Novi Iron Maiden in njihov 15. studijski album prinaša dokončno razmejitev. Je to resnično slovo in rekviem skupine, ali le začetek nove ere? Skupina, ki je videla domala vse. Skupina, ki je poleg Judas Priest in Black Sabbath odločilno vplivala na razvoj sodobnega metala in njegovo definiranje. Pionirji, ki se jim vsi po vrsti klanjajo.
"The Final Frontier" je resnično vrsta mejnika njihove kariere. Morda boste začudeni, a po Dickinsonovi vrnitvi na svoje standardno mesto v skupini, deluje kot četrti zaporedni album, najbolj prepričljivo v tistem, kar Iron Maiden skušajo povedati svetu že od "Brave New World" (2000) dalje. Če je bil "Brave New World" album ponovnega vstajenja klasične podobe Iron Maiden, ki je nakazoval, kam bo vodila pot v prihodnje, sta bila "Dance Of Death" (2003) in "A Matter Of Life And Death" (2006) potrditev avanture na še neraziskana in neodkrita glasbena področja skupine. Vselej, ko se vračamo na predhodna dva albuma, jim nikakor ne gre oporekati kvalitet. Iron Maiden so z njima dokazovali, da ostajajo zanimivi tudi na zrela leta svoje glasbene kariere. "The Final Frontier" pa je povzel ta "popotovanja" skupine na polja neraziskanega najbolj učinkovito doslej.
Če so se prej Maiden še lovili okrog dileme koliko tipičnih značilnosti, ki definirajo glasbeno podobo te skupine, morajo ohranjati in koliko jo lahko žrtvujejo na račun razširjanja lastnega izraznega dometa, je ravno "The Final Frontier" album, na katerem so Iron Maiden dozoreli tudi v tem oziru. Album je uspel povzeti vse značilnosti Iron Maiden zvoka, ki ga skupina razvija na svojih albumih od leta 1980 pa vse do danes, hkrati s tem pa so Maiden uspeli spraviti v skladbe značilnosti, ki nadvse presenečajo s svežino in neobičajnimi kombinacijami - kar pomeni le eno. Ponudili so nekaj novega in drugačnega! "Neobičajno" pa sega po spogledovanju z leti najstništva članov skupine. Koreninam "pre-Maiden" ere!
Koreninam v smislu glasbenega odraščanja na albumih, ki so zaznamovali mladost članov skupine. Če odraščaš na temelju albumov, ki so jih izdajale tako zanimive skupine (ponirskega porekla), kot so bile Nektar, Argent ali Stray, ti gre težko v tem oziru kaj po zlu. Seveda vse dokler počneš stvari na svoj način. In Steve Harris hvala bogu to še predobro ve! Aranžmaji so namreč vsi po vrsti zahtevni v skladbah. Združujejo mnogo motivov, mnogo obratov tempa, mnogotera vzdušja. Nič novega za Maiden boste rekli. A banalni učinek hitro prebavljivih in posledično pozabljivih skladb tipa Wildest Dreams je povsem odstranjen na novem izdelku! To je že ena od stvari, ki je skupini uspela na tem albumu doseči in za katero ji boste zelo hvaležni, saj vam bo pomagala sprevideti, da gre za enega izmed najboljših albumov post "The X Factor" ere skupine. Druga pomembna opazka je ta, da ne boste nikjer trpeli ob multiplih repeticijah refrenov. To je preteklost. Na rovaš izrednega razgibanja aranžmajev.
