Stone Orange, slovenski hard rockerji, se po šestih sušnih letih, odkar je izšel njihov prvenec »Nori mlin« naposled le vračajo z novim pravim dolgometražnim studijskim izdelkom. Skupina je od vselej kazala lepe prebojne potenciale zlasti zavoljo gonilne sile, karizmatičnega vodje skupine ter njenega vokalista in kitarista Marka Erjavca. Vrag si vedi kaj je botrovalo dejstvu, da je bilo treba tako dolgo čakati na drugi album skupine in da se skupina ne pojavlja aktivneje na prizorišču.
Kakorkoli obračamo, so fantje pristopili v dejanjih k novemu albumu silno zrelo. Ubadali so se z vsemi detajli in jih loščili tako dolgo, dokler niso čutili, da stoje kredibilno. Šest let med dvema studijskima izdelkoma ni mala doba, fantje pa so v tem času dozoreli kot glasbeniki in vizija o tem kaj želijo je postala jasna. Prva novost je ta, da so skladbe v celoti odpete v angleškem jeziku, kar njihovemu glasbenemu slogu oziroma izpovednem glasbenem karakterju na moč godi. Ta črpa iz zakladnice hard rock šole s konca osemdesetih in začetka devetdesetih, ko so po planetu doživljale razcvet zasedbe kot, med drugim Bonfire, Hardline, Ratt,... Če že dlakocepimo, zvenijo Stone Orange v odtenkih bliže srednjeevropski tradiciji hard rock šole na čelu s skupinami, kot so Bonfire, Frontline, Casanova, Jaded Heart, China, itn… kot skandinavski, britanski ali ameriški.
Skupina je integrirala v svoje vrste novega bobnarja Vida Zgonca, ki je doprinesel k še večjemu iztržku ritmične kompaktnosti ter energičnega iztržka prenovljenih Stone Orange, kar seveda odraža tudi material novega izdelka. Tudi produkcija je na novem albumu krepko izboljšana in posodobljena. Ujela je pravo mero živosti, gradniki zvoka pa so uravnovešeno kontrastirani v barvanju zvočne slike. Marko je napredoval kot vokalist in je vokale za novi album položil izjemno suvereno in z avtoritativno odliko. Deluje odločno, samozavestno, predano, obenem vnaša tisti zahtevani element mračnosti, ki poglablja sam drama teater skladb in je še posebej poudarjen v tistih skladbah, kjer se razvija vodilna kitarska fraza in melodija iz mola (Pride And Pain, Scare Me, Whites Of Their Eyes). Vokal je zrasel v razvoju moči, ki jo vnaša v melodijo, prav tako pa deluje vživeto in strastno. Vsekakor so tudi metrično verzi zelo dobro urezani v napeve. Nekatere skladbe nosijo vzporednice z glam metal štosom druge polovice osemdesetih. Takšna so otvoritvena »party time« Broken Man, v drugi polovici albuma Lovetrone, posebej učinkovito pa se na albumu v tem oziru šopiri Rockin' & Rollin'. Med kitico in refren je praviloma umeščen tudi predrefren, kot učinkoviti element postopnega stopnjevanja vzdušja, ki dosega svoj krešendo v refrenskih napevih. Skupina ob tem glede na predhodnik po novem mnogo učinkoviteje barva vodilni vokal s plasmajem harmoničnih napevov spremljave, kr funkcionira učinkovito v poglabljanju vzdušja znotraj refrenskih napevov.
Pretežno predstavlja album lepo zaokroženo in zgledno definirano hard rockovski telo devetih skladb, ki ga po odlični Whites Of Their Eyes smiselno sklene mistično zazrti instrumental Frozen Sky. Zadnja skladba albuma imenovana The Age Of Stars, je namerno umeščena na sam rep izdekla, saj oblečena v akustične aranžmaje in zato kanček odstopa od sicer slogovno enovito učinkujočega preostanka albuma. Se pa v njem posebej zaiskri Markov vokal in to v kanček drugačni luči, saj je v tej skladbi poudarjena zlasti njegova senzualna plat vokalne interpretacije (v podajanju emocij).
Pravzaprav velja izpostaviti zgolj eno opazko, pa še ta je mimobežna in neobremenjujoča. Skupina uporablja dve kitari. Medtem ko so riffi prepričljivo formatirani in suvereno gradijo ogrodja skladb, pa preseneča občutek, da ostaja prostor za juriš solističnih eskapad v instrumentalnih (mid-eight) delih, premalo izkoriščen. Implementacija kitarskih ornamentov v prehodnih pasažah pa je sicer učinkovito definirana, kar je dodatno izkazilo velikega truda skupine v piljenju končnega produkta. Glede na to, da sta v ekipi dva kitarista, bi človek pričakoval večdelno deljenost solaž, ali vsaj to da ena od obeh kitar korenito prevzame funkcijo plasiranja zahtevnejših improvizacij. Standard soaž v rock in metal glasbi je namreč na mednarodnem prizorišču še zlasti v zadnji dekadi skokovito dvignil svoj kakovostni kriterij. V karakteristikah piljenja vložkov soliranja ostaja za Stone Orange v prihodnosti še lep kos rezerv, ki jih velja z domislicami izkoristiti in s tem dodatno dvigniti slikovitost same avtorske glasbe.
Album, ki se šibi od všečnih vzporednic zlatih časov osemdesetih, obenem pa ga učinkovito umešča v aktualni zven novih časov odlična, moderno zveneča produkcija živahne dinamike. Žal se bojim, kot smo na slovenskem že navajeni, kadar je govora o izdaji več kot spodobnega hard rock albuma (poljubnega izvajalca), da bo tak album šel tiho mimo množic in si tako ne zaslužil potrditve in priznanja, kot si ga zasluži. Srčno upam, da se motim.
Sicer pa prinaša »The Dreamcatcher« skaloviti zrelostni napredek skupine v razvoju kompozicije, definiranju sebi lastne zvočne prepoznavnosti, pa čeprav v žanrskem kalupu ne odkrivajo z njim Stone Orange tople vode, a se čuti pristni žar, s katerim pristopajo v studiu do novega materiala. »The Dreamcathcer« je glede na začetniško ambicioznost, a hkrati občasno naivnost predhodnika »Nori mlin«, album, na katerega so Stone Orange lahko upravičeno ponosni in jim daje prave vzmetnice avtorske kredibilnosti, na katerih lahko ustvarjajo in negujejo svojo glasbeno kreativnost nebrzdano dalje. Postavlja se le še vprašanje zakaj ostaja skupina do tega dne manj opazna na prizorišču? Že sama karizma vokalista Marka je izjemna in menim, da bi se fant lahko preizkušal povsem kredibilno in suvereno že v vlogi samostojnega izvajalca. »The Dreamcatcher« je izdelek, ki sega nad povprečje hard rock izdaj slovenskih izvajalcev novega milenija, dviguje kakovostne standarde slovenskemu hard rocku in je zato vreden vse pozornosti pravovernih rockovskih navdušencev. Odveč je omenjati, da gre za album, ki lahko odpre zasebi Stone Orange tudi vrata v tujini!
na vrh