Po izvrstnemu "Chase The Dragon" (1982) s katerim so Magnum doživeli svoj prvi zaznavni uspeh izven ozkega jedra njihovih oboževalcev ter z njim pod istim dežnikom združili ljubitelje melodičnega rocka, NWOBHM-ja in art rocka, je sledil neizbežen pritisk s strani tedanje založbe Jet Records, da skupina ponovi ali še celo izboljša tovrstni uspeh. Mrzlična želja založbe po radijskih uspešnicah se je začela samo še stopnjevati. Sledil je neizbežen prepir med člani skupine in predstavniki založbe, ki so skupini odrekli pravico do producenta po lastni izbiri. Zato so se odločili prekiniti umazano igro založbe ter se odločili, da bodo album producirali kar sami. Vlogo glavnega producenta je prevzel Tony Clarkin, kitarist, pisec večine glasbe, besedil in tudi vodja vizualnih konceptov.
Ta poteza je vplivala na manjšo, a opazno spremembo njihovega zvoka. "The Eleventh Hour" ima zaznavno mehkejši zvok glede na od bombastičnih aranžmajev in heavy rockerskih rifov prekipevajoči "Chase The Dragon". Slednji je bil v medsebojni primerjavi že skorajda heavy metalska stvaritev in opazno pod vplivom novega vala britanskega metala medtem, ko gre na "The Eleventh Hour" za skorajda popolnoma v melodični rock/AOR usmerjen izdelek.
Z izjemo prvovrstnega AOR antema "Hit And Run" ter zaključne epske poslastice "Road To Paradise" na njem ni toliko klasik oziroma favoritov kot jih je na večini njihovih albumov iz 80-ih. Po drugi strani pa gre za izjemno konsistenten izdelek, ki navdušuje od začetka do konca. Magnum so še izpilili svojo sposobnost kreiranja nadvse okusnih melodičnih aranžmajev ter nalezljivih refrenov, katerim obenem ne manjka heavy rockovske potentnosti, le na njihovi bombastičnosti so tokrat nekoliko varčevali. Značilni Clarkinovi priostreni kitarski rifi in klaviaturske palete Marka Stanwaya so kot vedno v odličnem sozvočju medtem, ko Catleyev vokal ves čas lepo vzdržuje dramatično in energično ekspresijo raznolikih emocij.
Clarkin, velik ljubitelj legendarnih povesti in zagrizen nasprotnik vojnih strahot, je svoje nazore uspešno združil v precej srhljivi naslovnici izpod umetniških prstov kultnega ilustratorja Rodneya Matthewsa. Ta prikazuje njegovo apokaliptično vizijo človeške družbe, kjer so na strašljiv način združeni simboli mitologije in kapitalizma v precej bizarno kombinacijo. Tako lahko na prvi strani ovitka vidimo prikazen z lažno masko dobrote, obkroženo z vsemi simboli brutalnega materializma in racionalizma, kako se na prestolu s simbolom dolarja poskuša prikupiti trpinčenim otrokom medtem, ko na zadnji platnici vidimo futuristične reaktivce in raketne konice v obliki morskih psov sredi uničene pokrajine. Pacifizem veje tudi iz večine besedil, ki na slikovit način opozarjajo na vojne nesmisle in dragocenost človeškega življenja, ponavadi skrbno zavite v celofan mitoloških metafor.
Prvo dozo kvalitetnega AOR-a naznani že uvodna, v srednjem tempu zastavljena "The Prize", katero zaznamuje sočen rifing, markantna vokalna predstava ter ustrezno prilagajoča se podlaga sintetizatorjev. "Breakdown" je še en primerek solidnega melodičnega rocka, grajen v počasnejšem tempu z dobrimi melodičnimi aranžmaji. Čudovita power balada "The Great Disaster" je imenitna ponazoritev Catleyevih izjemnih vokalnih sposobnosti, saj veliki pevec na njej resnično vloži vso svojo srčnost. Nek poseben šarm pa ji dodajajo tudi spremljevalne vokalne harmonije v refrenu. Zelo dobri "Vicious Companions" je zanimiv križanec med AOR-om in heavy rockom z udarnim rifingom, masivnimi bobnarskimi prehodi, galopirajočo bas linijo in solidno podlago simfoničnih tekstur sintetizatorjev. Svoj čar ima tudi izvrsten arena rockovski refren in okusna solaža na sintetizatorjih.
"So Far Away" vsebuje vse kar dela Magnum za prvake mistično obarvanega melodičnega rocka; besedilo polno fantazijsko-buditeljskih metafor, duhovit in udaren kitarski rifing, izvrstni ritmični prehodi in okusni baročni aranžmaji na klaviaturah. "Hit And Run" je pravcata AOR pravljica, kjer navduši uvod z akordi na akustični kitari. Nakar sledi nepredvidljiv prehod ter veličastni simfonično obarvani melodični aranžmaji, podkrepljeni z mogočnim refrenom ob katerem se bodo obliznili vsi ljubitelji vrhunskega melodičnega rocka. Kar rahlo presenečenje, da ta imenitna stvaritev ni postala hit. Sledi še ena dobra power balada, "One Night Of Passion", kjer Catley ponovno uprizori srce parajočo predstavo ob podpori veličastnih aranžmajev na klavirju, sitetizatorjih in nabrušenimi kitarskimi pasažami.
Zanimivo, da album v nadaljevanju prevzame opazno hitrejši in udarnejši tempo kot v svoji prvi polovici. Epski "The Word", ki je izšel na b-strani singla in njihove največje uspešnice "Just Like An Arrow", bi se zaradi svojega udarnega rifinga, hitrega tempa in mogočnih bobnarskih prehodov z lahkoto nahajal tudi na "Chase The Dragon". "Young And Precious Souls" je še bolj epska stvaritev, katero odlikujejo imenitni, izjemno subtilni aranžmaji na akustični kitari, harmonične pasaže na klaviaturah in električni kitari, izjemno melanholično vzdušje in ena najboljših Catleyevih vokalnih predstav v njegovi karieri. Zaključni "Road To Paradise" je nedvomno Magnum klasika in morda celo najboljša stvaritev na albumu, saj vsebuje prav vse najboljše elemente skupine obenem pa že delno nakaže bolj dramatično in epsko usmeritev njihovega prihodnjega izdelka. To je prvovrstna poslastica za vse ljubitelje epike in dramatičnih inštrumentalnih prehodov, kjer so najboljši elementi AOR-a, heavy metala in art rocka združeni v idealno sorazmerje, Catley pa se še enkrat izkaže kot eden najboljših posredovalcev epskih sag v rock glasbi.
"The Eleventh Hour" ni nič več, nič manj, kot zelo dober melodično rockovski album, ki ima to smolo, da je stisnjen med superiornega ledolomilca "Chase The Dragon" in definitivno zimzeleno Magnum mojstrovino "On A Storyteller's Night" (1985), katera ga je popolnoma zasenčila. Ta nehvaležni položaj vpliva na to, da pogostokrat ostaja po krivici spregledan tudi med ljubitelji melodičnega rocka. Neglede na to gre za imeniten album, ki bo vselej najbolj navdušil privržence izbornega AOR-a medtem, ko bo ljubitelje njihovih prog rockovskih korenin pustil nekoliko bolj hladne. Glede na to, da trenutek njihovega največjega ustvarjalnega in komercialnega zmagoslavja od tu naprej ni bil več daleč, na lep način predstavlja neko subtilno zatišje pred izbruhom skorajda čiste perfekcije.
na vrh