"The Incident" je težko pričakovani dvojni album, ki je nastal v delavnici kultnih britanskih progresivnih rockerjev Porcupine Tree, ene izmed redkih sodobnih prog rockovskih zasedb, ki po zaslugi širokega zvokovnega spektra, kateri med drugim zaobjema spogledovanje z elementi progresivnega metala, alternativnega rocka in ambientale, uživa lep uspeh tudi v širšem krogu publike. Posebno veljavo med progoljubci so si prislužili predvsem s serijo odličnih studijskih albumov, kateri so jim prinesli laskavi naziv duhovnih naslednikov nekaterih progresivno rockovskih velikanov šestdesetih in sedemdesetih. Tovrstni laskavi naziv pa je obenem tako blagoslov kot prekletstvo, saj morajo ob vsaki novi izdaji upravičevati podeljeni status najsvetlejše zvezde na sodobnem prog rockovskem obzorju.
Naslednik izvrstnega predhodnega albuma "Fear Of a Blank Planet" (2007) vsebuje več kot 75 minut glasbe, kar vsekakor ni mačji kašelj in je glavni razlog za prvi dvojni album v zgodovini skupine. Centralno pozicijo zavzema 55-minutna suita, ki obenem obsega celoten prvi disk in tvori konceptualni cikel štirinajstih med seboj povezanih skladb. "The Incident" ni prvi konceptualni album v režiji Stevena Wilsona in njegove nadebudne progresivno rockovske tovarišije, saj so se s socialnimi deviacijami sodobne, "kibernetične" mladine ubadali že na "Fear Of a Blank Planet", je pa predvsem po zaslugi kompleksne strukture posameznih del zagotovo njihov najbolj ambiciozen projekt, čeprav bo marsikdo izmed poslušalcev le stežka prodrl skozi navidezno preprost, a dejansko precej surealistični koncept. Ta je obenem tudi ena redkih šibkih strani albuma, saj se gospod Wilson iz albuma v album že pošteno ponavlja z običajnim socialnimi tematikami o popolni odtujenosti, duhovni izpraznjenosti in vsesplošni bolestnosti moderne družbe.
Navdih za glavnino liričnih idej pa tudi sam naslov albuma je prišel potem, ko je Steven nekega dne, na področju prometne nesreče zagledal prometni znak z oznako ' policija-incident'. Nedolgo zatem je dobil nenavaden občutek, da je duh nekoga, ki je umrl v prometni nesreči vstopil v njegov avto. Beseda 'incident' ga je navdihovala tudi pri preostalih besedilih, ki opisujejo nekatere travmatične dogodke iz polpreteklosti, med njimi reševanje ameriških najstnic iz krempljev nekega blaznega religijskega kulta v Teksasu, o družini, ki nenehno terorizira svoje sosede in o skrivnostnemu človeškem telesu, najdenemu na gladini reke sredi ribiškega izleta. Vsaka skladba je napisana v prvi osebi in poskuša učlovečiti skorajda nagnusno pikrost in suhost s katero ponavadi takšne dogodke pokrivajo reportaže večjih medijskih hiš.
Koncept resda ni slika in prilika inovativnosti, zato ne bi bilo slabo, če bi Steven v prihodnosti glede tega ubral nekoliko drugačen pristop. Glasbena podoba albuma medtem ob vzdrževanju običajnega Porcupine Tree zvokovnega recepta prinaša veliko razlogov za veselje, zlasti tistim dolgoletnim privržencem, katerim ni bilo preveč pogodu, da so njihovi ljubljenci v zadnjih letih s polno paro zapluli v progresivno metalske vode. "The Incident" vsebuje zaznavno širši spekter kot denimo njegov predhodnik, saj poleg običajnih prog metalskih kanonad v nič manjši meri ne primanjkuje trenutkov, ko široke ambientale zavese sintetizatorskih vzorcev v režiji gospoda Barbierija prebudijo tisto nostalgično magijo, ki je odlikovala zgodnje albume te še vedno odlične skupine. Ritem sekcija Edwin/Harrison se kot vedno ponaša z veliko domišljije, obenem pa se vzdržuje pred vsakršnim morebitnim solističnim ekshibicionizmom. Velik poudarek je tudi na akustičnih trenutkih, ko na površje prodrejo njihove številne subtilne plati. Stevenov glas je navkljub nekaterim manjšim, zanj netipičnim, vokalnim eksperimentom še vedno zadržal tisto neverjetno čustvenost s katero je poslušalca vedno znova prikoval v poseben trans.