Album preseneti že s samim uvodnim delom naslovne skladbe. Skorajda plemenski ritmi razbijajo v znamenju obupnega preplaha, ki nas odstreli naravnost na tuj planet. Tam čakaš, kot eden zadnjih pripadnikov človeške kolonije na končni obračun s tujo raso. Ni se težko znajti na palubi vesoljnega plovila sredi navzkrižnega laserskega ognja. Kitarski vzorec spominja na alarmantno tuljenje siren, pred nami se odstira črni scenarij poslednje bitke srečanja tretje vrste. Potem se nenadoma priključi Bruce, ki z vokalom poglablja ta teater. Po štirih minutah in pol sledi pavza. Skupina useka šokantno naprej s pravzaprav trivialnim rockerskim riffom, poslušalec pa ostaja še vedno pri prvi skladbi Sattelite 15... The Final Frontier! Takoj lahko začutimo izredno sproščenost na tej točki albuma. Neobremenjenost s preteklimi deli, neobremenjenost s pričakovanji in zahtevami oboževalcem, ki vedno zahtevajo le "troopersko" okrancljani riff galop! Lahko govorimo o nadgradnji skladbe The Reincarnation Of Benjamin Breeg s prejšnjega albuma? Po retro rockerskem riffu v kitici gotovo. Pompozno oblikovana melodija izzove prvikrat tradicionalni Maiden obraz v refrenu. Neverjetno svež in nepredvidljiv razvoj dogodkov takoj na začetku. Kot je šokanten začetek skladbe, pa ni nič manj presenetljiv tudi njen zaključek. Maiden se ustavijo ton prej. To je "nedokončan" konec. Za tem sledi El Dorado, ki se odpre na način, ki ga skupine v splošnem uporabljajo v klasičnih izhodnih zaključkih, kakršen namerno manjka na Sattelite 15... The Final Frontier. El Dorado je najbolj predvidljiva skladba albuma, ki pa ji niti za trenutek ne moremo prilepiti občutka abotno trivialnega minimalizma, ki se je rad oprijel prve skladbe zadnjega albuma, ali predzadnjega albuma. Skupina uporablja še naprej riff, ki je bliže dognanju šole klasičnega hard rocka kot metala, podloži pa ga z The Trooper galopom in tako spelje poslušalca stran od "malenkostnih in nepomembnih opazk". Kljub opazki, da so skladbe zahtevno grajene, je El Dorado najhitreje osvojljiv trenutek albuma.
Sedaj pa se album šele prične dvigovati in razvijati v pravo poslastico. Od tu dalje namreč uspevajo Iron Maiden idealno združevati značilnosti klasične definicije njihove glasbe z "novim" obrazom. Torej vpeljava klasičnih trikov, kot so popolno izpeljane harmonije v tercetih pridiha večne keltske melanholije, trgajoče Harrisove linije (poudarjen "trebble" efekt vas ne bo izneveril tudi to pot), tipični unikatni prehodi vselej duhovito razgibane ritemske podloge Nicka McBraina in epsko oblikovani vodilni refreni Brucea Dickinsona, ki s svojo predstavo znova v vsem opraviči oznako "Air Raid".
In kaj še dela ta album tako zanimiv? Bolj kot kdajkoli se čuti delovanje avtorstva naveze Dickinson-Smith, kar kliče k nekaterim občutkom, ki se prenašajo na album (hote ali nehote) z Dickinsonovih najboljših samostojnih studijskih dosežkov ("Accident Of Birth", "Chemical Wedding"). Da. Ne glede na to, da daje Harris, kot zadnji vedno svoj šefovski žig "sprejeto", preden se spisani material znajde na sleherni novi Maiden zgoščenki. Stvar je na moč dobrodošla in dopadljiva. Še preden damo CD v predvajalnik smo izpostavljeni temu dovtipu. Ena izmed novih skladb nosi enak naslov, kot skladba iz Dickinsonovega solo albuma "Chemical Wedding" (The Alchemist). Ne glede na to, da ni bilo nikakršnega oziranja in (bog ne daj!) namernega opiranja v iskanju navdiha za nov material, v Dickinsonovih samostojnih delih, je reč pač energetsko tako močno prepletena, da samo od sebe, povsem spontano, sili k izražanju.
Ta občutek oriše še v prvem delu albuma skladba Coming Home. Kitica te skladbe je podložena z ubiranjem čistih akordov, ki blago oživljajo energijo Dickinsonovih del, kot so denimo Chemical Wedding, Book Of Thel ali The Alchemist. Ta občutek poglobi tudi Smithova solaža v nadaljevanju in srednji instrumentalni del.
