem zvoku odlična bas linija Nibbsa Carterja, katerega žvenketanje in struženje debelo doni in reže skozi jeklo kitarkega riffa plošče. Magija Saxon je to! Skupina, ki ne zna in ne zmore zatajiti. Tradicija živi! Zvesti tradiciji, za zveste ljubitelje skupine. Kaj bi si človek sploh še zaželel več? Ime Saxon ostaja veliko in ponosno! "The Inner Sanctum" je še en pravi Saxon! Še enega takega prosim!