Posamezne kompozicije se izvrstno prepletajo skozi celotno konceptualno suito. Za izdatno podkrepitev konceptualnega ambienta pa poskrbi tudi ponovitev nekaterih že slišanih motivov. Uvodni "Occam's Razor", kjer čez ambientalni zvočni kolaž butajo distorzirani intervali električne kitare, je v slogu nekaterih njihovih preteklih izdelkov ogrevanje za pravcato "zmetalizirano" eksplozijo, katera se z vso ihto razpoči na "The Blind House", kjer vnovič prepričljivo združujejo raznovrstne delce prog metala in eterične ambientale. Hipnotični refren lepo priča o tem, da z leti niso zgubili na melodični senzibilnosti, katera je vedno odlikovala njihov glasbeni izraz. Na albumu je moč zaslediti več krajših del, ki med seboj uspešno povezujejo kompleksnejše kompozicije in katere nikakor ni moč razglasiti za nepotrebne polnilce prostora. Tovrsten primer je denimo "Great Expectations", kjer gre za lepo fuzijo akustike in distorzije, ki se konča z elegantnim prehodom v prijetno balado "Kneel And Disconnect" v kateri briljirajo očarljivi aranžmaji na akustični kitari in klavirju.
"Drawing the Line" na katerem se krhki klaviaturski motivi butajo z udarnimi kitarskimi pasažami je še en posrečen eksperiment združevanja ambientalne senzibilnosti, prog metalske temperamentnosti in alternativno rockovske upornosti. Slednje se navzame tudi Wilsonov nekoliko neobičajen vokalni pristop. Naslovna skladba po slogu, predvsem zaradi številnih odsekanih kitarskih pasaž, uporabe vokoderja in obširne palete elektronskih vzorcev, močno spominja na kako pozabljeno stvaritev s "Fear Of a Blank Planet", spogleduje pa se celo z elementi industrial metala, čeprav vsebuje zelo lep in sproščen refren. Kratki zadušnici "Your Unpleasant Family" in "The Yellow Windows of the Evening Train" po količini ambientalnih zaves in zaradi uporabe zvitih kitarskih efektov močno spominjata na nekatere stvaritve iz zgodnjih, bolj elektronsko in psihadelično obarvanih dni skupine.
Najresnejši kandidat za najboljšo stvaritev na celotnem albumu je odlični "Time Flies" v katerem se med drugim skriva hudomušna lirična referenca na The Beatles klasiko "Sgt. Pepper's Lonely Hearts Club Band". Temperamentna melodija na akustični kitari v navezi s Stevenovo zaščitno vokalno sanjavostjo seva skorajda Pink Floydovsko stopnjo eterične subtilnosti, medtem ko bodo številni nenadni, kar se da kompleksni prehodi med posameznimi sekcijami ter Wilsonove izborne kitarske solaže navdušile tudi najbolj zahtevne progoljubce. Prav neverjetno je kako Steven in tovarišija iz navidezno preproste, skorajda bazične melodije na akustični kitari stkejo nepozabno ambientalno mojstrovino.
