Priznati je treba, da je britanski imperij že zaradi svoje otoške lege nekaj posebnega, ko pa na zemljevid takšnih in drugačnih glasbenih posebnežev postavite še kopico (nad)standardnih izdelkov (no, seveda je v slehernem žitu tudi kaj pokvarjenega ...), del te kvalitativne elite pa so tudi Angleži Architects. Četrti izdelek fantov iz Brightona dokazuje, da se je skupina, ki si je v svojih sedmih letih obstoja nadela kar nekaj imen - najprej so bili Inharmonic, nato Counting The Days, zadnjih nekaj let pa osvajajo duše in ušesa mladega poslušalstva doma in po svetu pod imenom Architects - prešla v fazo kreativne stabilnosti in trdnosti, v tem zenitu svoje ustvarjalne sle pa porajajo novodobne studijske obrtniške umetnine.
Veliko je bilo snovanja ter spreminjanja, sedaj pa je skrivni recept za poseganj po zvezdah razvozlan ter uvezen v tkanino njihovega glasbenega bistva. Da ne bo pomote: ne manjka izkušenj ter elementov, zaradi katerih je preboj v zgornji sloj, med smetano imen metalcoreovske, post-hardcoreovske ter melodične screamo elite povsem naraven, pričakovan, Everest glasbene uveljavitve premagan ter marsikatero rutinirano uho dodobra prepričano ter zmehčano. The Here And Now penetrira skorjo hrustljavega mainstreama po tem, ko so mu pot dodobra uhodili Bring Me The Horizon, bolj spevni My Chemical Romance ter Bullet For My Valentine, če pa v spekter dodamo še Young Godse, postane jasno, da se na otoški sceni že nekaj let dogajajo pomembni mentalni in tonalni tektonski premiki. Okus se spreminja in kleše, del najfinejše smetane pa nameravajo posneti tudi tisti, ki so "zakrivili" melodično - brutalni emocionalni splet trdnih granitnih rifov ter precej predvidljivih pristopov. Predvidljivost ni vedno slaba, saj se tokrat (verjeli ali ne) namesto standarda pospeševanja vašega srčnega utripa z ritmi, pri katerih je roka vedno na ročni zavori in vam premori konstantno ubijajo občutek za naravno gibanje, v cerebralne vode zliva masovna količina melodike, besa ter debelih plasti glasbe. In temu botrujejo mladci, ki so komaj prestopili prag v svetu priznane polnoletnosti! In kaj prepriča? Morebiti dejstvo, da je The Here And Now večplasten album, kjer se predstavi kopica prej nevidnih ali pa vsaj manj izrazitih obrazov skupine. Namesto grlenega bljuvanja enoličnega praznjenja pljuč ponudi vokalist Sam Carter obilico kvalitetnega petja ter čistih vokalov, zaradi katerih je dinamika plošče še en plus več na listi všečnosti. Kitari Toma Searla ter Tima Hillier-Brooka postrežeta z mastno zabeljenimi rifi, metalcoreovsko estetiko ter seksi HC pretiravanjem, zaradi katerih je divja vožnja od otvoritvene skladbe Day In Day Out ali pa manj rezervirane Delete, Rewind podobna vožnji z dobro utečenim vlakom smrti. Da ne pozabimo na izjemno ritem sekcijo: eksplozivna vez bobnarja Dana Searla se tu še zadnjič organsko poveže z nizkimi frekvencami basa Alexa Deana (slednji je namreč prav od letošnjega februarja vpisan v sicer dokaj kratko listo bivših članov). Da se v duši skriva precej mehkega tkiva ter sladkih refrenov vam bo potrdila z elektroniko prepojena skladba An Open Letter To Myself, osebno pa sem dobil svojo dozo potešitve v pankoidnem stampedu skladbe The Blues, ki pa ga, kot bi se trudili dokazati, da je tokrat ponudba res baročno bogata, po nepotrebnem zmehčajo ter zredčijo s sanjavo mehkocurnim komadom Red Eyes. Na tokratni plošči boste poleg avtohtonega besa ter melodike deležni kar dveh duetov. Prvi je slišen na skladbi Stay Young Forever, na katerem se Carter nasloni na pomoč (vsaj) desetletje starejšega pevca skupine Comeback Kid - Andrewa Neufelda. Skladbica polna testosterona ter ognjenih zubljev, zaradi katerih se ne morem otresti občutka, da se fantje občasno celo preveč potrudijo prepričati vas, da so res jezni - a na nemačističen, nekoliko poženščen način. Metalcore ni bil nikoli paravan za baladiranje, pa vas Architects po pisarijah samemu sebi presenetijo z vokalno širino ter čutno pocukranim Heartburnom. Domala tako, kot bi se med note prikradel duh nekdaj dominantnih alternativcev Radiohead, le da je namesto Yorkove senzibilnosti v ospredju opiranje na granitne konture nesentimentalne in nemelanholične agresije. Končni udarec vam arhitekti neobremenjenega mastnega pop-corea servirajo družno s prvim grlom skupine The Dillinger Escape Planov, pevcem Gregom Puciatom. Z Year In Year Out se cikel sklene, po zadnjem pisku kitarske radiofonije pa, po krajšem premoru, iz zvočnikov zazveni nekaj, kar bi bilo lahko zlahka primerljivo z Up And Away, ki od daleč spominja na križanca med Pink Floyd naracijo na britpopovskih steroidih.
Benigno, neškodljivo ter uspešno smo se prigrizli do dokaj lagodnega finala tokratnega poslušanja. Architects so premagali demone neuspeha, ki so jih zdelali po drugi plošči Ruin, premostili krizo metamorfoze s Hollow Crownom, The Here And Now pa dokazuje, da je stanje spreminjanja skoraj sklenjeno. Iz metalcoreovske bube preteklosti se je izlegel metulj, ki bo lahko preživel tudi sedanje čase. Del preživetvene tinkture je tudi v mehčanju ostrih robov. Nekdaj robata poetika dobiva nove dimenzije ter odpira pot v povsem neslutene smeri. Ambicij ne manjka, kot povsem pravilen in domala popoln način poseganja po zvezdah pa se dokazuje tudi tokrat slišani pristop. Upajmo, da bodo ohranili gejzirje ustvarjalnosti čiste, srčno kri vročo in neskaljeno ter ustvarjalni um kot britev oster tudi vnaprej. Seme tokratnega razvrata je padlo namreč na plodna tla, zaradi česar se nam letos nedvomno obeta bogato ter izjemne glasbe polno leto!
na vrh