Po štirih ploščah je postalo jasno - Mastodon so izčrpali prapočela obstoja svojega univerzuma. Njihov razbeljeni svet je konsituiran in po ohlajanju prvotne, primordialne ustvarjalne magme je nastopilo obdobje brušenja in klesanja. Temu bi lahko rekli evolucija ali pa staranje - izberite karkoli želite, a dejstvo, ki ga je nemogoče spregledati je, da je četverec iz Atlante sposoben izumiti nove koncepte lastne percepcije ne da bi se pri tem izgubljali v nebistvenem nakladanju!
Ko se je The Hunter zavrtel prvič zavrtel na mojem predvajalniku je postalo jasno, da je v srcu štiriperesne deteljice trenutno najbolj plodnih sludgerskih glasbenikov, kar jih svet premore (če niso najboljši so vsaj blizu definicije popolnosti) še vedno ocean neizrečenih stihov in neodigranih harmonij, ki se vesijo ena na drugo in vas po nujnosti svoje toksičnosti tako prekleto premamijo k plesu in podleganju čarom, da jim to zavidajo tako šamani kot legije črnomašnih vračev. Je potrebno poudarjati, da sem bil že od prvega trenutka enostavno prevzet nad lepoto, ki je zarohnela iz zvočnikov in napolnila kotičke mojega koščka imaginarnega sveta spokoja in miru?
Pa pojdimo lepo po vrsti. Dejstvo je, da je The Hunter čudaško peto dete iz zbirke izjemnih izdelkov atlantskih metalskih rokovnjačev. Če ste bili po plošči Crack The Skye prepričani, da enostavno ne more biti več nič povedanega, kar ne bi skvarilo sladkobnega okusa po okušanju ezoterike in mistične mane, s katero so se hranila vaša ušesa medtem, ko se je v hlapni mešanice kadila in prepovedanih substanc topila vaša duša, se ni potrebno bati, da boste tokrat ostali nepotešeni in na suhem. The Hunter je smiselno nadaljevanje veličastnega predhodnika. In če se je Crack The Skye poslovil od Dailorjeve prezgodaj umrle sestre Skye, je tudi na The Hunterju zaznati sled mrakobnosti, slovesa in, da, genialne dušebrižne tolažbe. Tokratna plošča je Hindsovo slovo od brata, ki se je smrtno ponesrečil med lovom prav v času, ko je peklenski četverec snemal in ustvarjal novo ploščo. Tragika, s katero pa se lahko potešimo in nahranimo voajerstva in svojevrstne mastodonske nekrofilije vedno lačni oboževalci.
Plošča se razpre s pahljačo izjemnih rifov skladbe Black Tounge, ki nakaže smer, v kateri bo tokrat drvel vlak strastnega uničenja - brez nepotrebnih nakrancljanih dodatkov, progresive in bližje oklesteni, a nabildani različici Mastodonov, kot ste jih vajeni s plošče Blood Mountain ali pa peklensko izjemnega Leviathana, vendar z manj grlenim oratorijem. Klasika je izjemna stvar, že na Curl The Burl pa dobite kurjo kožo, saj se vam zazdi, kot bi v isti lonec vsuli dobro merico Ozzyja, Queens Of The Stone Age, Kyussov in na steroide priključenih Led Zeppelinov.
Na albumu ste deležni še psihedeličnih floydovskih momentov, namesto dolgometražne forme četrturnega piskanja pa se dolžina skladb giblje okoli meje zdravih treh minut ali le malce več. Konzervativno, a nikakor odvečno poseganje po drugačnih definicijah harmoničnosti. Seksi kombinacija, ki pa se dosledno in izrecno odpoveduje trdozvočnosti, nikakor pa ne svojevrstnemu optimizmu in živosti se nadaljuje tudi na skladbi Blasteroid in na izjemno božajoči tenziji skladbe Stargasm. Mastodon se tokrat ne osredotočajo na globalni koncept ampak vas popeljejo po trinajstih postajah, ki so v svoji shematični preprostosti udarne in lepe fotografije njihove intime in sanjskih utrinkov.
