Debata o najboljši progresivnorockovski skupini verjetno ne bo nikoli dobila epiloga, zato pa ni nobenega dvoma, da King Crimson tudi po več kot petinštiridesetih letih ostajajo najbolj pomembni progresivnorockovski pionirji, ki so konec šestdesetih s svojim prvencem »In The Court Of The Crimson King« (1969), prvim uradno prepoznanim progrockovskim albumom, tako rekoč revolucionarizirali dotedanjo pojmovanje rock glasbe. »The Elemets of King Crimson« je dvojna retrospektivna izdaja, katero so King Crimson izdali med svojo 'vrnitveno', istoimensko ameriško turnejo, ki se je začelo konec leta 2014. Sredi 'The Elements of King Crimson' turneje so se King Crimson publiki prvič predstavili v svoji najnovejši, sedemčlanski postavi.
Strogemu poglavarju in edinemu preostalemu ustanovnemu članu, kitarskemu geniju Robertu Frippu, so se v novih King Crimson pridružili povratnik Tony Levin na bas kitari ter Chapman sticku, stari pajdaš iz sedemdesetih let Mel Collins na saksofonu ter flavti, novi pevec/kitarist Jakko Jakszyk (ex-Level 42, 21st Century Schizoid Band) ter troglava bobnarska pošast v podobi še enega povratnika, Pata Mastelotta, Gavina Harrisona (obenem član skupine Porcupine Tree) in najnovejšega člana, Billa Rieflina (odličen priložnostni bobnar, sicer pa večini najbolj znan kot nekdanji koncertni član skupine R.E.M.).
»The Elements of King Crimson« vsebuje kronološki prerez vseh King Crimson obdobij od začetkov do sedanjosti. Pri tem izboru pa še zdaleč ne gre za nabor nekaterih najboljših King Crimson klasik, ki se nahajajo na studijski albumih, saj je bilo podobnih kompilacij v preteklosti že kar nekaj, temveč za številne raritete v podobnih drugačnih zvočnih remiksov, ekstraktov in alternativnih verzij poznanih skladb (ponekod brez določenega inštrumentalnega ali vokalnega elementa), katerih večina privržencev razen tistih, ki so včlanjeni v King Crimson fanklub in poseduje večino albumov izdanih pri Frippovi založbi, Discipline Global Mobile, še ni slišala. Na prvem in predvsem na drugem disku se nahaja tudi nekaj kratkih zasnov potencialnih novih King Crimson skladb; bobnarska improvizacija »The Hellhounds of Krim«, ekstrakt »Hoodooo«, »Three Headed Doom (part 1)« ter »Venturing Unto Joy«.
Prvi disk vsebuje redek material, ki je bil posnet v obdobja med letoma 1969 in 1974. Inštrumentalna in obenem skrajšana verzija »In The Court Of The Crimson King« zimzelene balade »I Talk To The Wind« je lep opomin na to, da je Fripp po vseh teh letih z novimi King Crimson začel v živo končno spet izvajati tudi starejši material iz konca šestdesetih ter iz prve polovice sedemdesetih, katerega je v prejšnjih treh desetletjih skoraj popolnoma zanemaril. K temu sta ključno prispevala Jakszyk in Collins, oba člana zasedbe 21st Century Schizoid Band, skupine sestavljene iz bivših King Crimson članov in specializirane za izvajanje klasik iz obdobja med letoma 1969 in 1974.
Tudi alternativna verzija »In The Wake Of Poseidon« (1970) balade »Cadence And Cascade«, z Gregom Lakeom na vokalu (namesto Gordona Haskella) in brez Collinsove flavte, je nadvse lep bombonček, čeprav ne vsebuje običajnega psihadeličnega priokusa. Ta vokalno superiorna, vendar inštrumentalno manj privlačna verzija zimzelene balade je poprej izšla kot bonus skladba na ponovni 'deluxe' izdaji albuma »In The Wake Of Poseidon«. Od nekdanjih King Crimson pevcev ni na »The Elements of King Crimson« zastopan samo Gordon Haskell, verjetno zato, ker s Frippom po njegovem odhodu nista ostala v najboljšem odnosu, medtem ko se je muhasti kitarski genij skozi leta počasi pobotal s skoraj vsemi nekdanjimi člani. Verjetno se je Fripp tudi iz tega vzroka odločil na to zbirko vključiti koncertno verzijo »Lizard« (1970) mojstrovine »Cirkus«, posneto leta 1971 med nastopom v dvorani Marquee, s pokojnim Bozom Burrellom na vokalu ter v izvedbi »Islands« (1971) verzije King Crimson.
