»The Ghosts Of Pripyat« je studijski prvenec Marillion kitarista Stevea Rotherya, kar se tiče njegove samostojne kariere v kateri je do zdaj izdal že dva nadvse zanimiva koncertna albuma, še preden se je s spremljevalno glasbeno ekipo odpravil v studio na snemanje. Eden najboljših (ne samo) progrockovskih kitaristov vseh časov je svoj studijski debut posvetil ukrajinskemu mestu Pripiat, katerega je leta 1986 zelo prizadela jedrska nesreča v bližnjem Černobilu. Njene tragične posledice mestni prebivalci občutijo še danes.
Gospod Rothery je za svoj prvi studijski solo podvig okrog sebe zbral ekipo izvrstnih glasbenikov med katere sodijo ritem kitarist Dave Foster (Mr. So & So), basist Yatim Halimi (Panic Room), bobnar Leon Parr (ex-Mosque) in klaviaturist Roccardo Romano (Ranestrane) ter z njimi posnel odličen inštrumentalen album, kjer njegov značilni kitarski pristop na katerega so vplivali predvsem takšni kitarski velikani kot so David Gilmour (Pink Floyd), Steve Hackett (ex-Genesis) in Andy Latimer (Camel) zasije v vsem veličastju. Rothery je ponudbo za snemanje solo albuma v preteklosti sicer dobil že dvakrat, vendar potem iz tega ni bilo nič. Prvič je ponudbo dobil že v času snemanja Marillion mojstrovine »Misplaced Childhood« (1985)« in drugič v času snemanja prav tako kultnega konceptualnega albuma »Brave« (1994), vendar se je potem v devetdesetih rajši odločil za folkrockovski projekt The Wishing Tree, kjer je v sodelovanju s pevko Hannah Stobart posnel dva albuma.
V času, ko so si Marillion spet vzeli nekoliko daljši odmor pri snovanju novega studijskega albuma, pa je Steve naposled uresničil sijajno priložnost, da v samostojni režiji posname dolgopričakovani studijski prvenec. Prve vtise o naravi »The Ghosts Of Pripyat« kompozicij se je lahko dobilo že ob poslušanju obeh Rotheryevih koncertnih albumov, ki sta dala slutiti, da bo šlo za ambientalno nadvse globok izdelek z izstopajočimi kitarskimi pasažami velikega virtuoza. To pomeni, da večino kompozicij, medtem ko Rothery 'tke' svoje specifične, skrajno subtilne solaže, preveva otožna in nostalgična, na trenutke tudi romantična narava, tako značilna za večino mojstrovih najboljših preteklih podvigov z Marillion.
Cel album je prava paša za ušesa, pa vendar med najbolj imenitne »Ghosts Of Pripyat« trenutke sodijo naslovna skladba, »White Pass« ter otvoritveni »Morpheus«, ki je izšel tudi kot single in na katerem gostuje nihče drug kot Steve Hackett, medtem ko se na presunljivem epu »Old Man of the Sea«, prav tako enemu izmed vrhuncev, s svojo kitarsko solažo pojavi tudi glavni mecen sodobnega prog rocka Steven Wilson (Porcupine Tree). Nadvse zanimiva in vznemirljiva skladba je tudi »Kendris«, ki na trenutke spominja na Pink Floyd iz obdobja albuma »Meddle« (1971), obenem pa vsebuje rahel vzhodnoevropski etno pridih.
»The Ghosts Of Pripyat« na odličen način zajame esenco Rotheryevega prefinjenega kitarskega genija, tako da se posamezne kompozicije, kljub popolnoma inštrumentalni naravi, na karseda emocionalen način dotaknejo poslušalčeve duše, pri čemer Steveovi glasbeni tovariši ves čas spretno vzdržujejo primeren inštrumentalni 'poligon' za virtuozove subtilne mojstrovine. Ob poslušanju tega albuma, ki bo morda napovedal začetek veličastne solo kariere enega najboljših in obenem najbolj spregledanih kitaristov našega časa, bodo, po pričakovanju, najbolj uživali vsi častilci kitarske subtilnosti in ljubitelji skupin na čelu z Marillion, Pink Floyd in Camel, kjer je tovrstna melanholična subtilnost vselej prišla do prav posebnega izraza.
na vrh