Natanko dvajset let potem, ko se je zdelo, da so Pink Floyd z mojstrovino »The Division Bell« (1994) ustvarili poslednjo poglavje svoje dolge, razburkane in izjemno uspešne studijske kariere, sta se kitarist/pevec David Gilmour in bobnar Nick Mason odločila, da z »The Endless River« tudi uradno zaključita zgodbo ene največjih progresivnorockovskih skupin vseh časov. Novica, da Pink Floyd po dveh desetletjih pripravljajo svoj petnajsti in obenem zadnji studijski album se je, po številnih sorodnih, neresničnih vesteh v preteklih letih, sprva zdela kot slaba prvoaprilska šala, vendar se je že kmalu izkazalo, da prekaljena glasbenika pri svoji napovedi tokrat mislita povsem resno.
Iz zaprašenih studijskih arhivov sta izbrskala dvajset let stare, neobdelane in neuporabljene posnetke iz obdobja snemanja »The Division Bell« na katerih se med drugim nahajajo do zdaj še nikoli slišani klaviaturski prispevki njunega pokojnega tovariša, klaviaturista Richarda Wrighta. Slednjemu sta se odločila posvetiti uradno potrjeni, poslednji Pink Floyd studijski album, ki je bil še pred izidom deležen številnih kontroverznih, če že ne skorajda zlobnih in škodoželjnih izjav, celo s strani glasbenikov, ki znotraj progresivnorockovskega gibanja uživajo precejšnje spoštovanje.
»The Endless River« je torej v prvi vrsti glasbeno posvetilo legendarnemu klaviaturistu, kar je pravzaprav tudi glavni smoter njegovega precej nepričakovanega izida, potem ko so se številni privrženci spraševali ali je preostali dvojec sprejel pravo odločitev, potem ko se je zdelo, da so z »The Division Bell« ustvarili najboljše možno slovo, kakršno si lahko pripravi skupina njihovega renomeja. »The Endless River« je z izjemo singla »Louder Than Words«, kjer je pri pisanju besedila Gilmourju vnovič pomagala njegova družica Polly Samson, v celoti inštrumentalno-ambientalen album in je vsaj v tem pogledu brez primere v dosedanji Pink Floyd zgodovini.
Po drugi strani pa verjetno prav nihče ne bo presenečen ob dejstvu, da »The Endless River« slogovno in ambientalno zveni kot inštrumentalno nadaljevanje od tam, kjer se je pred dvajsetimi leti končal »The Division Bell«, medtem ko je moč najti tudi nekaj vzporednic z določenimi Pink Floyd klasikami iz sedemdesetih. Ravno Wrightove klaviaturite so tiste, ki preprečujejo, da bi »The Endless River« slučajno zvenel kot Gilmourjev solo projekt, kar je tisto česar je večino privržencev pred izidom najbolj plašilo.
Album je razdeljen v štiri razdrobljene, vendar medsebojno povezane sklope, ki bi lahko bili v nekih drugih, precej bolj avanturističnih in nedolžnih časih (recimo v sedemdesetih), tudi štiri epske suite, vendar sta se Dave in Nick v teh korporativnih in ciničnih časih raje odločila za previden korak, da bo album lažje dostopen tudi 'MP3' in 'selfie' generaciji. »The Endless River« z »The Division Bell« druži tudi vnovič uporabljeni govor slovitega britanskega fizika Stephena Hawkinga, kar sredi številnih prostranih ambientalnih valovanj na bazi slide kitare in klaviaturskega 'kraljestva' sredi albuma vnese tudi kanček nostalgije.
»Things Left Unsaid« je daljši ambientalni uvod, ki vleče kar nekaj vzporednic z »Wish You Were Here« (1975) klasiko »Shine On You Crazy Diamond«. Gospod Gilmour se je poleg svojih tradicionalnih, prefinjenih kitarskih variacij, vnovič obširno posluževal rabe številnih analognih sintetizatorjev in kitarskih efektov ter ob asistenci Wrightovih klaviaturskih tekstur ustvaril številne razvejane 'soundscape', ki poslušalca popeljejo na večinoma tihožitno in redkokdaj razburkano potovanje po reki, nekam daleč naprej, v 'neskončnost'. Na »It's What We Do« prvič vpadejo Rickove prepoznavne orgle, medtem ko Gilmourjeve specifične, melanholične kitarske variacije izdatno izgrajujejo dramatično atmosfero, ki je na ravni nekaterih njihovih najbolj čislanih zimzelenov. Tudi »Ebb And Flow« uspešno ohranja zvočni most med klasičnim Pink Floyd zvokom in kasnejšo, Gilmourjevo ero z njegovo električno kitaro v ospredju. Ravno uvodni in zaključni del albuma sta najbolj zanimiva in atmosferično močna trenutka celotnega »The Endless River«, ki približno v srednjem delu, ko prevladujejo manj kot dve minuti dolgi inšturmentali, večkrat izgubi jasen, medsebojno povezovalni fokus in razpade na popolno ambientalno fragmentacijo, kar je pravzaprav tudi njegova glavna hiba.
