Po vsega dveh letih so se z novim albumom vrnili Overkill. Gre za bend, ki ni nikoli posegal po večjih komercialnih uspehih ali ogrožal »velike thrash četverice«, čeprav razvpite velike štiri v marsičem zlahka prekaša. Pri Overkillih vladajo neverjeten elan, moč in volja, premora ne poznajo, zato so konstantne izdaje z dva do triletnim premorom skozi leta postale stalnica. So ena tistih jeklenih skupin tipa Saxon ali Motörhead, ki svojih oboževalcev še nikoli niso peljali žejnih čez vodo. Tudi album »The Electric Age« ni nobena izjema. Gre za 100% Overkill album.
Znameniti »Netopirji« iz New Yorka od leta 2005 delujejo v isti postavi. Že zdaj gre za najdlje trajajočo Overkill postavo v vsej njihovi zgodovini. Dobro medsebojno poznavanje, sproščen duh v skupini in kemija, ki deluje, so razlogi neverjetnega tempa, da tudi na jesen svojega obstoja kot po tekočem traku izdajajo nove albume. Po odlično sprejetem predhodnjiku »Ironbound« (2010), ki so ga mnogi kritiki razglasili celo za najboljši Overkill izdelek zadnjih dveh desetletij, je sledila težavna naloga – s skokom v dobo elektrike izpolniti visoka pričakovanja zvestih podpornikov.
Uvodni komad Come And Get It v sebi skriva vso zaščitno Overkill govorico: ambientalni inštrumentalni intro, ki se šele nato razvije v brezkompromisno poltonsko agresijo. Overkill skozi album spretno manevrirajo med omenjenima dvema elementoma. Thrasherski izlivi gneva preko navitih kitar in Bobbyjevega kričanja se v raztegnjenih inštrumentalnih pasažah modro umikaju spevnejšemu pristopu in tako tvorijo poslušljivo celoto okoli pet minutnih komadov. Overkill so se z »The Electric Age« znova izkazali prav pri vključevanju večih idej v eno samo kompozicijo, zato komadi poslušalca zlahka zadržijo v stanju pripravljenosti, odličen primer simbioznega spajanja agresije na eni in inštrumentalnega poigravanja na drugi strani je denimo komad Drop The Hammer. Kitarski liniji sta ves čas jasno ločeni, prav dvokitarka igra uspešno skrbi za polno zvočno izobilje. Overkill so se z albumom dokončno otresli zadnjih šcepcev agresivnih groove linij, ki so jih v svoj zvok trendovsko začeli vključevati ob prelomu tisočletja, ko so svet metala za trenutek pokorile skupine kot so Machine Head ali Soulfly, kar bo seveda všeč predvsem najkonzervativnejšim Overkill sledilcem. Za slovo od albuma udari še skladba Good Night s šolskim primerom uporabe tipičnega Overkill elementa: večglasnim petjem v medkitičnem verzu, kar zna izpasti prekleto dobro!
Legendarni Bobby »Blitz Ellsworth je neverjeten! Frontman pri dvainpetdesetih letih, več kot tri desetletja trajajoči karieri in tisočih odigranih koncertih ostaja zvest poti, ki si jo je začrtal leta 1980. Bobby večino albuma kar prekriči, njegova zajedljiva, že skoraj tečna barva glasu tako v poslušalčevih ušesih odmeva še dolgo potem, ko ploščku že zmanjka predvajalnega časa.
Tudi končna zvočna podoba je odlična. Zvokovno album sledi producentskemu izhodišču »Ironbounda« s strupeno navito D.D.-jevo bas linijo in sploh zelo povdarjeno ritem sekcijo. Govora je o trendovsko moderni thrash produkciji, ki skupaj s starošolsko glasbeno podlago tvorita vzorčen spoj navidez nezdružljivega – klasičnega zvoka z novejšo produkcijo.
Glasbena vsebina bo povšeči vsem oboževalcem, čeprav z vstopom v dobo elektrike Overkill tople vode ravno ne odkrivajo. Z »The Electric Age« njujorški Netopirji korakajo po že uhojenih stopinjah klene starošolske thrash metal šole, kaj drugega od njih v letu 2012 kakopak ne gre in se niti ne sme pričakovati. Strumno sledenje sebilastnemu izročilu je tisto, v čemer Overkill blestijo, in je tudi zadosten razlog, da bodo še naprej z lahkoto polnili klube po Ameriki in Evropi. Roko na srce se zavoljo stalnega izdajanja novih albumov težko otresejo očitka generičnosti, a treba je vedeti, da je meja med generičnostjo in prenasičenostjo vseeno jasno definirana. Dokler je ne prestopijo, bodo tudi novi albumi več kot dobrodošli!
na vrh