»The Hunger Games« s podnaslovom »Songs From District 12 and Beyond« je glasbena podlaga za istoimenski znanstvenofantastični film v katerem igrata stara mačka Woody Harrelson in Donald Sutherland, katera se pojavita zgolj v stranskih vlogah, medtem ko štafeto glavnih 'zvezdnikov' filma nosita nova upa najstniške Amerike, Jennifer Lawrence in Josh Hutcherson ter Avstralec Liam Hemsworth. Tako kot večina modernih Hollywoodskih produkcij, ki prisega predvsem na računalniško generirane efekte, velike eksplozije ter čim več nasilja, medtem ko je scenarij plehek in prazen kot prsni vsadki odcvetele primadone, je tudi ta filmski spektakel v prvi vrsti namenjen nezahtevni ciljni publiki, ki pride v kino dvorano predvsem zaradi sobotnega druženja s prijatelji, grizljanja kokic ter nagajanja starejšim od sebe.
Temu primerna pa je tudi njegova glasbena podlaga na kateri s svojimi umotvori prevladujejo ameriške indie rockovske, alter rockovske in country zvezde, ki večinoma zgledno sodelujejo s korporacijsko MTV mašinerijo. To po domače povedano pomeni, da je namenjena predvsem mulariji, katero je, kadar ne visi na Facebooku, pred televizijo ali igra spletne video igre, od časa do časa potrebno napitati z najbolj pogrošnimi izgovori za glasbo, samo da v kremplje sodobne glasbene industrije pritečejo težko zasluženi denarci njihovih staršev.
Najbolj znano ime izmed 'indie' zasedb, ki so skovale glasbeno podlago za ta nesrečni film so nedvomno z Grammyem nagrajeni orkestralno naravnani alternativci Arcade Fire, ki na ambientalno depresivnem »Abraham's Daugher« dokažejo, da so med skromno peščico »The Hunger Games« izvajalcev, ki si zaslužijo pozornost. Ženski country duet The Secret Sisters s svojim retro pristopom uspe nase opozoriti z nežno folk balado »Tomorrow Will Be Kinder«. Nekaj pozornosti je vredna tudi »Nothing to Remember« alternativno rockovske dive Neko Case, katera je s pomočjo svojega sofisticiranega, rahlo okajenega vokala, ena redkih glasbenikov na albumu, ki poseduje določeno vsebino in lastno dušo. Naslov njene skladbe odlično ponazarja splošen vtis, ki ga poslušalcu na koncu zapusti tale nabor filmske glasbe.
Z Grammyem ovenčana country-pop lolita Taylor Swift, ki je s svojo samostojno kariero osvojila srca korporacijske Amerike, je zastopana s kar dvema skladbama. Na »Safe & Sound« ji družbo delajo člani zasedbe The Civil Wars, medtem ko se na zanjo tipičnem sladkornem bonbončku »Eyes Open« predstavi v solo režiji. Čeprav njen pristop ni niti slučajno tako kičast in prisiljen kot je to značilno za Disneyeve pevske lolite tipa Miley Cyrus, Demi Lovato in Selena Gomez pa njen glas 'uboge in bogate, navidezno uporniške' punčke močno spominja na zgoraj omenjene. The Civil Wars se vnovič pojavijo s skladbo »Kingdom Come«, ki je precej nadležen sprimek folk rockovskega jamranja.
»The Hunger Games« ne bi bil pristni, po MTV-jevsko žegnani projekt, če ne bi na njem sodeloval vsaj en raper. Tokrat je to Kid Cudi, ki s hip-hop abominacijo »The Ruler and the Killer« dokaže zakaj raperji nimajo kaj iskati na glasbi za znanstvenofantastični film. Bluegrass navdušenci Punch Brothers z »Dark Days« spadajo nekam v srednjo žalost, saj fantje znajo prepričljivo drgniti na godala, a kaj ko iz sebe ne spravijo nobene energije. The Decemberists z »One Engine« ponudijo lep primerek vokalno kastriranega in s tem nadležnega indie rocka. Tudi ob The Carolina Chocolate Drops in njihovem 'čudovitim' dosežkom z naslovom »Daughter's Lament« ne gre iskati vzrokov za ekstazo, saj je samonikle avtroske pronicljovosti le malo, če sploh. Glen Hansard, pevec in kitarist irske indie rock skupine The Frames, s svojim glasom upornika brez razloga, kateremu pridoda iritirajočo in računalniško kompresirano ritmično umazanijo v ozadju, prav tako ne uspe razbremeniti občutka umetnega lepotičenja, avtorske sterilnosti in prilagajanja okusu iter željam koorporacij, ki nam režejo kruha in dajejo iger.
Ko na z brezbarvnimi elektronskimi teksturami prepredenem »Come Away to the Water« pridejo na vrsto še MTV-jevski ljubljenci Maroon 5 s posebno gostjo Rozzi Crane je jasno, da je znova osnovno merilo prebiranj materiala za tole filmsko podlago v prvi meri komercialna uspešnost preteklih dni posameznih izvajalcev, ne pa sporočilnost same vsebine izbrane skladbe. Miranda Lambert nas skupaj z žensko country zasedbo Pistol Annies »Run Daddy Run« hoče na vsak način prepričati, da ni očkova punčka cmerave barve glasu. Jayme Dee je še eno novo lice ženske akustične, kantavtorske scene, kateri gre na »Rules« v zakup, da ima prijetno barvo glasu, čeprav bo morala še krepko garati, da bo ambient njenih skladb zvenel manj puhlo.
Indie folk kvintet The Low Anthem na »Lover Is Childlike« dokažejo, da se da z ambientalno dolgočasnostjo, repetativnostjo in kastriranim vokalom zatreti vsakršno upanje na svetlo prihodnost indie scene. Komaj 15-letna britanka Birdy (pravo ime Jasmine van den Bogaerde) je s svojim izjemnim vokalnim pristopom na »Just a Game« ena izmed treh izvajalcev na albumu katerim je vredno prisluhniti. Z izjemo Neko Case poseduje najbolj prepričljivo žensko vokalno interpretacijo na albumu in tako vsaj nekoliko popravi vsesplošen slab vtis tega albuma.
Glasbena podlaga za Hollywoodski filmski spektakel »The Hunger Games« je skupaj namešan zvarek večinoma danes na lovorikah sedečih, a že jutri pozabljenih indie rockovskih favoritov nad katerimi ves čas bdi budno oko hiperpotrošniške in brezvsebinske MTV produkcije. Pa še to: v končni fazi gre zgolj za spremljevalni album glavne glasbene podlage za film, katero je aranžiral in uglasbil priznani skladatelj James Newton Howard in katera je brez dvoma veliko boljša naložba.
na vrh