Peter Hammill je glasbeni umetnik brez primere, ki je samo kot samostojni izvajalec posnel plejado vrhunskih, eksperimentalno-provokativnih progresivno rockovskih albumov, da o njegov prispevku za legendarne Van Der Graaf Generator niti ne govorimo. Ta unikatni pevec, poet, kitarist, igralec klavirja, pisatelj in ljubiteljski znanstvenik je bil vedno deloholik po srcu in duši ter v celoti predan glasbeni umetnosti, zato je ob prvi priložnosti, ko je delo za matično skupino mirovalo, nadaljeval z razvojem samostojne kariere v kateri je do zdaj izdal več kot trideset studijskih albumov.
»The Future Now« je izšel takoj po tretjem razpadu Van Der Graaf Generator, zato ni presenečenje, da je po zvokovni strukturi podoben kultnemu, a pogostokrat spregledanemu Van Der Graaf albumu »The Quiet Zone/The Pleasure Dome« (1977). To pomeni, da je zaznamovan s fuziranjem simfoničnega prog rocka na bazi godal in pihal, hrupnih avantgardnih sekcij in zgodnjega novega vala. Zanimivo, da je bil to Hammillov prvi izdelek na katerem ne sodeluje z dolgoletnim pajdašem, VDGG bobnarjem Guyem Evansom. Album je bil v celoti posnet brez bobnov, a to ni niti najmanj moteče. Petru, ki je kot po navadi odigral vse klavirske aranžmaje in kitarske delnice, sta pomagala dolgoletni VDGG saksofonist in flavtist David Jackson ter violinist Graham Smith, član poslednje VDGG zasedbe s konca sedemdesetih.
Na »The Future Now« se nahaja dvanajst skladb, večinoma krajše dolžine kot je večina privržencev ponavadi vajena od vsestranskega Hammilla, kateri se je tedaj nahajal na pomembni življenjski prelomnici novopečenega tridesetletnika. Slednje simbolizira tako naslov albuma kot njegova bizarno-zabavna naslovnica na kateri ima legendarni pevec polovico obraza zaraščeno z gosto brado, polovico pa gladko obrito. Tovrstno soočenje z nepreklicnim koncem poslednjih dni pozne adolescence za tega visoko inteligentnega in razgledanega glasbenega umetnika, ki je bil že v najstniških letih bolj zrel kot večina današnjih ljudi pri petdesetih, simbolizira otvoritveni »Pushing Thirty«. Na njem je prisoten glam rockovski utrip, ki bi bil všeč tudi Petrovemu staremu prijatelju in občudovalcu Davidu Bowieju. Pevski gromovnik nenehno menja med širokogrudnim, zanj unikatnim vokalnim razponom in odkrito naracijo. Jacksonove srborite saksofonske pasaže se ves čas lepo prelivajo s poskočnim klavirskim tempom.
»The Second Hand« je, nasprotno, ritmično precej 'zaspana' stvaritev pri kateri dinamičnost gnetejo duhoviti saksofonski vložki in Petrova brezmejna vokalna kapricioznost. »Trappings« je akustična balada z mračnim ambientom ter psihološkim besedilom o stranpoteh pretiranega uspeha in slave. Za prijetno pustolovsko presenečenje poskrbijo disonantna večglasja in opijanjena kitarska solaža. Enigmatični »The Mousetrap (Caught In)« ima s svojo melanholično-sakralno melodijo na klavirju in orglicah izrazit VDGG ambientalni pridih. »Energy Vampires«, katere besedilo je posvečeno vsem tistim odžiralcem pozitivne energije, ki nas v življenju obkrožajo in želijo od nas samo določene materialne koristi, je kratka, a dramatična stvaritev s poudarjeno avantgardno noto na račun pobesnelih saksofonskih pasaž in Hammillovih paranoično obarvanih vokalnih izbruhov.
Balada »If I Could« je še ena melanholična, na akustični kitari zabeljena zadušnica z impresivnimi godalnimi vložki na violini ter Petrovo prijetno vokalno intonacijo. Sakralno vzdušje se lepo dopolnjuje z ljubezenskim besedilom. Slednja so bila sicer v Hammillovi karieri vedno pravcata redkost. Epska naslovna skladba si zlahka prisluži titulo najboljšega dela na albumu, saj je prepojena s pristnim, mračnim VDGG vzdušjem in izjemno Petrovo vokalno predstavo. Veličastni simfonični aranžmaji na klavirju in razdrobljene kitarske pasaže so nadgrajene z epskim refrenom, ki odstira zaveso v distopično prihodnost, kar ta dosežek uvršča med večne progresivno rockovske klasike.
Večni krojač mračnih ambientalnih nians nas na »Still in the Dark« prek nežne klavirske melodije popelje v lirično kritiko človeške zaplankanosti. »Mediaeval« je nazivu ustrezno zaznamovan s sakralnimi večglasji. S tem predstavlja trenutek nostalgije za Hammilla, ki je prve pevske korake naredil kot član jezuitskega pevskega zbora pa naj se to sliši še tako nenavadno za tega večnega kritika verskih institucij. »A Motor-Bike in Afrika« je popoln avantgarden eksperiment z distoriziranimi, monotonimi kitarskimi efekti in disonantno vokalno predstavo. »The Cut« je ovenčan s tesnobno, skorajda turobno melodijo na akustični kitari, vokalno apokalptiko in vmesnimi distorziranimi izbruhi električne kitare. Zaključni »Palinurus (Cast Away)« se nanaša na osebnost iz rimske mitologije, natančneje krmarja Enejeve ladje, kateremu je bil po smrti odkazan primeren pokop. Kasneje ga v vlogi trpeče duše, ker njegovih kosti po smrti niso zagrebli, omenja tudi Dante Alighieri v svojih Vicah. Mračen ambient je zaznamovan z zvokom orglic, dramatičnimi klavirskimi aranžmaji in pompozno vokalno predstavo 'jezičnega doktorja'.
»The Future Now« je od glave do peta izrazito eksperimentalen izdelek s številnimi nepričakovanimi ambientalnimi preobrati. Hkrati vnovič predstavlja popoln unikat v primerjavi z dotedanjimi mojstrovimi studijskimi umetninami. Na njem je Hammill sredi pomembnega tranzicijskega obdobja kolikor se je dalo potenciral svoj sloves večnega glasbenega in liričnega pustolovca in ustvaril še en album, ki spada v elito njegovih najboljših solo dosežkov.
na vrh