Problem, ki to ni - s prijatelji iz rane mladosti ustanoviš skupino, ki zagrize v sveže jabolko porajajočega se post-HC-ja, dronea, avantgarde ter vesoljske ambientalnosti, ki so jo med entuziazma polne črede vedno lačnih glasboljubov zasejali že Neurosis in Isis, prevzameš formo in se humorno preleviš v skupino, ki ustvarja "metal za astronavte", distanciranje od prvinskih počel tega sveta pa ti ne gre prav najbolje od rok vsemu trudu in letom navkljub. Rosetta, ameriški kvartet tovrstne glasbene avantgarde iz Philadelphije, si poskuša sprati oznako post metala že od prvega dne svojega obstoja dalje, del tega precej mukotrpnega procesa z glasbenimi mlini na veter pa je tudi prvi studijski izdelek, leta 2005 izdani plošček The Galilean Satellites, imenu primerno pa krožijo po orbitah okoli glavnih gravitacijskih središč tega raznobarvnega univerzuma še danes.
Pa se dotaknimo res izjemnega in bogatega prvenca, s katerim se je epopeja po vesolju tudi začela. Plošča The Galilean Satellites je izjemna že po svoji formi, saj takrat še popolnoma sveža skupina pod istim naslovom spne kar dve paralelni zgodbi - o trdnih gmotah eruptivnega metala ter zgodbo o bolj nežnih konturah popolnega ambienta - na dveh enournih CD-jih. Prav izjemno doživetje, ki razkriva domala ves arsenal, ki ga je skupina nakopičila od svoje stvaritve leta 2003 dalje, se tako prelije v vaša ušesa na dveh fizično ločenih nosilcih, ki pa v svoji različnosti odseva dušo štirih mož in enega samega velikega čustvenosti polnega metalskega sveta. Rosetta sklenejo poseči po zvezdah na način, kot so si ga drznili epski junaki in heroji iz glasbenih analov sanjati in dosanjati šele po daljšem času skupnega sobivanja. Pot se začne s prvinskim kozmičnim osem minutnim sevanjem komada Départe, ki vas lansira v sfere katarzičnega bombardiranja z visoko radioaktivnimi izotopi glasbene dovršenosti. V CD-ju piše: "These songs are about a space man" in med vrsticami se iskreno zrcali odsev popolne fascinacije z astronomijo, pot po vesoljnih prostranstvih pa itak poteka počasi. Ritem mastnega in sanjavega basa Davida Grossmana se lepi na mastno reverbizirane distorzije produkcijskega maga zasedbe, kitarista Matthewa Weeda. Vrhunska predstava je dopolnjena z res izjemnim organskim občutkom za bobnarske opne in jeklo činel, ki ga na domala jazzistični način izžareva bobnar Bruce McMurtrie Jr., piko na i res kolosalnemu doživetju pa daje karizmatični pevec Michael Armine, ki je glasilke uporabil kot orodje senzualnega barvanja debelih plasti zvoka. "Across the forever night, / take me to see her, / the monolith, / that knows the tales, / dwelling inside man, / telling of the names,/ dwelling inside me" poje otvoritvena skladba, da bi se med letom po orbiti najprej približali šesti jupitrovi luni - veličastni Europi. "Finally I'm coming home / The satellites they guide me, / around your moon, / they take me in, / and I'm shouting out. / They take me in, / and onto your shores. / They take me there, / and I'm crying out. / Crying out to satellites to take me. / Cry and I'll be saved - no way out."
