"The Human Condition" je težko pričakovani dvajseti studijski album v režiji legendarnih kanadskih progresivno rockovskih veljakov Saga. Že pred njegovim izidom se je vedelo, da gre za prelomni trenutek v povesti skupine, saj gre za njihov prvi izdelek z novim pevcem Robom Morattijem (ex-Final Frontier), kateri je zamenjal ustanovnega člana Michaela Sadlerja. Roba je pričakala izredno težka naloga, saj je bil Sadler eden tistih nenadomestljivih pevcev z izjemno karizmo, ki je v tridesetih letih sodelovanja s skupino odigral eno izmed ključnih vlog pri definiciji njihovega prepoznavnega zvoka. Mrzličnih ugibanj, kako se bo novinec vklopil znotraj legendarnega kolektiva, je zdaj konec. Sadler je bil seveda samo eden in nenadomestljiv, vendar je, tako kot se je že dostikrat zgodilo v povesti progresivnega rocka, ko se je poslovil kakšen izmed visoko karizmatičnih pevcev (najboljši primeri so Genesis, Marillion in Spock's Beard), dobil izvrstnega naslednika, kateri je s seboj prinesel popolnoma svojstveno energijo. Njegovemu visoko melodičnemu pevskemu slogu so se uspeli prepričljivo prilagoditi vsi preostali člani skupine, kateri so znotraj svojih prepoznavnih zvokovnih fines vnesli kar nekaj pogumnih in osvežujočih eksperimentov.
Lahko bi se reklo, da so Saga z "The Human Condition" doživeli pravcati preporod in to na pozitiven način, saj so ustvarili še en izvrsten in popolnoma edinstven album. Zvok se je na večini skladb približal impulzivni zmesi sodobnega neo progresivnega rocka in melodičnega rocka, ponekod pa se spogledujejo tudi s progresivnim metalom, kar pomeni, da že dolgo niso zveneli tako udarno kot na tem albumu. Na srečo vseh dolgoletnih privržencev pa so obenem zadržali skoraj vse svoje prepoznavne inštrumentalne karakteristike. To pomeni, da ne manjkajo Ianovi unikatni kitarski okraski in razbohotene solaže, kot tudi Gilmourjevi neo-klasicistični vložki na klaviaturah. Kultni škotski klaviaturist obenem še vedno lepo skrbi za spremljevalne vokalne harmonije, kjer je to potrebno. Njihova kvalitativna konsistentnost, z izjemo dveh manjših studijskih padcev v devetdesetih, postaja že skorajda legendarna.
Že po prvi skladbi sledi čudovito spoznanje, da njihova glasba še vedno ostaja enako originalna in nepredvidljiva kot je bila v prejšnjih treh desetletjih. Album odpre naslovna skladba, katera že takoj ponudi prvo zvokovno presenečenje. Vsi tisti, ki so se slučajno mislili, da jih bo po Michaelovem odhodu zajela poudarjena zvočna sentimentalnost bodo šokirani, saj gre za podivjani inštrumentalni ples številnih neo-klasicističnih solaž na kitari in klaviaturah. Ta skladba je nedvomno ena izmed tehnicistično najbolj dovršenih del v njihovi povesti, na meji med simfoničnim progom in progresivnim metalom. Med do skrajnosti navitimi pasažami je kljub temu zaslediti ogromno subtilnosti. Zanimivo, o Morattijevih vokalnih spretnostih tu ne izvemo ničesar oprijemljivega, saj je njegov glas skupaj z Gilmourjevimi spremljevalnimi harmonijami speljan čez vokoder. Z epskim "Step Inside" naposled napoči veliki trenutek, ko Rob po brutalnem prog metalskem uvodu in odličnem pretoku v melodični aranžma, dobi prvo priložnost, da se izkaže v vsej luči. Že po prvem verzu je jasno, da Saga niso iskali Sadlerjevega replikanta. Rob poseduje povsem svojstveno barvo, katera je, če bi že moral iskati sorodnost, še najbližje kakemu Steveu Perryu (ex-Journey). To pomeni, da se ponaša z zelo dobro pevsko tehniko in izjemnim občutkom za melodično ekspresivnost, vendar z manjšo mero teatralne karizme in čutnosti kot Sadler.