Iron Maiden nova skladba The Alchemist, ima z Dickinsonovo le toliko skupnega, da jo poje isti pevec. V njej prvič opozori na svoje avtorstvo tudi Janick Gers. Skladba nosi namreč ritem vzet iz "Blaze Bayley era" ritmov, ki jo pooseblja denimo skladba Man On The Edge. Zlasti v kitici. Pompozni vrhunec doseže ta pospešena skladba albuma seveda v refrenu, ki ga Maiden mojstrsko razširjajo v dviganju tragične - melanholične atmosfere s pomočjo prepoznavnih keltskih harmonij.
Ena najlepše zasnovanih skladb novega albuma je brez dvoma Isle Of Avalon. Ta nosi akustično podlogo, z močno oporo na Harrisovih bas linijah, ki ob poglabljanju oživljajo magijo albuma "Seventh Son Of a Seventh Son", zlasti tistih mirnih atmosferičnih pasaž naslovne skladbe klasičnega Maiden albuma. Isle Of Avalon je tudi napoved izrazno močnejše in prepričljivejše druge polovice novega Iron Maiden albuma. Ta skladba je hkrati s tem tudi edini trenutek, kjer "sili" Steve Harris z bas linijami v uvodni del skladbe. Ti deli so na "The Final Frontier" skoraj v celoti domena kitaristov! Sledi Starblind, ki občutek albuma "Seventh Son Of A Seventh Son" mestoma znova poudari.
Starblind je komad v katerem fantje podložijo kitarsko s pronicljivo ritmično frazo, ki daje skladbi "drive" srednje hitrega naboja in zategadelj odlično odskočno desko za kreacijo visoko vibrantnega vzdušja tragičnih razsežnosti. V melodičnem smislu dolguje nekaj vzporednic z najboljšimi solo deli Brucea Dickinsona (zlasti refren ter uvodni Dickinsonov napev). Presenečenje pa je prehodna vez med refrenom in kitico, ki jo odpira verz "Take my eyes for what I've seen..." saj ni težko priklicati nekaterih podobnosti z Maiden klasiko Infinite Dreams in delom, ki ga načenja verz "Even thought it reached new heights...".
The Talisman je do neke mere zaradi nasršenega galopiranja v ritmu povzetek energije koračnice Out Of The Silent Planet iz albuma "Brave New World". Gre za enega najbolj navitih trenutkov albuma s fantastičnim refrenskim napevov, ki ne skopari s prepričljivim podajanjem klasično-unikatnega kodeksa Maiden pompoznosti! V refren se prikradejo, več kot učinkovito, znova tipični keltski okraski harmoniziranja, ki evocirajo energijo nove skladbe The Alchemist. Zanimiv je srednji razgibani del, kjer "jokava vleka" po strunah solaže izraža nekaj učnih lekcij vzetih pri genialnem pionirstvu Ritchie Blackmorea (Deep Purple, Rainbow, Blackmore's Night) in poudarja občutek, da novi album izraža najbolj neposredno doslej Iron Maiden rast in prapočelo skupine na glasbi velikanov rock obrti sedemdesetih let.
