Peter Hamill in Chris Judge Smith, soustanovitelja legendarnih progresivnih rockerjev Van Graaf Generator, sta že leta 1973 začela snovati material za mračno prog rock opero, navdahnjeno po kratki noveli ameriškega mojstra srhljivih zgodb Edgarja Allana Poeja z naslovom 'Propad hiše Usher'. Njun ambicizoni skupni projekt je luč belega dne končno ugledal skoraj dvajset let pozneje, leta 1991, v obliki Hammillovega samostojnega albuma z naslovom »The Fall of the House of Usher«. Slednji je bil Petrov edini solo album, ki je (poleg neodvisne založbe Fie! Records) izšel za založbo Some Bizzare Records. Genialni Hammill, ki je bil glavni pevec, kitarist, klaviaturist in tolkalist, je napisal vso glasbo in aranžmaje, medtem ko je Judge Smith prispeval libreto za to prog rock opero z izrazito mračnim konceptomo.
V primerjavi s Poejevo novelo je bilo na konceptu »The Fall of the House of Usher« narejenih nekaj sprememb, saj je propadajoča, stara hiša dobila svoj lasten glas (prispeval ga je Hammill, ki je obenem odigral vlogo Rodericka Usherja), medtem ko je neimenovani pripovedovalec zgodbe v Hammillovi verziji zgodbe dobil ime – Montresor (glas mu je dal Andy Bell iz sintpop rock skupine Erasure). Montresor, ki se je sicer pojavil v Poejevi noveli z naslovom 'Sod Amontillada', je za razliko od originalne zgodbe tu precej bolj povezan z mračno zgodovino propadajoče hiše, saj je nakazano, da naj bi imel nekoč (družbeno prepovedano) razmerje z Madeline Usher (glas ji je dala Lene Lovich). Vlogo herbalista je odpel znani nemški igralec in glasbenik Herbert Grönemeyer, medtem ko je Sarah-Jane Morris odpela spremljevalne zborovske harmonije. Hammillovi zgodnji pevski koraki, ki jih je v šestdesetih naredil kot član jezuitskega pevskega zbora, na »The Fall of the House of Usher«, kjer večinoma uporablja nekoliko bolj operetni vokalni pristop, pridejo do še večjega izraza kot ponavadi.
Skozi celoten album vlada skrivnostno, mračno, tesnobno in na trenutke srhljivo vzdušje, ki z lahkoto pričara temačne podobe viktorijanske dobe. Največ k tovrstni atmosferi pripomorejo operetno usmerjeni vokali in Hammillovi simfonični aranžmaji, ki imajo prav poseben, rustikalen pridih. Interakcija med posameznimi pevci je ves čas izvrstna, pri čemer veliko pomaga to, da imajo vsi popolnoma različne pevske tehnike. Seveda je mojster Hammill tisti, ki s svojim mogočnim petjem povezuje celoten album. Njegovo 'kreganje' s preostalimi liki je še posebno izrazito na skladbi »Architecture«, ki vsebuje pravcato kakofonijo zborovskih večglasij. »Sleeper« s Petrovim povampirjenim petjem in mračnim zvokom orgel celo nekoliko spominja na njegove ambientalno najbolj peklenske dosežke v sklopu Van Der Graaf Generator.
Še bolj intenzivni primerek tovrstne prakse 'izganjanja hišnih demonov' predstavlja skladba »I Shun the Light« na katerem Peter zveni kot izjemno prepričljiva poosebitev zlega psihopata, pokojnega lastnika propadajoče hiše. Še posebno imeniten vokalni dogodek predstavlja »Leave This House«, kjer imata Hammill (Roderick Usher) in Bell (Montresor) izjemnen vokalni spopad. Montresor hoče na vsak način iz hiše izgnati Roderickov duh, vendar mu to ne gre najboljše od rok. Skladbe kot je »Dreaming« z glavnim ženskim vokalom v domeni Lene Lovich (Madeline Usher) po drugi strani poskrbijo za izjemen ambientalni kontrast. Nekaj posebnega predstavlja tudi skladba »Herbalist«, ki vsebuje zanimiv Grönemeyerjev pevski prispevek in slogovno še najbolj spominja na precej preprosto, recimo temu trdorckersko verzijo VDGG brez običajne ritmične kompleksnosti. »It's Over Now« je melodramatična ljubezenska balada z izjemno interakcijo med moškimi in ženskimi vokali, ki predstavlja precej neobičajen eksperiment celo znotraj Hammillove izjemno bogate solo kariere. Z epskimi simfoničnimi aranžmaji okronani »She Is Not Dead«, kjer so nekatere skrivnosti zlovešče hiše končno razvozlane, prav tako predstavlja enega izmed vrhuncev celotne konceptualne rock opere. Album kot celota vsebuje skoraj osemdeset minut glasbe in ponuja izjemno intenzivno poslušalsko izkušnjo, zato temu primerno zahteva ustrezno zbranost za vse tiste, ki bi radi istočasno sledili glasbi in konceptu.
»The Fall of the House of Usher« je mračna prog rock opera po specifičnemu Hammillovemu art rock receptu, ki pa ob izidu leta 1991 iz takšnih ali drugačnih vzrokov ni odražala umetnikove končne vizije. Hammill ni bil popolnoma zadovoljen s končnim izdelkom, zato se ga je leta 1999 odločil posneti na novo, pri čemer je na novo odpel vokale, odstranil tolkala, dodal violino v režiji Stuarta Gordona, dal večji poudarek na električni kitari ter poskrbel za nov zvočni remiks. Ta verzija »The Fall of the House of Usher« je bila tudi po njegovih besedah definitivna in si že zato, ker gre za enega izmed Hammillovih najboljših solo albumov zasluži posebno obravano, saj konceptualno klasiko predstavi točno tako kot si jo je Peter prvotno zamislil davnega leta 1973. Mimogrede, na originalni naslovnici so napačno napisali 'Edgar Allen Poe' namesto 'Edgar Allan Poe'.
na vrh