Slovenski prog/jazz rock fusion odličniki Moonlight Sky, ki že nekaj let delujejo samo še v inštrumentalni izvedbi, so po tretjem studijskem albumu, »Changing Parameters« (2012), katerega so posneli kot trio, naredili pomembno zvočno spremembo ter v svoje vrste povabili četrtega člana, izvrstnega klaviaturista Jana Severja. Z njegovo pomočjo so preostali trije Moonlight Sky virtuozi, se pravi kitarist Miha Petric, basist Janez Moder in bobnar Žiga Kožar, na čudovit način obogatili svoj glasbeni kolaž, kar se še zlasti pozna pri posameznih aranžmajih, ki so zdaj veliko bolj barviti in bogatejši, medtem ko so nekaterim kompozicijam dodali tudi gostujoči klarinet in saksofon v izvedbi Gorana Bojčevskega ter Črta Remica.
»The Four« predstavlja bistven napredek v primerjavi s predhodnikom »Changing Parameteres«, saj smo nekateri pri Moonlight Sky kar nekoliko pogrešali simfonični pečat, ki je zaznamoval večino njihovih zgodnejšeih dosežkov, medtem, ko so na nekaterih kompozicijah poleg jazz rock fusiona zdaj začeli aktivno eksperimentirati s svetovno glasbo in bluesom, kar je prav tako nadvse pohvalno in lep dokaz, da se band ne obremenjuje s svojo zvočno preteklostjo. Na uvodni skladbi, temperamentni fusion mojstrovini »Tour de Vir«, ki je bila ustvarjalni plod vseh štirih članov in je eden izmed vrhuncev tega albuma, se čuti pomemben vpliv legendarnih fusion skupin kot so The Mahavishnu Orchestra, Return to Forever ter Leb i Sol.
Tovrstni vplivi so na »The Four«, ki vsebuje izključno avtorska dela, sicer še večkrat zaznavni. Modrove odebeljene bas linije so na »Tour de Vir« vseskozi prisotne, medtem ko Miha Petric s hitroprstimi pasažami na katere bi bili ponosni tako John McLaughlin, Vlatko Stefanovski kot Ali Di Meola, že takoj nazorno demonstrira zakaj je eden izmed najboljših kitarskih virtuozov kar jih premoremo na domačih tleh. Oba mojstra svojih inštrumentov uživata energično podporo Severjevega klavirja ter Kožarjevih dinamičnih bobnarskih prehodov, medtem ko ritmično nadvse razgibano skladbo dodatno obogatijo duhoviti pihalni aranžmaji.
»Šestka« je nekoliko bolj umirjena, vendar še vedno ritmično nadvse dinamična stvaritev, kjer Petricove kitarske pasaže 'zavijejo' v nekoliko bolj bluesovsko smer, medtem ko pestre bas linije in inteligentni bobnarski prehodi lepo podpirajo subtilne klaviaturske aranžmaje. Vmes se najde tudi nekaj prostora za zabavno jazzfusionistično improviziranje, ki sredi takšnih spontano obarvanih inštrumentalnih stvaritvah skorajda ne sme manjkati. »Makedonska«, kot sporoča že njeno ime, predstavlja postopno zmagoslavje balkansko začinjenih ritmov in 'južnjaškega' ambienta. Po Severjevem 'tihožitnem' uvodnem klavirskem nastopu, ki je za malenkost nekoliko predolg, v nadaljevanju postopno zavlada balkanski/makedonski melos z vrhuncem v izjemni Petricevi kitarski solaži, kar obenem pomeni, da gre za še eno nadvse zanimivo slogovno osvežitev za katero si band zasluži vse čestitke.
Nekaj balkanskega ritmičnega temperamenta je moč zaznati tudi na igrivi, jazzfusionistični poslastici »Microcosm«, kjer virtuozne vrline vseh štirih glasbenikov vnovič pridejo do polnega izraza, čeprav se tokrat z dramatičnim kitarskim improviziranjem najbolj izkaže Petric, ki je tudi avtor ter kompozicije. Vpliv južnoevropskih etno elementov je prisoten tudi na »Nearest to Inexpressible«, ki vsebuje nenaden prehod v improvizacijsko usmerjeno sekcijo, kar da tej kompleksni kompoziciji z izjemno klavirsko solažo tudi rahel avantgarden pečat. Na »Alegria« band zavije v nekoliko bolj 'tradicionalne' jazz fusion vode, medtem ko sredi nabritih kitarskih pasaž in prebrisano tempiranih bobnarskih prehodov do posebnega izraza pride tudi subtilna klavirska solaža. »Taino« predstavlja triumf bluesovsko začinjenih kitarskih pasaž s podporo mogočnih bas linij, medtem ko Severjeve razvejane klaviaturske pustolovščine vnovič ne skrivajo vpliva legendarnega Return to Forever poglavarja Chicka Coree. Tudi tokrat ne manjka Petricova 'supersonična' kitarska solaža ob kateri bo ponovno zaigralo srce vsem ljubiteljem kitarskih herojev, medtem ko v zaključnem delu kompozicije zavlada skorajda karibski/latino melos. Zaključni »But I Like the Blues« je ambientalno nadvse prijeten, 'tihožitno' usmerjen dosežek, kjer Petric na kitari tke ganljive, bluesy pasaže, medtem ko ga lepo spremljata subtilni klavir in jazzovska ritmična podpora na bobnih.
»The Four« je album, kakršnega smo si ljubitelji Moonlight Sky pravzaprav želeli že od izida njegovega predhodnika, kar pomeni, da je kot celota več kot izpolnil vsa pričakovanja ter obenem postregel z nekaterimi nadvse prijetnimi presenečenji. Zvočna nadgradnja s prihodom Jana Severja je vsekakor prinesla nekaj zares navdušujočih rezultatov, zato je bila odločitev, da band iz tria spet postane kvartet, nadvse modra poteza, medtem ko je za kakovostno produkcijo poskrbel priznani producent Matej Gobec. Končni rezultat je njihov najbolj zrel izdelek do zdaj. Primerjava s preteklimi tremi studijskimi dosežki je sicer precej nehvaležna, saj Moonlight Sky na »The Four« zopet zvenijo popolnoma drugače kot denimo pred štirimi leti, seveda v pozitivnem pomenu. Vse to je nadvse dober obet za prihodnost skupine, ki tokrat na večini del kar prekipeva od vneme ter izjemnega elana. Velika sreča je, da imamo v Slovenij vsaj peščico sorodnih skupin kot so Moonlight Sky, ki rešujejo čast domače progresivnorockovske oziroma jazz rock fusion scene, zato je izid vsakega novega albuma tovrstnih eksperimentalnih entuzijastov nadvse pomemben dogodek.
na vrh