Ne to ni šala, niti je ni vzel vrag. To je dejstvo. »The Grinding Wheel« je zgodnja uvertura v enega najboljših dosežkov na pročelju svetovnega thrash metala za letošnje leto. Prihaja izpod kreativnih umov legend, ki bodo čez tri leta napolnile četrto dekado delovanja. To so starokopitni thrasherji Overkill iz New Jerseya, ki namreč še naprej z nebrzdano ihto nizajo nove in nove studijske dosežke visoke kreativne vrednosti. Glede na to, da se je skupina ustalila v formaciji kvinteta, v katerem se članstvo že več kot deset let ne menja, so Overkill očitno polagoma v tej postavi iznašli pravo kemijo izredne notranje sloge in razumevanja.
Še nekaj faktografije. »The Grinding Wheel« bi moral iziti sredi novembra v lanskem letu, a so se Overkill odločili zamakniti uradni termin izida na letošnji februar, saj naj bi bilo to primerneje za boljšo promocijo albuma na severnoameriškem kontinentu (v družbi zasedbe Nile).
Za novi album sta seveda vse skladateljske in poetične talente znova vknjižila edina originalna in ustanovna člana današnje Overkill postave, to sta seveda vokalist Bobby Ellsworth in basist D.D. Verni. Drugače skoraj tudi ne sme biti. Tudi »The Grinding Wheel« ohranja nebrzdano vehemenco izvrstnih thrash metalskih jurišnikov, ki so izšli med letoma 2010 in 2014, govorimo o albumih »Ironbound«, »The Electric Age« in »White Devil Armory«. Z »The Grinding Wheel« niso Overkill niti za hip sestopili z najvišje hitrostne prestave vratolomnih razgledov srborite thrash metalske estetike, ki jo tudi v novi dobi diktira stara šola, te neverjetno izurjene in izkušene gospode. Pod ukrojeno thrah metalsko doktrino, ki stoji tudi tokrat neomadeževano za novim album, se znova zbujajo duhovi pionirstva pretekle zgodovine rock'n'rolla, na čelu z novim valom britanskega metala, doktrino pionirstva Judas Priest, ob vsem tem se drži uro dolge plošče znova nadobvezna umazanija punka, kar je v seštevku od nekdaj vselej smiselno družilo Overkil z Motörhead na skupnih koncertnih turnejah. Od tod niti ne čudi zakaj skupino včasih označijo kar z »Motörhead thrash metala«. Z »The Grinding Wheel« ostajajo Overkill torej še naprej zvesti samim sebi in svojim fanom, njihove izkušnje pa so tako bogate in rutina tako velika, da so vsled tega razvili neverjetno učinkovito recepturo komponiranja, sneman nja in produkcije, ki v časih delovanja skupine na zrela leta, ne zna in ne zmore zatajiti.
»The Grinding Wheel postreže, glede na visok staž delovanja skupine, z neverjetno dozo idejne razgibanosti. Ellsworth funkcionira kot dvajsetletni žrebec poln pobalinske bahavosti in ihte. Mož dosega neverjetna višavja za svoja leta in razvija neverjetno moč absolutno posebne vokalne ekspresije, ki daje z zamahom velike avtoritete, že od nekdaj tej skupini svojevrstno izrazno etiketo. Bobby blesti. Ostaja enkratno blazen, strupen in pasje zadrgnjen! Dave Linsk ohranja briljanco solerskih potegavščin, srednji instrumentalni deli izvrstno preklapljajo razpoloženjska stanja znotraj skladb, ritem sekcija zadržuje nebrzdano supersonično kotaljenje, pri čemer Vernijeve rožljavo trgajoče basovske linije, prodirajo z lahkoto laserja, skozi želeobetonsko jeklo uničujoče riffovske blasfemije. Vse v enem. Album zaigran z izjemnim žarom in strastjo, ki te posrka hipoma v edinstveni teater skupine. Od prve do zadnje sekunde. Brez kakovostnih klecljajev.
Ena ura prvinske thrash metal erupcije v režiji skupine, kateri, glede na zapuščino in staž, ne bi nihče niti najmanj zameril, če bi jo na novih albumih pestila nekonsistenca in idejna obubožanost (kajne »veliki štirje«?). Za Ellswortha in tovarišijo torej ni predaje, ni spanca, ni umika. Sredinec uperjen kvišku je tako še malo zrasel in se še malo odebelil. Tako ostaja tudi po osemnajstem studijskem albumu skupine. Eden in edini. Znova tisti nesramni sredinec, uperjen naravnost v oko, ki ne sklepa kompromisov!
Overkill - Goddamn Trouble (uradni video):
na vrh