Univers Zero: The Hard Quest

Po več kot desetletnem odmoru in dveh samostojnih izdelkih Daniela Denisa, je zasedba Univers Zero ponovno oživela, tokrat pod popolnim poveljstvom Daniela Denisa. Zadnji album, Heatwave (1987), je bil tako čudovit, da je bila kar manjša tragedija, da se je razvoj skupine takrat ustavil, vendar pa kdor pozna solo izdelke Daniela Denisa, si je lahko mislil kaj lahko pričakuje od Univers Zero na prelomu tisočletja. Po odhodu iz skupine Present leta 1998, kjer ga je nadomestil Dave Kerman, je Daniel Denis ponovno ustanovil Univers Zero in album The Hard Quest je pomenil dokončen povratek skupine.

Denis je imel za Univers Zero izdelano vizijo za to novo obdobje in prav to naj bi botrovalo njegovemu odhodu iz Present. Želel se je popolnoma posvetiti svoji prvi ljubezni in jo obuditi. In kakšna je bila Denisova vizija za ta praktično nov projekt, kjer pa sta vednarle sodelovala tudi dva znana obraza – Michel Berckmans na fagotu in oboi (v glavnem) ter Dirk Deschemaeker na klarinetih? Zanimivo je, da pred tem albumom Berckmans in Descheemaeker nista sodelovla na nobenem Univers Zero albumu.

Denisova vizija je precej drugačna od tiste, ki smo se je navadili v sedemdesetih in osemdesetih. Ni več toliko tiste specifične mračnosti, za katero so bili zaslužni predvsem Denis, Roger Trigaux in Andy Kirk, prednjačil pa je kar Denis sam. Glasba je veliko bolj dostopna kot prej, z več "tipičnimi" melodijami kot prej. Še vedno gre za komoren rock, pravzaprav se je Denis v tem smislu vrnil nazaj k njihovim koreninam. Še vedno je prisotno nekaj bolj mračnih trenutkov, a teh ni tako v izobilju kot poprej. Zvokovno glasba bolj spominja na klasiko kot na rock, mnogo bolj kot na Heatwave in Uzed, zadnjih dveh izdelkih. Če že zvokovno bolj vlečejo na klasiko, pa je v smislu samih melodij to čisto drugače. Same melodije so veliko bolj rockovske, dinamične in dostopne. Univers Zero so torej ponovno ustvarili neko čudovito zmes klasike in rocka, vendar v popolnoma drugačnih razmerjih kot v preteklosti. Prav tako se opazi nekoliko več jazza in orientalskih vplivov (Xenantaya).

Denis poleg bobnov in tolkal odigra tudi večino klaviatur in melodiko, poleg tega pa tudi prvič v skupini slišimo njegov glas, ko recitira besedila za "News from Outside". Kot sem že omenil, mu družbo delata še dva bivša sodelavca, Michel Berckmans in Dirk Descheemaeker. Berckmans je celo avtor dveh skladb (8 in 9). Mislim, da je zelo pomembno, da je na albumu tudi Igor Smenoff. Violinski deli so mi vedno bili eden najljubših delov pri Univers Zero in tudi tokrat je tako. Zadnji član zasedbe je sin Rogerja Trigauxa, Reginald, ki igra bas, poje na kompoziciji Xenantaya, na isti skladbi pa igra še akustično kitaro.

Sprva sem bil nekoliko razočaran nad to bolj "optimistično" naravnano zasedbo, vendar pa se mi zdi, da vsakič, ko poslušam The Hard Quest, vedno bolj mi priraste k srcu. Ni več tiste turobne, zadušujoče in moreče atmosfere, ki ti lahko tako povzdigne duha. Lahko bi celo rekli, da so ti novi Univers Zero napram starim skoraj veseljaki. Kakorkoli že, Denisu je treba priznati, da je velik glasbenik, ki je ponovno tvegal. Kar nekaj poslušalcev je izgubil s tem, da je tako zelo spremenil slog. Tvegal je in mislim, da se mu je tveganje izplačalo. Spet smo dobili izdelek, ki kaže nek razvoj in napredek skupine. To je drugačna skupina, a še vedno veš, da gre za Univers Zero. Morda so ti novejši albumi precej bolj primerni za tiste, ki se jim zdijo stari Univers Zero preveč črnogledi. Jaz uživam v obeh obdobjih zasedbe, The Hard Quest pa je nedvomno album, ki odpre novo poglavje v skupini in pokaže, da so spremembe vedno dobrodošle.