»Sum« je prva kompozicija na albumu, ki ponudi nekaj več kitarske agresivnosti, katere, nekako po pričakovanju, res ni ravno v izobilju, medtem ko Richardova prekaljena raba elektronsko zabeljenih klaviaturskih tekstur poskrbi za to, da tudi ta kompozicija zveni kot nadaljevanje kakšne pozabljene »The Division Bell« skladbe. »Skins« pripravi lepo presenečenje v podobi kratkega, vendar všečnega Masonovega bobnarskega sola, kar je postalo v njegovih 'starejših letih' prej izjema kot pravilo. »Unsung« vsebuje dramatične variacije na slide kitari. »Anisina«, eden izmed najbolj zanimivih »The Endless River« trenutkov, vsebuje prijetni, melodični aranžma na klavirju ter ganljive kitarske ter saksofonske pasaže. Za slednje je poskrbel saksofonski gost Gilad Atzmon.
»The Lost Art Of Conversation« je melanholična zadušnica z nežnimi kitarsko-klavirskimi valovanji. »On Noodle Street« vsebuje iskrivo bluesy variacijo na kitari, elegantna melotronska valovanja ter nekaj ravno pravšnjega jazzovskega ritmičnega priokusa. »Night Light« je še eno kratko in nežno ambientalno potovanje s solistično pobudo med kitaro in klaviaturami. Na »Allons-Y (1)« se stvari končno spet nekoliko razživijo, saj Gilmour ob nenadno živahnih ritmičnih prehodih ponudi nekaj krepkejših kitarskih pasaž, kar pa žal ne traja prav dolgo. »Autumn '68«, nekakšno mračno, simbolično, vendar ne tudi slogovno nadaljevanje »Atom Heart Mother« (1970) klasike »Summer '68« z Wrightovo sakralno začinjeno orglarsko solažo vsebuje avtobiografski pečat. »Allons-Y (2)« nadaljuje od tam, kjer se je končala predhodna stvaritev z istim imenom, kar pomeni obuditev živahnejšega ambientalnega razpoloženja.
»Talkin' Hawkin'« je s presunljivimi klavirsko-kitarskimi variacijami, katere v ozadju spremljajo zborovske vokalne harmonije s strani gostujoče pevke, eden izmed najbolj melanholičnih trenutkov tega albuma. Na sredini skladbe se oglasi elektronsko kompresirani glas Stephena Hawkinga, ki poda nekaj modrih misli iz področja teorijske fizike. »Calling« ni samo najbolj mračen trenutek na »The Endless River«, temveč eden najbolj temačnih ambientalnih trenutkov celotne Pink Floyd kariere. »Eyes To Pearls« vsebuje Daveovo minimalistično igranje po dveh strunah v objemu nasršenih zaves razvejanih sintetizatorskih tekstur. »Surfacing« vsebuje skorajda ikonoklastičen, dramatičen kitarski motiv, kakršnih je Gilmour v svoji glasbeni karieri spletel že nič kolikokrat. Zaključni podvig, »Louder Than Words«, edina vokalna skladba na albumu in prav tako eden izmed njegovih vrhuncev, predstavlja ganljivi 'veliki finale' s številnimi navdušujočimi ambientalnimi niansami in dobro Daveovo vokalno predstavo, ki pa še zdaleč ni na takšni emocionalni ravni kot »High Hopess«, ki ostaja ultimativna Pink Floyd poslovilna skladba.
»The Endless River«, med številnimi glasbenimi ljubitelji najtežje pričakovani album leta 2014, je lepo slovo ene največjih rockovskih zasedb vseh časov in dostojno posvetilo pokojnemu Richardu Wrightu, čeprav gre v osnovi samo za zbirko skrbno obdelanih in zglajenih arhivskih posnetkov, katerim sta stara lisjaka Gilmour in Mason dodala minimalne popravke in iz njih ob najmanjšem možnem naporu iztisnila maksimum. V luči tega, da je ta projekt, razen za 'posvečeni krog' ljudi okrog banda, nastal popolnoma nepričakovano, ko se je večina tega najmanj nadejala in da je minilo dvajset let odkar so Pink Floyd iz studia ponudili nekaj novega, se lahko »The Endless River« označi celo za manjši uspeh in nekakšno Gilmourjevo in Masonovo moralno zmago proti vsem tistim, ki so nasprotovali izidu tega albuma in mu že vnaprej napovedovali neuspeh. Legendarna glasbenika sta s pomočjo zapuščine pokojnega prijatelja in imenitnih gostujočih sodelavcev ustvarila nespektakularen, vendar lep inštrumentalno-ambientalen dosežek, ki ob vsesplošni previdnosti, po pričakovanju ne prinaša nobenih novih zvočno-pustolovskih izzivov, temveč na prijeten način zaključi skoraj petdesetletni Pink Floyd krog.
na vrh