Ob tej ugotovitvi torej ne moremo mimo srednjih instrumentalnih pasaž vselej, ko govorimo, da je "The Final Frontier" eden izmed najbolj zanimivih "post The X Factor Maiden" albumov. Te so namreč glavno zagotovilo nepredvidljivega razvoja skladb, ki ne le vnašajo zahtevan faktor presenečenja, pač pa ga tudi dramatično poglabljajo. Glede na posrečeno sveže zveneče nove aranžmaje, so ti deli vgrajeni zlasti v skladbah od zaporedne št. 6. (Isle OF Avalon) do 10. (zadnja). To poglablja splošni občutek izrazno močnejšega, bolj navdahnjenega in bolj zanimivega drugega dela tega albuma, pa čeprav ne naletimo več nikjer na tako močno točko eksperimentiranja kot jo ponudi otvoritev albuma "The Final Frontier". Tudi The Man Who Would Be King je ena izmed najbolj zanimivih in razgibanih skladb albuma. Preprosto je najbolj impresiven razvoj dogodkov v srednjem instrumentalnem delu, kjer edinkrat na album prevzame vlogo solista Dave Murray. Izhod te skladbe v harmonizirani kitarski pasaži evocira energijo albuma Somewhere In Time. Zvok kitar! Čeprav niso speljane skozi kitarske sintetizatorje, kot je to značilnost omenjenega klasičnega Iron Maiden albuma. Izhod potegne na omenjeni album, k temu občutku pa najverjetneje prispeva dejstvo, da je bil "The Final Frontier" posnet v natanko istem studiu, kot "Somewhere In Time" - najbolj imeniten trenutek Iron Maiden opusa.
"The Final Frontier" je še ena zrelostna prekretnica. Gre za prvi album, po vključitvi treh kitaristov v skupino, ki delo vseh treh tudi najbolje izkorišča! Za navdahnjenost in svežino, je v prvi vrsti najbolj zaslužen Adrian Smith. To je znova "njegov" album. Odsolira večino solaž, skrbi za definiranje zvočnih učinkov, ki prevladujejo v posameznih skladbah in posledično oživljajo določeno razpoloženjsko stanje točk albuma, skratka Adrian je na "The Final Frontier" tisto tiho prvo pogonsko kolo, ki vleče razvoj Iron Maiden za seboj! Tak občutek je Adrian vnesel tudi takoj po vnovični priključitvi k Iron Maiden, ko je nastal "Brave New World". Preostala dva kitarista, Janick Gers in Dave Murray, držita Smithu večinoma podlogo za solistične točke. Gers prispeva solaže za prvo skladbo albuma, nadalje na The Alchemist in The Talisman, medtem ko je Murray slišen le v srednjem delu skladbe The Man Who Would Be King. In še to je kitarist umerjen v produkciji na enako lego glasnosti s Smithovim motivom. Slednji trik ni edini na albumu in je v bistvu njegova pomembna posebnost.
Vsi trije kitaristi so nameč vseskozi jasno slišni v miksu zvočne slike. Njen spekter mojstrsko zvezno zapolnjujejo in tak spekter zvočne razporeditve nima prav nobenih "lukenj". Še več. Vsi trije kitaristi uporabljajo vseskozi različne fraze s katerimi drže melodijo skladb, kar prinaša fenomenalno razgibanje aranžmajev in ponuja poslušalcu kost za glodanje, ki se je dolgo ne bo naveličal glodati. To je zelo pomemben gradnik doseganja bravurozne dinamike novega albuma, ki pa ga razširja tudi vnovična integracija klaviatur. Te se prikradejo mestoma v ozadje in delujejo kot blaga simfonična koprena, premišljene implantacije idealnega končnega učinka razširjanje drama momenta celotnega "The Final Frontier" teatra.