Eterična balada "Hands Of Time" je ena izmed najbolj očarljivih stvaritev na albumu, kjer s polno močjo zažarijo njihove samorefleksivne zvočne kvalitete. To je skladba, katera je kot ustvarjena za Robov vokal, saj dobi v njej ogromno prostora za širok razpon svoje melodične pevske ekspresije, katero zastavi znotraj eteričnih valovanj Gilmourjevih sitnetizatorjev in Ianovih melanholičnih kitarskih fraz. Mistični simfo prog rockovski ep "Avalon" je za malenkost še boljša stvaritev, saj predstavlja idealno združitev njihovega zaščitnega inštrumentalnega sloga in nove energije, ki jo prinaša Robov vokal. Mogočen refren vsebuje izrazito melodično rockovsko komponento, obenem pa znotraj kompozicije najdejo še vedno dovolj prostora za različna inštrumentalna progresivno rockovska duhovičenja. Rekonvalescent Brian Doernier na bobnih vzdržuje ustrezno ravnovesje med trdo rockovsko udarnostjo in dobrim občutkom za ritmično prefinjenost.
"A Number With A Name" v uvodu povsem spominja na kako izmed njihovih preteklih stvaritev na katerih bi si zlahka predstavljal tudi Sadlerja. Tu Rob prepričljivo dokaže, da je sposoben prilagoditi svojo barvo teatralnim smernicam in trenutkom, kjer je potrebno vnesti tudi kanček sarkazma. Večglasja znotraj te odlične kompozicije so za vse prste obliznit. V nadaljevanju nas gospod Gilmour prek duhovitih fines na električnem klavirju povabi na multi-harmonični vrtiljak zvočne nepredvidljivosti.
"Now Is Now" je popolnoma svojstven eksperiment s številnimi elektronskimi zvočnimi vzorci, udarnimi kitarskim pasažami in Robovim izvrstnim menjavanjem visokih in nizkih leg. Z "Let it Go" deloma ponovno zakorakajo na prog metalski teritorij, a ob tem ves čas na pretanjen način ohranjajo visoko mero melodičnosti in hipnotične spevnosti. Tudi tu Moratti potrjuje, da lahko svoj pevski talent uporabi na številne načine. Odlični "Crown of Thorns" se kar šibi pod težo briljantnih sekcij in barvitih aranžmajev. Po eni strani mu ne manjka trdo rockovske brezkompromisnosti, a se hkrati odlikuje tudi z visoko subtilnimi harmonijami.
Zaključni "You Look Good To Me" vsebuje počasen, skorajda mehanski uvodni ritem ob pestri rabi sintetizatorskih efektov, nakar se na nenavadno spontan način prevesi v melodično rockovsko pravljico z vrhuncem v zmagoslavnem refrenu. V drugi polovici skladbe vpletejo izjemno zanimiv, skorajda reprezentativen motiv, s simboličnim posvetilom prastari klasiki "Climbing the Ladder", kateremu sledijo solistične vragolije v režiji obeh osrednjih inštrumentalistov. Tudi tu se jim posreči na skladen način združiti prepoznavne inštrumentalne trike z nekaterimi modernističnimi zvočnimi inovacijami.
Prvi Saga album z Robom Morattijem v vlogi glavnega pevca je kot celota odlično sinhroniziran med njihovo unikatno zvočno tradicijo in nekaterimi novimi eksperimenti iz neo progresivnega in prog metalskega sveta. Gospod Moratti je s seboj prinesel povsem svojstveno energijo s katero je dobrodejno osvežil stare lisjake in jim omogočil oplemenititi njihovo melodično rockovsko komponento. Ti že dolgo niso zveneli tako eksperimentalno razpoloženi in motivirani za poudarjanje svojih progresivno rockovskih odlik. "The Human Condition" od začetka do konca dokazuje, da Saga tudi po tako pomembni spremembi še vedno ostajajo porok kvalitete in ena izmed vodilnih progresivno rockovskih skupin. Še ena izmed mnogih zvokovnih restavracij v njihovi povesti se je popolnoma posrečila in ne dvomim, da si bo "The Human Condition" po testu časa med zvestimi privrženci prislužil status klasike. Rob ima vse obete, da izjemno motivirane tovariše povede v nove studijske in koncertne zmage, čeprav se bo moral sprijazniti, da v srcih vseh dolgoletnih privržencev Sadler ostaja tisti "definitivni" Saga pevec.
na vrh