Alternativna, zgodnja verzija »Islands« inštrumentala »Sailor's Tale« s Frippovo 'brenčečo' kitarsko improvizacijo, katerega King Crimson po dolgem, dolgem času končno spet izvajajo v živo, zaokroži seznam klasik iz zgodnjega obdobja oziroma iz 'Peter Sinfield ere', imenovane po originalnem piscu besedil, ki je skupini tudi izbral ime 'King Crimson'. Temu sledi alternativni miks inštrumentala »The Talking Drum« za katerega je poskrbel Steven Wilson (Porcupine Tree). Slednji napove nabor raritete iz 'John Wetton ere', poimenovane po priljubljenem nekdanjem pevcu in basistu, ki je svetovno zaslovel kot član superskupine Asia.
Na to, kako so King Crimson med letoma 1973 in 1974 'lomili kosti' s svojstveno mešanico simfoničnega prog rocka, jazz fusiona in heavy metala, opomni Wilsonov remiks vražjega improvizacijskega vrtiljaka »Fracture« ter ekstrakt brutalnega inštrumentala »Larks' Tongues In Aspic (Part I)«, posnet med vajami aktualne zasedbe v maju 2014. Prvi del 'škrjančkovih jezičkov v tunki' King Crimson po zelo dolgem času spet izvajajo v živo, čeprav aktualna zasedba ne vsebuje violinista, saj je na originalni verziji pomemben inštrumentalni pečat pustil tudi nekdanji violinist David Cross. Inštrumentalna verzija »Red« standarda »Fallen Angel« niti slučajno ni primerljiva z vokalno, 'končno' verzijo, vendar ponudi nazoren uvid v to kako je zgledalo inštrumentalno 'okostje' te nepozabne skladbe.
Nobena King Crimson retrospektiva ne more biti popolna brez njihove najbolj reprezentativne skladbe, se pravi »21st Century Schizoid Man«, ki je bila tokrat vključena iz tiste verzije, ki se nahaja na novo izdanem koncertnem albumu »USA« (1975), kar pomeni, da poleg izboljšanega remiksa in produkcije, vsebuje vokalni prispevek Johna Wettona. Prvi disk se zaokroži s kratkim ekstraktom epa »Starless«.
Drugi disk vsebuje prerez od začetka osemdesetih do leta 2014, ko so King Crimson v tem obdobju zamenjali skoraj toliko postav kot v sedemdesetih ter posneli šest odličnih studijskih albumov ter številne stranske projekte in koncertne albume. To je obdobje, katero se lahko označi tudi za 'Adrian Belew era', imenovano po dolgoletnem ameriškem pevcu/kitaristu, ki še dandanes ostaja pomemben sodelavec kot član različnih stranskih King Crimson projektov (ProjeKctov). King Crimson so se, po skoraj sedemletnem razpadu, leta 1981 vnovič vrnili na sceno s trojčkom izvrstnih albumov na katerih so v svoj prepoznavni slog vcepili številne povsem nove zvočne elemente.
Ena najbolj reprezentativnih skladb iz tega obdobja je bil zagotovo inštrumental »Discipline« (tokrat v alternativni verziji) z istoimenskega albuma, kjer so se poleg vplivov novega vala čutili tudi tolkalni vplivi tradicionalne indonezijske gamelan glasbe, ki je v tem obdobju pomembno zaznamovala nekatere njihove stvaritve. Lep dokaz za to, da so King Crimson tudi skozi za progresivni rock 'problematična' osemdeseta ostali eksperimentalna velesila se sliši na koncertni verziji kaotične »Beat« (1982) umetnine »Neurotica« (z delovnim, prvotnim naslovom »Manhattan«), kjer v osrednji vlogi med nastopom v dvorani Roxy blesti prav prej omenjeni Belew.
