Savatage: The Dungeons Are Calling

Drugi album Savatage je v marsičem stilistično nadaljevanje prvenca "Sirens" (1983), a s še dosti tršim zvokom in izboljšano produkcijo, kar je presenečenje glede na to da sta bila oba albuma posneta skoraj istočasno. Pomemben napredek prinaša predvsem vzorčni vnos klaviatur na nekaterih delih, prvič v zgodovini skupine sploh. Te bodo v prihodnosti začele igrati pomembno vlogo v zvoku skupine, tu pa so zgolj dodane kot začimba. "The Dungeons Are Calling" je torej še en klasični ameriški "old school" metal album, ki je zanimiv predvsem zaradi nekaterih originalnih segmentov skupine kot sta predvsem Jonov vokal ter Crissovo igranje kitare.

No, vseeno je bil narejen določen korak naprej tudi kar se tiče izvedbe pa tudi kvalitete posameznih del na albumu. Zvok Collinsove bas kitare je postal še bolj nagruvan kot sicer, Crissovo značilno žgoče rifanje je to pot še bolj izvirno kot prej, ponovno pa je tu tudi Jonov tipični "manijakalni" vokal, kakršnega lahko izvede samo on. Že prej omenjene Jonove klaviaure so tu še precej "primitivne", kar se danes zdi nekoliko nenavadno saj gre za enega od glasbenih elementov brez katerega si Savatage kasneje sploh ni bilo mogoče predstavljati. Kljub temu pa je največja sprememba med prvencem in "The Dungeons Are Calling" predvsem v besedilih saj se to pot ta večinoma ubadajo z mračnimi in fantazijskimi pripovedmi o peklu, čarovnicah in vitezih. Večina izmed tovrstnih besedil je sicer dandanes že preživetih, a zaradi same glasbe, ki se odlično prilega v kontekst se na to kaj hitro pozabi.

Najboljši in najbolj znani deli z albuma sta naslovna "The Dungeons Are Calling" ter "City Beneath The Surface". Na obeh delih klaviature prvič pridejo do izraza pa čeprav nikoli niso med glavnimi nosilci glasbe temveč zgolj kot neke vrste podlaga ali celo samo kot efekt. Obe stvaritvi sta tudi dolgoletni klasiki vseh njihovih zgodnjih koncertov. Naslovno delo je še zlasti med najbolj intenzivnimi deli skupine sploh. Na umazanem ritmu temelječi "By the Grace of Witch" ter "Visions" so prvič opazni tudi spremljevalni vokali. Zaključni "The Whip", kjer skupina opeva sadomazohizem, je daleč najslabše delo na albumu za katerega bi bilo bolje da ga sploh ne bi bilo gor. Kar je najhuje je to, da so se tisti ki so bili odgovorni za ponovno izdaja albuma pošteno zaklali ter omenjeno polomijo po nesreči vključili znotraj oz. na koncu odlične "City Beneath the Surface" ter nato še posebej kot samostojno delo. Tako da se to na albumu zdaj pojavi kar dvakrat!

Zaradi originalno samo šestih skladb na albumu mnogi danes "Dungeons Are Calling" napačno štejejo kot daljši EP. Verjetno ravno zaradi izjemno kratke dolžine originala vse tri bonus skladbe ponovne izdaje, "Metalhead", "Before I Hang" ter "Stranger In the Dark", prinašajo primerno zadoščenje. Niso kdo ve kaj, vendar se stilistično dobro ujemajo z ostalimi deli in atmosfero albuma. Skrita skladba pa res ni vredna omembe saj gre za čisto burlesko v režiji bratov Oliva. Kdor ima smisel za izkrivljen humor bo morda razumeli kaj sta poslušalcem želela sporočiti s to "umetnino".

"The Dungeons Are Calling" resda ne ponuja kakšnega velikega stilističnega koraka naprej glede na prvenec. Vendar pa vseeno ponuja nekaj že omenjenih sprememb ter prvič opozarja, da skupina v sebi skriva še mnoga presenečenja. Lastna izvirnost pa pride tu še korak dlje. Razen tega je to morda celo njihov najtrši album sploh in bo kot tak navdušil vse ljubitelje udarnega in s polno paro drvečega heavy metala. Savatage na njem lepo demonstrirajo, kje so korenine ameriškega klasičnega metala, pa tudi prog metala, trasha in power metala.