Če je bil Sign Of The Cross skladba Seventh Son Of A Seventh Son za Maiden ero devetdesetih ali več, rekapitulacija nedokončanega, nesojeno splavljenega "No Prayer For The Dying" epa Mother Russia, se ta energija vsekakor ni zadrževala tudi v novem mileniju. Prenesla se je na skladbe Nomad, Dance Of Death in kasneje na The Legacy. Govorimo torej o novi manifestaciji tovrstnega epa! To je When The Wild Wind Blows! Ep novih Iron Maiden, kakršne pesnijo fantje od To Tame A Land dalje (če odštejemo prvi namig v Hallowed Be Thy Name in Phantom Of The Opera). Zrelostno nadgrajen v novih časih, kot so dozoreli Iron Maiden v aranžerskem smislu komponiranja novih skladb. Fantastičen ep obložen s presunljivimi harmonijami v tercetih in najbolj razgibano nepredvidljivim razvojem dogodkov, ki ga drže skupaj fantastični Dickinsonovi refreni, se v napevih obrne kar nekajkrat, vsekakor pa je oplemeniten tudi z večkratno rotacijo energije, ki jo vrtinčijo spremembe tempa. Skladba, ki sodi na zaključek albuma in skladba, ki na najbolj učinkovit predstavi nove Iron Maiden v novih časih! Če smo prej z namigi dregali ob dela Iron Maiden vzornikov tipa Nektar, je to skladba speljana po kalupu učbenika najbolj adventivnih del rock skupin sedemdesetih. Preroških za rojstvo in esenco Iron Maiden. Zato Iron Maiden na "The Final Frontier" mnogokrat ne dajejo občutka, da so metalska skupina, pač pa je novi album skupine artizem novega kvalitativno izraznega mejnika, ki beži daleč stran od žanrskih kalupov!
Kljub vsej zgoščeni izraznosti kombiniranja, ohranja novi album neverjetno dostopnost. Preprosto zato, ker so Maiden natanko to kar so. Prepustili so se svojim prvinskim čutom pisanja in kodiranja glasbenega jezika v unikatno podobo lastnega opusa. Dokler je ideja vlekla nase sorodno idejo, so jih nizali drugo za drugo skupaj. In takšne neobremenjenosti, kakršna niza razgaljeno kontrastna podoba novih Iron Maiden, res verjetno nihče ni pričakoval. Tako v atmosferičnem učinku, kot glede na čisto oblikovanost postavljenih kompozicij.
Splošna opazka do katere ni težko priti ob večkratnem poslušanju je ta, da bližje, ko smo njegovemu koncu, boljši postaja. Zato gre prvikrat po "Brave New World" (2000) izdaji, za album, ki sam od sebe kliče po tem, da si ga zavrtiš znova, ga odkrivaš tako postopoma. Ko zrasteš z njegovo sporočilnostjo, se počutiš bogatejšega. In to je namen svoboščin artizma rock kulture na vseh področjih izraznega občevanja. Govorimo o pristnosti. Iron Maiden so jo zadržali tudi z novim albumom. To pa ni le album, ki je "moral" biti, pač pa je "hotel" biti. Iron Maiden razkrivajo z izredno ustvarjalno svežino na njem, da je delovna kemija šestih članov bila tokrat fenomenalna v dopolnjevanju in optimalno izkoriščena. "The Final Frontier" je album, ki dokazuje, da ohranjajo Iron Maiden kreativni naboj, dosegajo na zelo prepričljiv način nov mejnik unikata razvojne glasbene usmeritve ter sporočajo vsem nejevernežem, da ostajajo z njim vsega občudovanja vredna skupina, ki tudi po 34. letih kljubovanja na prizorišču, z lahkoto visoko navdihuje nove glasbenike mlade generacije. Ali je nov razvojni mejnik Iron Maiden evolcije, glede na naslov albuma, tudi konec poti Iron Maiden? Menim, da še zdaleč ne!
"The Final Frontier" je album, ki je odličen! Nikoli ne bo zasenčil zlatega opusa skupine in njenega metal pionirstva osemdesetih, vendar pa so Iron Maiden z njim uspeli prvikrat v karieri ujeti uravnilovko združitve tradicionalnih Maiden elementov z novostmi ustvarjalnih izzivov. Še na "A Matter Of Life And Death" so te izzive podrejali tradicionalnosti. "The Final Frontier" je sprostil tudi to zavoro, skupina pa je na njem to zrelostno kapitalizirala tako, da ni žrtvovala niti kančka sebi prepoznavne artistične biti. Oboje je poudarjeno združila v drugačen album, ki učinkuje sveže, kot Maiden niso učinkovali od izdaje "Brave New World". To je pač veščina izrazoslovja največjih skupin! Redka vrlina, ki ohranja veličino lastnega artizma in strahospoštovanje drugih!
na vrh