Po izjemnem uspehu albuma »Perfect Strangers« (1984), ki je vnovič skupaj združil člane klasične, Mark II, Deep Purple postave, so se britanski težko rockerski imenitneži leta 1987, pred odhodom v studio, odločili z nezmanjšanim tempom nadaljevati sila uspešno zgodbo o neverjetni vrnitvi že davno 'odpisanih'. Edini problem je tičal v tem, da so se tradicionalno napeti odnosi med karizmatičnim pevcem Ianom Gillanom in v črno odetim kitarskim virtuozom Ritchiejem Blackmoreom vnovič močno poslabšali in dosegli tako nizko raven, da legendarna glasbenika nista več komunicirala med seboj. Kreativni proces pri nastanku »The House of Blue Light«, ki bi moral še poglobiti komercialni uspeh svojega v artističnem in prodajnem smislu superiornega predhodnika, kar mu je na koncu spodletelo, je bil težaven tudi zaradi blokad pri snovanju svežih skladateljskih idej.
Na koncu je prevladala odločitev, ki je še danes kriva, da ta album ni v posebnih čislih pri vseh članih skupine, ki so sodelovali na njem, saj so se strinjali, da se zvokovno prilagodijo tedanjim melodično rockovskim/AOR produkcijsko-skladateljskim trendom. Še posebno Lord, ki je bil tokrat na sintetizatorjih skorajda bolj dejaven kot na Hammond orglah, svojem tradicionalnem inštrumentu, je večjo infuzijo AOR elementov in odmik od tradicionalnega starožitniškega Purple zvoka kasneje obžaloval. To usmeritev je po neuspešni epizodi z 'ameriško' verzijo Rainbow s katero je poskušal osvojiti srca ameriške mladine še posebno zagovarjal Blackmore, kateri se tedaj še vedno ni nasičil naelektrenih nastopov na velikih stadionih. Gillana je medtem počasi (spet) minevalo potrpljenje nad pogostokrat bizarnimi muhami moža v črnem, kar je razvidno tako na »The House of Blue Light« besedilih, ki vsebujejo nekoliko več cinizma kot ponavadi, sicer pa so običajna mešanica pijančevskih avantur in ljubezenskih zablod, kot pri njegovem petju, ki je večkrat na albumu polno gneva.
Navkljub negativni energiji, ki je spremljala kreativni proces in temu, da gre za na večini kompozicij za zrcalo časa v katerem je nastal, pa »The House of Blue Light« še zdaleč ni slab album in je kot celota zelo soliden, medtem ko je na njem moč najti celo biser ali dva, katera se lahko zlahka razglasi za Purple klasiki. Že res, da so Purple tradicionalisti z njim prejeli hladen čeber vode na glavo, saj se na njem lahko pogreša večjo vsebnost starožitniškega zvoka Hammond orgel, medtem ko so kompleksne inštrumentalne variacije precej sramežljive, a se zato vseh skladb na albumu drži močna melodična komponenta s poplavo Blackmoreovih brezkompromisnih kitarskih rifov, medtem ko album kot celota ni skorajda nič manj udaren od »Perfect Strangers«.
To dokazuje že uvodna trdo rockerska bomba »Bad Attitude«, ki je posrečena fuzija Purple tradicionalizma in sinteitzatorske tehnologije osemdesetih, katera se pod Lordovimi gibkimi prsti šopiri v ozadju. Blackmoreov žgoč kitarski rif je podkrepljen s Paiceovimi neukrotljivimi bobnarskimi krošeji, medtem ko Gillan pri jeznoriti pevski interpretaciji poskuša zveneti kar se da umazano. Melodični energetski polnilec »The Unwritten Law« je ritmično še nekoliko trši dosežek, kjer so Blackmoreove inovativne kitarske fraze slikovito zlite z Lordovimi sintetizatorskimi zavihki. Ritchiejeva prebrisana kitarska solaža še poglobi skrivnostno atmosfero. Gillan vnovič preizkuša trpežnost svojih glasilk, medtem ko Paice v zaključku vse skupaj zabeli z infuzijo šamanskih ritmov.