Inštrumentalni ekstrakt zgodnje verzije »Beat« standarda »Neal And Jack And Me« ponudi samo kratek vpogled v izjemno lucidnost te verzije King Crimson, medtem ko fantastično izpade predvsem na novo obdelana verzija nepozabnega »Three Of a Perfect Pair« (1984) zimzelena »Sleepless« z miksom v režiji vodilne figure sodobnega proga, Stevena Wilsona. Zanimiv podatek za vse, ki tega še morda niso vedeli je ta, da se je »Sleepless«, edina King Crimson skladba za katero obstaja uradni video, prvotno imenoval »Bearsville«.
Osemdesetim je sledilo skoraj sedem let premora z vrnitvijo leta 1991, čeprav so album »Thrak« kot 'dvojni trio' (dva kitarista, dva bobnarja in dva basista) izdali šele leta 1995. Iz tega obdobja izhaja zgodnja različica skladbe »Sex Sleep Eat Drink Dream«, ki je bila posneta med studijskim 'ogrevanjem mišic' leta 1994. Ta verzija King Crimson ni zdržala dolgo in se je kmalu 'fragmentizirala' v različne stranske projekte (ProjeKcte), kar je po svoje škoda, saj je predvsem v živo sejala strah in paniko z brutalnimi improvizacijskimi odklopi kot sta bila »Thrak« (tu je prisotna verzija iz nastopa v dvorani Shepherd's Bush Empire, 1996) ter »The Deception of the Thrush« (ta verzija je bila v živo posneta leta 1998 med nastopom stranskega banda ProjeKct Four na festivalu West Coast Live).
Iz obdobja na prelomu stoletij izhaja tudi zgodnja verzija inštrumentala »Heaven & Earth«, ki je v drugačni verziji izšel na albumu »Heaven And Earth« (2000) v režiji projekta ProjeKct X ter kasneje na dvanajstem King Crimson studijskemu albumu »The ConstruKction of Light« (2000). Belewovo obdobje zaokroži koncertna verzija »The Power to Believe« (2003) standarda »Level Five«, ki je bila posneta med koncertom v dvorani Park West. Najnovejša glasba, katero so člani King Crimson izdali v letu 2011 je izšla na odličnem albumu »A Scarcity of Miracles« v režiji stranskega projekta Jakszyk, Fripp and Collins. Iz tega albuma izvira skrajšana verzija skladbe »Separation« ter alternativna verzija naslovne mojstrovine, se pravi »A Scarcity of Miracles«, katera je postala redni del koncertne setliste novih King Crimson in po slogu močno spominja na nekatere stvaritve iz 'Sinfield ere'.
Vsi dolgoletni King Crimson privrženci, katerim je ta dvojna izdaja v prvi vrsti tudi namenjena, bodo z »The Elements of King Crimson« bogato nagrajeni, saj ta dvojni nabor raritet vsebuje številne prej neobjavljene dobrote iz vseh poglavij njihove pestre glasbene kariere, katere so bile do sedaj dostopne samo pod posebnimi, bolj 'kompliciranimi' pogoji. Morda se bo kdo obregnil, da so Fripp in tovarišija tokrat pri naboru skladb popolnoma zaobšli eno svojih najbolj čislanih klasik v podobi »Court of The Crimson King« ter 'pozabili' na alternativne verzije priljubljenih standardov iz osemdesetih in devetdesetih kot so denimo »Elephant Talk«, »Thela Hun Ginjeet«, »Frame By Frame«, »Three of A Perfect Pair«, »Dinosaur«, »One Time« in tako dalje, vendar bi potem morali pripraviti najmanj trojno izdajo. Vsekakor bo z »The Elements of King Crimson« čakanje na pričakovani novi King Crimson studijski album, če že ne na novo evropsko turnejo, sedaj postalo veliko lažje.
na vrh