»The Grand Illusion« predstavlja prvega izmed dveh glavnih artističnih in komercialnih vrhuncev veličastne kariere ameriških arena rockovskih šampionov Styx. Ta mojstrovina je to kultno chicaško skupino, ki se je vrsto let s svojo unikatno mešanico progresivnega rocka, trdega rocka in pompa zaman trudila zavzeti radijske postaje, nenadoma izstrelila v stratosfero največjih rockovskih skupin vseh časov. Album je dosegel multi-platinasto naklado, Styx pa so z njim dokončno postali 'ljudski' band ter na domačih tleh celo glavni junaki tedaj porajajoče se melodično rockovske scene, ki je ob pojavu in 'porastu' skupin kot so bili Kansas, Boston, Journey in Foreigner krojila vrhove radijskih postaj. »The Grand Illusion« pa ni bil samo popoln komercialni triumf, temveč so Styx z njem končno dosegli želeno artistično zrelost, dovršenost in stabilnost s pomočjo katerih so ustvarili nekaj najboljših del v svoji karieri. Album sicer ni konceptualen, vendar se njegov naslov in večina besedil nanaša na življenje v korporativni, hiperpotrošniški družbi, kjer je posameznikovo življenje vse prevečkrat pogojeno, že skorajda odvisno od medijsko sproduciranega vsrkavanja potrošniških vzorcev v stilu »kaj je dobro zanjo in zanj« in vsakodnevnim nadejanjem družbeno zaželenih 'mask' pri čemer se vse bolj razkraja človekova samobitnost.
Sleherna skladba na albumu je klasika, začenši z epsko naslovno skladbo, kjer vladajo pompozni aranžmaji, marširajoči ritmi, pulzirajoča bas linija in dvigujoč refren, ki poslušalca v trenutku nabije s pozitivno energijo. Besedilo je nadvse inteligenten, rahlo sarkastičen posmeh ameriški 'kulturi' masovne hiperprodukcije plastičnih idealov in njihovemu hipnotičnemu sledenju tovrstnih korporativno generiranih vzorcev s pomočjo katerih narodu po domače povedano perejo možgane. Po besedah klaviaturista in pevca Dennisa DeYounga (njegov obris na konju se nahaja na odlični naslovnici), ki to klasiko odpoje na tako suveren način kot je sposoben samo on, se besedilo nanaša na sposobnost posameznika, da lahko preseže nenaravne in prozorne trendovske vsadke, ki jih vsak dan propagirajo množični mediji in jih je družba vzela za svoje ter na plano pokliče svoj pravi, notranji 'jaz'. Najbolj žalostno pri vsem skupaj je to, da se žal od teh časov ni prav nič premaknilo oziroma je stanje danes celo še veliko slabše.
Kitarist Tommy Shaw pride s svojim mladostniško-uporniškim vokalom kot naročen na zimzelenu »Fooling Yourself (The Angry Young Man)«. Shawovo besedilo leti na Dennisa DeYounga, kateri je bil v obdobju, ko je band začel komercialni vzpon živčno razvran ob vsakem najmanjšem neuspehu, v njegovih očeh viden kot »jezni mladi mož«. Šele vrsto let kasneje je Shaw spoznal, da se je z besedilom pravzaprav obrnil na sebe osebno in tako je ta klasika dobila precej bolj introspektiven pomen. Ta skladateljski biser zaznamujejo predvsem okusne kitarske harmonije, katere so 'opremljene' s po kar tremi različnimi klaviaturskimi solažami in nepričakovano spremembo tempa. »Superstar« je kitarsko hiperaktivni in s harmoniziranimi večglasji oboroženi odgovor skupine na prve pritiske nenadejane slave, kar se ne nanaša samo na njih, temveč na vse tiste, ki jim je nenadna slava prinesla več slabega kot dobrega. Shawova socialno angažirana barva glasu in širok vokalni razpon sta neverjetno učinkovito sinhronizirana z melodično bombastičnostjo posameznih aranžmajev.
Čudovita power balada »Come Sail Away«, ki je izšla tudi kot single in kjer na glavnem vokalu ter klavirju ritem vnovič narekuje za osebnoizpovedne standarde rojeni DeYoung, je eden največjih hitov v povesti skupine. Ta inkarnacija skladateljskega perfekcionizma vsebuje čuječno baladeskno otvoritveno sekcijo, ki se s pomočjo bombastičnih kitarskih eskapad prelevi v pompozni arena rocker. Trdo rockerski »Miss America«, kjer se v vlogi glavnega pevca edinkrat na albumu preizkusi drugi kitarist James Young je po njegovih besedah nastal kot satira na tradicionalno tekmovanje 'Miss Amerika', ki je seveda, tako kot vsa podobna tekmovanja skregano z zdravim razumom. Sosledje udarnih kitarskih fraz na čelu s fenomenalno solažo na moog sintetizatorju je zares učinkovito pri ustvarjanju mogočnega vzdušja. No, Young pa se očitno niti ni trudil prikriti dejstva, da si je osrednjo kitarsko frazo več kot očitno 'sposodil' pri legendarnih Jethro Tull in njihovi klasiki »Minstrel in the Gallery«.
Sledi trojica ambientalno in tematsko med seboj povezanih skladb, kjer po bolj ali manj melodično rockovsko usmerjeni prvi polovici albuma spet nekoliko zalijejo svoje progresivno rockovske korenine. Prva izmed njih je simfonično usmerjeni »Man in the Wilderness«, ki potegne vzporednice z legendarnimi Uriah Heep in Kansas pa tudi nekaterimi zgodnjimi Styx dosežki. Tommy Shaw vnovič blesti z bravurozno vokalno predstavo, kar še posebno velja za monumentalni refren, medtem ko so kitarske harmonije odlično usklajene simfoničnimi teksturami DeYoungovih sintetizatorjev.
Še boljši dosežek je epsko-mistični »Castle Walls«, ki je v uvodnem delu naphan z mogočnimi sakralnimi aranžmaji, medtem ko DeYoungov vokal vnaša nepopisno melanholijo in počasi stopnjuje dramatično vzdušje. Fantazijsko-historično besedilo prav tako predstavlja nekakšno posvetilo Styx koreninam. Epska grandioznost doseže vreliščno točko v pompoznem refrenu, kjer ustrezno harmonizirana večglasja poskrbijo za gomazenje mravljincev. Fenomenalno strukturirana solaža na ARP sintetizatorju pa še dodatno zabeli že tako do kraja razbeljeno vzdušje, ki se lahko po intenzivnosti lahko primerja celo z najbolj pompoznimi stvaritvami mojstrov epike in dramatike kot so ELP, Genesis in Queen. Zmagoslavni »The Grand Finale« je kratek zaključek, kjer za pevsko zmagoslavje poskrbi DeYoung, medtem ko Young vzdržuje osrednjo kitarsko melodijo. Za piko na i poskrbi Shaw s kratko, a sladko solažo.
»The Grand Illusion« je še danes glaven kandidat za naslov najboljšega dosežka v povesti legendarnih chicaških prog rockerjev pri čemer mu je edini resni tekmec samo njegov naslednik »Pieces of Eight« (1978). Ta nepozabna mojstrovina, čudoviti hibrid med arena rockom in prog rockom, vsebuje prav vse elemente, ki so Styx zasluženo ponesli na vrh arena rockovskega parnasa, zato ima še danes posebno mesto v srcih vseh njihovih privržencev ter (aktualnih in nekdanjih) članov skupine.
na vrh