Melodični rocker »Call Of The Wild«, ki je izšel kot edini single z albuma ter bil pospremljen s promo videom, je daleč najbolj komercialen dosežek na albumu z izrazitim AOR refrenom, tako rekoč idealen za ameriške radijske postaje, kjer pa v nasprotju s pričakovanji ni doživel omembe vrednega uspeha. Pompozen refren, podkrepljen na odločnem refrenu in skorajda plesnem ritmu se v trenutku zapiše v slušne receptorje povprečnega poslušalca. Na trenutke je band, zaradi poskusa lovljenja tedanjih zvokovnih trendov, kar težko prepoznati, pa čeprav so vseskozi prisotne vse zaščitne inštrumentalne prvine. »Mad Dog« je še en poskus prilagajanja melodično rockerskim standardom poznih osemdesetih ob vzdrževanju prepoznavnih zvočnih fines, predvsem na račun Blackmoreovih mogočnih kitarskih fraz in kar se da energične Gillanove vokalne interpretacije s kopico vreščečih poletov. To pot navduši predvsem Lordova klaviaturska kombinatorika, kjer legendarni klaviaturist in skladatelj uspešno prehaja med sintetizatorsko inovativnostjo in orglarskim tradicionalizmom.
»Black And White« je nenavaden polet v nekoliko bolj blues rockovsko obarvane vode za kar poskrbi že uvodni zvok orglic. V hitri tempo speljani »Hard Lovin' Woman« poskuša biti nekakšno konceptualno nadaljevanje »In Rock« (1970) klasike »Hard Lovin' Man« s katero po strukturi nima prav nič skupnega, vendar je zato besedilo še ena klasična Gillanova erotomanska 'pijančevka' o umazani deklini. »The Spanish Archer« je soliden trdi rocker s srborito razpoloženim vokalnim pristopom, krepkimi kitarskimi pasažami, mogočnimi bobnarskimi stampedi ter šelestečim orglarskim zaledjem.
Epska mojstrovina »Strangeways«, po atmosferi in zaradi sorodnosti glavnega rifa nekakšna naslednica klasike »Perfect Strangers«, je daleč najbolj ambiciozna in tudi najboljša stvaritev na albumu. Za izgrajevanje mogočne, melodramatične atmosfere je najbolj odgovoren Blackmoreov s pristnim orientalskim melosom prepredeni glavni kitarski rif. Šegavi blues rock eksperiment z nenavadnim naslovom »Mitzi Dupree«, po naše Mici Dupri, kjer vlada ikonoklastični kitarski rif v navezi s peresno lahkimi klavirskimi aranžmaji, je še ena Gillanova pijančevska izpoved o srečanju z istoimensko azijsko prostitutko, katero je spoznal med nekim letalskim poletom. Zaključna, v hitri tempo postavljena težko rockerska, skorajda metalska zakuska »Dead Or Alive« poskrbi za nepričakovano udaren finale z vrsto rušilnih kitarskih pasaž, ki so podkrepljene z udrihanjem bobnarske bas stopalke, medtem ko Lord vse skupaj zabeli z zanimivimi sakralnimi orglarskimi teksturami.
»The House of Blue Light«, katerega se dandanes ne omenja ravno pogostokrat, je bil dostojen naslednik slovitega, artistično bolj dovršenega predhodnika, kar pomeni, da po kvaliteti spada nekam v zlato sredino Deep Purple studijskih dosežkov. Večina (nekdanjih) Deep Purple članov žal ni imelo lepih spominov na to obdobje. Večni perfekcionist Blackmore je godrnjal nad tem, da je bila večina že ustvarjenih skladb na albumu po Gillanovi 'zaslugi' na novo posnetih, medtem ko je Lord ugotovil, da je band takrat preprosto prodal dušo AOR trendom osemdesetih ter se pretirano oddaljil od tradicionalnega Purple zvoka, kar do določene mere gotovo drži. Po uspešni koncertni turneji sredi katere si je Blackmore poškodoval prst, medtem ko je poskušal v zraku ujeti kitaro, so nenehni spori med možem v črnem in Gillanom dosegli vrhunec. Legendarni pevec je bil na Blackmoreovo pobudo odpuščen s čimer je bilo vnovič konec MKII postave. Gillanovo mesto je zasedel Američan Joe Lynn Turner, Ritchiejev stari pajdaš iz njegovih časov z Rainbow, s čimer se je rodila kratkotrajna, med privrženci še dandanes ne preveč priljubljena in v marsičem shizofrena MKV postava, katera je posnela zgolj en album, solidni »Slaves And Masters« (1990).
Pa še pomembno opozorilo: na vseh ponovnih izdajah »The House of Blue Light« se nahajajo skrajšane verzije posameznih del. Gre za zvočni prepis iz originalnega LP-ja. Zato se močno priporoča nakup originalne CD verzije iz leta 1987, kjer se nahajajo 'prave' (cele in korektne) verzije skladb.
na vrh