Electric Light Orchestra: The Electric Light Orchestra

"The Electric Light Orchestra" je bil prvenec legendarnih britanskih art rockerjev Electric Light Orchestra. V Ameriki je izšel pod imenom "No Answer", kar je bila posledica telefonskega nesporazuma potem, ko jih je njihova založba za ameriški trg pobarala po imenu albuma in ni razumela niti povsem preproste informacije, da "skupina na to vprašanje ne odgovarja". "The Electric Light Orchestra" je predstavljal uresničitev večletnih vizij Roya Wooda in Jeffa Lynnea, dveh vrhunskih glasbenikov in multi-inštrumentalistov, ki sta že konec 60-ih sanjarila o skupini, ki bi združevala prvine melodične rock glasbe po izročilu (poznih) Beatlov z večplastnimi orkestralnimi aranžmaji značilnimi za klasično glasbo. Njihov prvenec se je oblikoval okoli temeljev skupine, katere je predstavljal trio sestavljen iz Roya Wooda na vokalu, kitari, basu, klarinetu, čelu in še marsičem, Jeffa Lynnea na vokalu, kitari, basu, in klaviaturah ter bobnarja Beva Bevana. Vsi trije so skupaj sodelovali že pri legendarni psihadelični skupini The Move in novo rojstvo pod imenom Electric Light Orchestra je pomenil začetek uresničevanja njihovih visokih artističnih ambicij. Med snemanjem tega albuma sta se jim pridružila še igralec roga Bill Hunt ter violinist Steve Woolam. Originalni basist Rick Price je ni dobro odnesel, saj je Wood njegove originalne delnice do izida albuma popolnoma presnel kar z lastnimi bas linijami.

"The Electric Light Orchestra" je bil prav gotovo najbolj progresivno rockovsko usmerjen album v zgodovini skupine, kateri se je poleg številnih simfoničnih aranžmajev na godalih, pihalih in klaviaturah ponašal tudi z vrsto avantgardnih, ponekod precej obskurnih glasbenih elementov. Na ta način je predstavljal popolnoma unikaten izdelek v njihovi celotni diskografiji, še posebno v primerjavi z njihovimi kasnejšimi arena/pop rockovskimi izdelki in elegantno, perfekcionistično produkcijo, kakršna je postala značilna za skupino potem, ko je Lynne prevzel njene vajeti. Prog rockovskega eksperimentalizma prek temačnih orkestralnih aranžmajev na godalih in obskurnih pasaž na kitari in klaviaturah temu albumu ni primanjkovalo in je kot tak ob izidu gotovo navdušil vse tiste, ki so prisegali na eklektičen prog s kančkom obskurnosti v stilu King Crimson, Gentle Giant ali Van Der Graaf Generator. Po drugi strani so ELO že tu pokazali izjemen občutek za tvorbo izjemno okusnih simfonično rockovskih melodij ter Woodovo in Lynnovo posebno obsesijo z dediščino (poznih) Beatlov. Pri slednjih so črpali navdih predvsem, kar se tiče barve vokalov in oblikovanju širšemu občestvu dostopnih melodij, ki na tem albumu večkrat nasledijo godalne in pihalne avantgardne obskurnosti. Lynne je večkrat, brez kančka skromnosti, poudaril, da so ELO glasbeno nadaljevali tam, kjer so Beatli nehali in so mu tovrstne primerjave zelo laskale. Ta sorodnost s "hrošči" je bila skozi njihovo celotno kariero vselej obenem blagoslov in prekletstvo, saj so se ob njo njihovi kritiki radi velikokrat obregnili tudi v negativnem pomenu.

Album odpre ELO klasika "10538 Overture". Slednja je bila prvotno zamišljena kot The Move single, kasneje pa je postala prva stvaritev, katero sta Wood in Lynne izdala pod imenom ELO potem, ko se je Wood začel v studiu igrati s čelom in je z njegovo uporabo tako navdušil Lynnea, da sta se ji nato odločila dodati še godalne aranžmaje. Za to izvrstno simfo rock kompozicijo je značilen mogočen in inovativen kitarski rif, kateremu se kasneje pridruži temačen zvok godal (čelo, violina in rog) in Beatlovski vokal. Orkestralni aranžmaji na godalih na lep način bogatijo osrednjo melodijo in jo pomaknejo v širšo dimenzijo izven običajnih rock smernic. V vokalnih linijah se Wood in Lynne večkrat izmenjata s tem, da se Wooda loči po nekoliko bolj ekscentrični barvi glasu. To je bila obenem njihova prva skladba in single, ki se je prebil na britansko lestvico desetih najuspešnejših singlov tistega leta. Temu sledi precej bolj obskurni in baročno začinjeni "Look At Me Now" na katerem prevladujejo temačne pasaže na godalih in Woodove rahlo nadležne vokalne linije. Na njej je najti kar nekaj ritmičnih in vokalnih spogledovanj z Beatles klasiko "Eleanor Rigby". Vse skupaj začne čez nekaj časa vleči na glasbo iz kake psihadelične grozljivke. "Nellie Takes Her Bow" nadaljuje s simfo rock ekscentričnostjo po Woodovem in Lnyneovem receptu. Tokrat na nekoliko subtilnejši način, saj razen ekscentričnega besedila vsebuje nežne pasaže na Lynnovem klavirju in solidne godalne aranžmaje. Po prvem prehodu pa se zasuka v popolnoma avantgardno, če že ne skoraj kaotično smer, kateri sledi orientalsko obarvana sekcija s številnimi energičnimi pasažami na violini in odlično uporabo tolkal.

