Albuma "Breaking The Silence" in za njim "Victims Of Deception" sodita med klasično thrash metalsko čtivo in s povprečnim metalcem, ki stavi kaj nase, pa skupine Heathen ter obeh albumov danes ne pozna, mora biti gotovo nekaj hudo narobe. Kljub temu, da so se fantje uradno združili prav na omenjenemu festivalu, pa je pretekel še zajeten kupček let, da so dejansko spravili skupaj novi studijski album. Točno 19. let je minilo od izida "Victims Of Deception". Pred nami je tako končno tretji Heathen studijski album "The Evolution Of Chaos".
Brez dlake na jeziku je to album, ki mu lahko v hipu nadenemo oznako "Victims Of Deception 21. stoletja". To samo po sebi pomeni, da velja "The Evolution Of Chaos" za eno najkvalitetnejših izdaj na metalskem prizorišču, kar jih je dalo leto 2010. Če avtorju tega prispevka v "besedičenju" do tega stavka zaupate, potem je nadaljnje branje recenzije povsem odvečno. Raje si takoj omislite svoj izvod tega odličnega albuma.
V obsežni rotaciji osebja, ki se je zvrstilo od združitve Heathen, pa do leta 2010, je bilo mogoče zaslediti mnoga imena, osnovno jedro skupine, ki ga tvorijo vokalist David White, kitarist Lee Altus in bobnar Darren Minter, pa je v tem času ohranjalo stabilnost. Vendar pa je zahtevano stabilnost za snemanje albuma dosegla skupina s prihodom basista Jona Torresa (Angel Witch, Laaz Rockit, Ulysses Syren) leta 2004 in kitarista Kragena Luma (Prototype) leta 2007. No vendar tukaj ne smemo ostati povsem ravnodušni. Leta 2005 izide demo s tremi povsem novimi skladbami Dying Season, Arrows Of Agony ter Empty Nothingness. Vse tri so zadržali Heathen tudi za novi album, Empty Nothingness, pa skladno z nadaljnjim razvojem skladbe smiselno prenaslovili v Silent Nothingness.
Že res, da so Heathen sinonim pravih lenob, ko gre za izdaje studijskih albumov, pa po drugi plati pri njih polno učinkuje pravilo, da kar pač že uspejo izdati, dosega nivo mojstrovine in "The Evolution Of Chaos" ni v tem prav nobena izjema.
Glavni pisec glasbe je Lee Altus, kemija med njim in Lumom, pa deluje brezhibno. Zato so Heathen zadržali v sebi tisti prepoznavni značaj tehnično progresivne izpopolnjenosti, ki ponuja prepoznavno in unikatno kombinacijo motivske razgibanosti tehnično zahtevnih skladb in nebrzdano stresanje strupene napalmske agresije neusahljivega thrash metalskega gneva. Najbolje kar lahko thrash metal pravzaprav sploh ponudi. Ne le da smo dobili 10 novih skladb pristne definicije prepoznavno markantnega Bay Area riff vodila z jasno izrazno medsebojno disjunkcijo, ki vdihuje sleherni izmed skladb izklesani thrash metal karakter, pač pa je naveza Altus/Lum pravi pogonski motor, ki ob nepopustljivi energiji riffovskega mikastenja, osupne zlasti z briljanco solističnih izletov. Ob skrbni zabeli razpoložljivega prostora z ornamenti dvojnih kitarskih harmonij v tercah, delujeta kitarista na trenutke, kot bi bila ujeta v časovni stroj saj napletanju in izmenjavi večdelnih solaž med njima ni in ni videti konca. Tak vrhunski ambient ustvarita v šestminutnem instrumentalnem izhodnem delu več kot 11. minutnega mini epa No Stone Unturned. Da nosijo na tem albumu solistični izleti enakovredno težo riffom, kot tudi vokalni interpretaciji Davida Whitea, napovejo Heathen že z s samim uvodom, kot tudi uvodnim motivom v otvoritvi skladbe Dying Season. Če ste ljubitelj neskončnih kitarski vragolij in vratolomnih solaž, ki jim ni videti konca in ki hipoma osupnejo s kombinacijo hitrosti, natančnosti in nenehne kreativne pronicljivosti, potem je to album, ki vam bo brez pomislekov takoj všečen. Heathen so pripadniki Bay Area gibanja. Svojim koreninam ostajajo zvesti.
David White ostaja vokalist z izrednim razponom. Deluje odločno, v verzih nepopustljivo, v vokalu s pridihom diziluzije, plasma gneva v verzih je drugo ime zanj. Izdelani falsetto vseskozi kombinira z vnosom grlenosti. Pravzaprav je White precej bolj prepričljiv, celo bolj variabilen v nizanju občutij, kot na prvih dveh Heathen albumih.
Ta album predstavi tudi nekatera gostovanja zanimivih glasbenikov. Pravzaprav ni presenetljivo, da sta se na albumu znašla Altuseva Exodus kolega Gary Holt (deljena solaža v skladbi Control By Chaos) in vokalist Rob Dukes v A Hero's Welcome. Skupina ni pozabila tudi na kitarista Terryja Lauderdalea. Bivšemu članu je namenila prostor za solažo v Arrows Of Agony. Najbolj zanimivo ime med gosti pa to pot pripada vlogi basista. To je Steve DiGiorgio (Death, Sadus,...) s "fretless" basom, ki s svojim značilnim igranjem dodatno poglablja visoko vibrantni preliv vzdušij v epski No Stone Unturned.
Edini blažji mimostrel na "The EVolution Of Chaos" je vključitev predvidljive in riffovsko trivialne A Hero's Welcome. Heathen so vseeno (le) Američani, zato bo nemara kdo med vami doživel saharozni napad, ko se bo srečal zlasti z verzi te skladbe. Abotni patriotizem pač, kateremu se pač ne izogneš, ko se srečaš s stričkom Samom. No kakorkoli. Skupina tudi na tej skladbi dokazuje izjemno tehnično izpiljenost, zmagoviti poker asov pa si priigra znova v instrumentalnem delu in nizanju novih slikovitih zvočnih krajin ob delu kitarskega dvojca Altus/Lum.
Sicer pa je to album, ki vam ne bo pustil dihati in vas bo očaral s svojo pristnostjo in unikatom! Je peklensko navit, kot je za thrash metal zahtevano, obenem pa zaradi tehnične izpiljenosti privlačen za glasbene gurmane, saj združuje izjemno medsebojno partnerstvo kvinteta, ki ga je ustvaril. V produkciji deluje strupeno živo, kot bi Heathen igrali koncert v studiu. Ta album izstopa v morju današnjih izdaj na metalskem prizorišču, zlasti zato, ker ima vsaka izmed skladb jasno izdelan karakter, ki bazira na utelešeni Heathen veščini mojstrske postavitve izklesano pronicljive kitarske fraze, ki jo skupina nadgradi z visoko kompatibilno aranžersko zabelo. Čuti se, da so ideje nastajale v večletnem razmiku, zato je njihov karakter toliko bolj definiran in izstopajoč. "The Evolution Of Chaos" je album, ki vam ne bo pustil dihati in vas bo očaral s svojo pristnostjo in unikatom. Je tip zgoščenke, ki jo boste ob pritisku na ukaz "predvajaj" težko še kdaj izbezali iz svojih CD predvajalnikov! Upajmo le, da na naslednji Hetahen album ne bomo čakali znova 19. let.
na vrh