Dotiki kozmičnega hladu in piski elektronikepnejo prazno platno skladbe Absent prek temnega nočnega neba, Rosetta pa s trdno roko izpisujejo nove vrstice zgodbe človeka, ki je nezadovoljen s svetom okoli ter išče kraj svojega spokoja daleč proč od ljudi, s tem pa pušča za seboj tudi veliko stvari, brez katerih ostaja bistveno bolj izpraznjen in brez svojega notranjega smisla. Rosetta povedo to na način, ki je povsem naraven pri progresivcih, sami pa v precej matematično strukturo vdahnejo prvinsko surovost ter artistično komponento eksperimentom naklonjenega metala. V tej luči je pripoved tako konceptualno zapolnjena kot tudi glasbeno brezhibna, Rosetta pa svojevrstno intelektualiziranje nadaljujejo brez večjih odstopanj. "Europa, / set my sails, / on your oceans of ice tonight" je notranji moment prevrata znotraj skladbe Itinérant, da bi popotnik poiskal svojo smer proti davno izgubljeni domovini. Au Pays Natal sklene prvi del popotovanja z grenkim statičnim občutkom melanholije ter razočaranja. Orbita idealnega spusta je izgubljena, s tem pa tudi sanje o lepšem, krasnem novem svetu daleč proč od tusvetnih skrbi. "Look to the sky for Mary. / Bleed up to the light. / Shell of a man forgotten, / his human form at last, / shell of man, / forgotten human form. / Your dream died today ..." nagovarja k resigniranju ter opuščanju upa po artefaktih prisiljene renesanse. Prvi del je poln eksplozij ter atmosferičnega grmenja čutne brutalnosti, v kateri se skriva popolno ravnovesje med navidez kaotično natrganostjo ter popolnim mirom ter spokojem. Navidez popolna celota pa ima še prostor za dodelave.
Bolj senzualni začetek drugega dela popotovanja je kot bi prestopili ločnico ter iz fizičnega prelili nekdaj nebrušeno trdo telo v mehkejšo formo ter postali popolnoma zavezani metafizičnemu. Telo lebdi in čas se odšteva na droneovski način kolosalno počasi. Daneb je prva meglica, ki nas pozdravi pri popolnem inštrumentalnem letu proč od doma v ledeno nedrje mističnega univerzuma. Navdih, ki so ga Rosetta našli v astronomiji, se prestavi iz naše domače galaksije ter medplanetarnega plesa v sfero visoko letečih zvezd, imena skladb pa so dejansko dejanska imena teh plinskih gmot ter daljnih luči na nam malo poznanem nebu. Po Danebu utripa Capella, šesta najsvetlejša zvezda na nočnem nebu ter po Arcturusu in Vegi tretja najsvetlejša na severni nebesni hemisferi. Nato nas Rosetta ponesejo do ozvezdja Orla ter zvezde Beta Aquilae, da bi prispeli do rdeče pritlikavke, ki s satansko zloveščostjo pokaže svoje konture v skladbi Ross 128. Izjemen let po malo znanem in predvsem tako hladno tujem in izpraznjenem nebu se sklene v samem srcu našega centra galaksije. Skladba Sol je dejansko svojevrsten glasbeni poklon svetlobnemu izviru našega življenja tukaj in zdaj. Erupcije sončnih neviht ter ognjeni zublji nemirnega površja se s statiko izvrstno sklenejo v popolno celoto. Po neuspelem pobegu pred svetom, ki mu je zapisan, je ubežnik tega prvega glasbenega popotovanja izgorel med letom proti razbeljenemu površju nam najbližje zvezde. In sedaj boste deležni razodetja: čeprav sta si obe plošči tako različni, imata eno skupno točko. Rosetta so vam servirali obe plošči naenkrat zato, da jih užijete simultano in naenkrat, prav neverjetno prikrivanje enega in drugega dela zvočnega spektra pa je namenjena hkratnemu predvajanju ter komplementarni fuziji zvoka. Genialno!
Že sam koncept je tak, da vam zlahka spodnese trdna tla pod nogami ter vas zaziblje v popolno ekstazo, zaradi katere boste lahko le priznali, da so Rosetta precej več kot le še ena izmed neskončnega niza skupin iz umetno porajajočega se žanra. Rosetta so praporščaki ter elita tega glasbenega sveta, kot resnični presežni dejavnik pa velja izpostaviti res navdihnjeni artizem ter misli in čustva peneči inetelktualizem. The Galilean Satellites premorejo toliko unikatne in res sočne izjemnosti, da si boste po slišanem še dolgo časa stežka opomogli ali povedano drugače - če je v vas vsaj malo radovedne duše, ki ljubi metal, potem si boste ta odmerek eklektične briljance priskrbeli po že sami definiciji besede nujnost! Rosetta vam vloženi trud poplačajo z multiplimi poslušalskimi orgazmi, po katerih boste nazorno vedeli, kako je občutiti na stežaj odprto tretje oko!
na vrh