Ambiciozni avantgardno-simfonični inštrumental "The Battle Of Marston Moor (July 2nd 1644)" pri kateri je Wood odigral tudi tolkala, odlikujejo številni baročni in pastoralni aranžmaji, sorodni tistim, katere bi kasneje našli v glasbi baročno naravnanih prog folk skupin kot so denimo Gryphon. Dramatične godalne pasaže in linije basa ustvarjajo mračno vzdušje. Uspešno ustvarijo ozračje omenjene zgodovinske bitke v kateri so Cromwellovi parlamentarci dosegli svojo prvo zmago nad rojalisti. Sledi odlični inštrumental "First Movement (Jumping Biz)", ki je veliko bolj romantično usmerjena stvaritev s številnimi okusnimi pastoralnimi pasažami na akustični kitari in godalih ter z izjemno dinamičnimi Bevanovimi bobni. Zabavna angleška ekscentričnost se nadaljuje z odličnim "Mr. Radio", ki je bil prvotno zamišljen kot drugi single, vendar potem nikoli ni izšel v taki obliki. To je skladba, ki je že nakazovala prihodnjo, bolj prefinjeno ELO usmeritev, ki je nastopila po Woodovem odhodu. Duhoviti simfonični aranžmaji, ki se prelivajo z osrednjo melodijo na kitari in Lynneovem vokalu gredo izjemno v slast. Lynne tu pripoveduje zgodbo o nekem precej patetičnem možakarju, katerega je zapustila žena. Svojo izgubo je kompenziral tako, da je njegov najboljši in edini tovariš postal radio.

Zatem sledi največja avantgardna obskurnost na celotnem albumu, "Manhattan Rumble (49th Street Massacre)", s svojim srhljivim in mračnim vzdušjem na godalih, pihalih in klavirju ter marširajočim ritmom. Kompozicija, katere se kot podlage za kakega izmed svojih grotesknih filmov ne bi sramoval niti Frank Zappa. Kaotično in mračno vzdušje z marš ritmom vred se nadaljuje tudi na uvodu "Queen Of The Hours", ki pa se prek vpada Lynnovega sarkastičnega vokala presenetljivo prevesi v melodično in razmeroma dostopno stvaritev s številnimi dramatičnimi simfoničnimi pasažami. Če bi King Crimson in Beatli kdaj sodelovali skupaj bi se ven verjetno izcimilo nekaj podobnega tej skladbi. Za zaključek sledi še lepa pastoralna balada "Whisper In The Night", katero se lahko interpretira tudi kot nekakšno Woodova poslovilno skladbo, saj je po izidu tega albuma pobral šila in kopita potem, ko ni imel več želodca za Lynneove muhe. Njegov specifični, nekoliko "trpeči" ekscentrični vokal spremljajo lepi orkestralni aranžmaji in dodatne Lynneove vokalne harmonije. Po kopici temačnih avantgardnih simfo rock stvaritev se album vseeno zaključili na nežen način.

"The Electric Light Orchestra" je, kljub temu da ne gre za tako dostopen izdelek kot je večina njihovih kasnejših albumov, zelo dober prvenec, ki ohranja povsem posebno mesto v ELO glasbeni zapuščini. Ljubiteljem progresivnega rocka je bil to zelo verjetno celo njihov najljubši izdelek medtem, ko privrženci kasnejših arena/pop rock izdelkov zanj gotovo ne najdejo preveč pohvalnih besed. Žanrsko nevtralen poslušalec in ljubitelj raznolike glasbe se s tem ne bo pretirano obremenjeval in bo znal enako ceniti obe plati tega albuma-avantgardno ter melodično rockovsko. "The Electric Light Orchestra" ostaja najbolj eksperimentalen ELO izdelek in povsem unikaten po enakomerni uporabi Woodovih (bolj avantgardnih idej) in Lynneovih (bolj beatlovskih/melodično rockovskih) idej. Slednjega pristopa je bilo konec takoj po Woodovem slovesu in njegovi ustanoviti lastne skupine Wizzard. Nesoglasja okoli prihodnje ELO usmeritve so namreč prerasle do te mere, da je moral Wood še pred izidom drugega albuma zapustiti skupino in Lynne je bil od takrat absolutni poglavar ELO, ki je obenem ustvarjal vse njihove kompozicije ter pogosto odločal o prihodnosti članov skupine. Kljub njegovi dobrohotni, a absolutni vladavini, se je ta usmeritev pokazala za pravilno in kasneje tudi za izjemno uspešno, ko je skupina postala ena glavnih stadionskih atrakcij. Lynne je še več let ustvarjal ELO albume pod progresivno rockovskimi vplivi (vedno se je držal njihove izvorne simfonične agende, ki jih je delala nekaj posebnega) dokler ga komercialni uspeh ni odpeljal v skorajda popolnoma pop rock in celo disko vode, kar je obenem pomenilo tudi začetek njihovega zatona.