Čudaštvo in fascinacija nad starodobnimi znanstveno fantastičnimi filmi je prav tako del tega izjemnega sveta, v katerem se sprehajajo osamele hobotnice (Octupus Has No Friends), v katerem vas k tlom prikujejo težki trenutki in depresije (All The Heavy Lifting) in še bi lahko naštevali. Naslovna skladba The Hunter premore ostrino in bolečino skladbe The Last Baron. "Through fire embers glow / Haunted I lift the stone / Letting go your spirit flies."Duša zapusti svet in odpuhti v paralelni univerzum posvetnega življenja, nevidno pa ostaja uganka in v tolažbo vsem žalujočim na tem svetu. Spokoj in izrečena bolečina polnita srce, brnenje popolnega predajanja pa izpove eno najboljših Hindsovih solaž, kar smo jih doslej slišali. The Hunter je Hindsova mantra in njegov dušni obliž, po službeni dolžnosti pa smo ga lahko deležni tudi vsi ostali ...
Če sem prej menil, da je tokratna plošča v svoji osnovi nekakšen nekonceptualen prvenec, ki diha z bolj polnimi pljuči, bi lahko po celotni spektralni analizi slišanega potrdil tudi to, da je plošča zrel glasbeni izdelek, s katerim bodo poleg starih fanov nasiteni in potešeni tudi vsi tisti, ki so začutili hranljivi potencial v bolj spevnih trenutkih plošče Blood Mountain, le da bo tokratni vzpon na vršace dušnega univerzuma bolj instanten in podoben hribolazništvu s pomočjo modernih tehnoloških pomagal, ne pa pionirskemu mukotrpnemu garanju, kateremu so dorasli le redki posamezni izbranci ali samooklicani mesije.
In stvar premore dodaten draž: gre tudi za prvo ploščo, na kateri boste lahko prisluhnili kompozicijski mojstrovini in vokalu nadarjenega in navdihnjenega bobnarja Branna Dailorja, obenem pa so Mastodon poskrbeli še za prestižne goste, ki dajo plošči še boljši zven. Na skladbi Spectrelightse domorodnim grlom pridruži še vokalist in kitarist skupine Neurosis Scott Kelly. V nizu trinajstih skladb enostavno ni gnilega trhlega koščka, zaradi katerih bi se lahko celota lahko porušila kot hišica iz kart in zaradi katerega bi lahko skeptiki in v lastno veličino zaverovani mizantropi med navdušene sejali zrnje smrdljivega plevela dvoma in netehtnih ugovorov. Vseeno pa je dejstvo, da je generika tokratnega popotovanja v svet mastodonov in prahistoričnih megalomanskih bitk davno izumrlih beštij bližje baroku in renesančnim kranclarijam manj prvinskih estetov kot stenskim slikam v zakajeni jami.
Postavi se lahko torej vprašanje: ali je The Hunter umetna tvorba, s katero Mastodon pokažejo, da enostavno smejo in da zmorejo kršiti zakone lastnega gravitacijskega polja ali pa je nastopilo enostavno novo obdobje, nova epoha v njihovem mentalnem in glasbenem razcvetu. Vsekakor je na kolažu izjemnih kitarskih fragmentov in v štukaturah gostih kompozicij vse tako, kot mora biti. Melodika premaga disharmonično željo po moriji. Življenje je premagalo smrt, geneza novega protouniverzuma pa obljublja nove lete v neznano - brez nepotrebnih omejitev ali oklepanja generičnih konceptov ali pričakovanj množic. Nova pot v nesmrtnost je tlakovana z granitnimi kockami in briljanti, ki si jih bodo lahko v bodoče fantje oziroma možje postave klesali kakor jim bo godilo, upajmo pa, da bodo preizkušali meje svojih zmožnosti še na mnoga leta. The Hunter je nedvomno plošča, po kateri vam bo mentalni falus kleno stal še dolgo časa, upajmo pa, da ne bo že pri naslednji plošči potreben zabojnik viagre, da podoživimo to stanje ...
na vrh