"Degree Zero of Liberty" predstavlja ponovitev distorziranega uvodnega motiva, kateri naglo odstopi prostor še enemu zanimivemu slogovnemu hibridu z naslovom "Octane Twisted" ob katerem se bodo obliznili tudi vsi prog metalci med običajnimi Porcupine Tree privrženci, saj ne manjka agresivnih kitarskih rafalov, medtem ko je ritmična razgibanost na običajno zavidljivi ravni. "The Seance" je položen na nežni akustični melodiji, katero dodatno plemeniti vnovič izvrstno, razčustvovano Wilsonovo petje, hkrati pa kot celota tvori precej mračno vzdušje, kakršno prevladuje skozi večino albuma. Z zloveščim inštrumentalom "Circle of Manias", kjer vladajo distorzirane kitarske pasaže in režeča bas linija se vnovič podajo v brutalnejše, metalske sfere. Konceptualno suito zaključi briljantna balada "I Drive the Hearse", ki se po količini vloženih čustev s strani gospoda Wilsona lahko primerja celo s takšnima Porcupine Tree baladesknima klasikama kot sta "Lazarus" in "Sentimental". Čustveno izjemno bogata vokalna predstava je podkrepljena z zasanjano akustično melodijo in nežnih zavesah melotrona v ozadju. Nadvse primeren zaključek prvega dela plošče, saj se konča na ambientalno kar se da optimistični noti.
Na drugem disku se nahajajo še štiri skladbe, ki so izvzete iz konceptualnega jedra, a kljub temu ponujajo kar nekaj zanimivih trenutkov. Prva izmed njih je sentimentalna balada "Flicker", katera posebno navduši z izvrstnimi vokalnimi harmonijami, nabitimi z izdatno dozo hipnotičnega melosa. "Bonnie the Cat" je navkljub svojemu nenavadno komičnemu naslovu vse prej kot komična stvaritev, saj na njem vlada izjemno zlovešča atmosfera. Steven se tu vnovič obširno poslužuje rabe vokoderja, ne manjka tudi elektronskih vzorcev na sintetizatorjih in distorziranih kitarskih sekvenc s katerimi se podajo v precej brutalno zveneče prog metalske vode. Navkljub uspešnemu kreiranju zlovešče atmosfere, bo ta stvaritev zaradi obširne kombinacije prej omenjenih zvočnih elementov marsikomu od dolgoletnih privržencev še najmanj všeč. "Black Dahlia" je še ena solidna, odlično aranžirana balada na kateri ima Wilson vnovič priložnost, da razodene svojo poetično in kar se da melanholično dušo. Na zaključni mojstrovini "Remember Me Lover", zagotovo enem izmed najboljših del na albumu, pa se še enkrat izkažejo s prelepimi harmonijami, tehnično izpiljenostjo in izdatno infuzijo vloženih emocij ter obenem z odliko opravičijo status trenutno najbolj cenjene sodobne progresivno rockovske skupine.
Porcupine Tree so z The Incident "zakuhali" še eno mojstrovino sodobnega progresivnega rocka, katera v ušesih raste z vsakim vnovičnim poslušanjem in tako poslušalca vselej nagradi z novimi presenečenji. Kdor skupino spremlja že dlje časa ali slučajno celo od njihovih prvih korakov ob tem pravzaprav ne bi smel biti preveč presenečen, saj Steven Wilson vedno znova potrjuje, da je eden redkih sodobnih britanskih glasbenikov, ki popolnoma razume tisto prvinsko dušo progresivnega rocka, ki je svoj navdih črpala v brezmejni zvokovni kreativnosti, nepredvidljivosti in kar se da veliki količini vloženih emocij, obenem pa se ni nikoli ustrašil eksperimentiranja z nekaterimi modernejšimi zvokovnimi elementi, ki na ta račun k glasbi Porcupine Tree privlačijo tudi širše občestvo. Album na vsakem koraku zvesto sledi prepoznavnim in priljubljenim Porcupine Tree finesam ob vmesnem spogledovanju z njihovimi zvokovnimi koreninami hkrati pa vnovič ponuja nek popolnoma svež pristop, kar se tiče same strukture albuma. "The Incident" tako, kljub nekoliko šepavemu, da ne rečem obrabljenemu konceptu, nadaljuje zmagoviti niz Porcupine Tree mojstrovin o katerih bodo lahko govorile še številne generacije zanamcev, če bo človeštvo obstalo dovolj dolgo.
na vrh