Aaaah, Death Angel. Bay Area thrasherji so po razpadu v začetku devetdesetih, ki so bila pač nosilec smrti za tri četrt thrash metal zasedb, v začetku prejšnjega desetletja pripravili eno večjih »come back« potez v metalu. Na zdaj že kultnem dogodku Thrash of the Titans, ki je od mrtvih dvignil Exodus, Heathen, Forbidden (Evil) je znova oživela thrash energija kri zavrela tudi Death Angel, ki so se iz studijskega mrtvila zbudili tri leta kasneje z zelo solidno ploščo The Art of Dying.
Že skoraj desetletje je minilo od ponovne aktivacije skupine in s tem je drugo obdobje Death Angel že krepko daljše od prvega, med katerim so se Američani filipinskega rodu med nesmrtne vpisali z fantastičnim prvencem The Ultra-Violence, še danes enem izmed najsvetlejših trenutkov Bay Area thrasha. Death Angel so v času izdaje svojega debija šele dobro prihajali v puberteto (!), danes pa so kljub zrelosti na trenutke še bolj nori in našpičeni. Živ dokaz bruhajoče energije sedanjih Death Angel je verjetno najboljša »post reunion« plošča Relentless Retribution (2010), ki je skupino dokončno ustoličila med smetano thrash metala, z novo studijsko zverjo The Dream Calls For Blood pa so se Death Angel zavihteli točno tja kamor spadajo. Na sam vrh!
Čeprav je revival thrasha praktično mrtev, se bodo Death Angel glede na to kaj ponuja novi album borili do zadnje kaplje krvi, kar lepo ponazori sam naslov albuma. Ta je pravzaprav moto benda, ki simbolizira žrtvovanje, prelite litre znoja in krvi, odrekanje in na stotine in stotine koncertnih kilometrov, ki so Death Angel dvignili v enega najboljših »live actov« ta hip. Če že ni njihova najboljša plošče pa je za Death Angel gotovo najbolj osebna in The Dream Calls For Blood je v prvi vrsti JEZNA plošča, morda celo najbolj agresiven izdelek njihove kariere. Take so tudi teme, ki so jih sanfranciščani uglasbili v popolno glasbeno zver, ki grize z ubijalsko ostrimi rifi, lomi kosti z granatnim obstreljevanjem in trga meso z besnim bljuvanjem besedil o egoizmu, razdrtih razmerjih, brezupu, postapokalipsi in psihičnih motnjah.
Tema, surovost in agresija je tudi sicer glasbena prevladujoča tematika albuma, ki že z Left For Dead poskrbi za izjemno intenziven začetek. Nokavt v prvi rundi! Brutalnost skupine je na trenutke že naravnost osupljiva, če je Relentless Retribution nakazal, da so Death Angel kot bomba tik pred eksplozijo je The Dream Calls For Blood kot trenutek pred eksplozijo, ko vsa nakopičena energija za trenutek na videz obtiči v času nato pa v srdu ognja, uničenja in kaosa zbriše vse pred seboj. Kitarski rifi neverjetnega Roba Cavestanya prevzamejo vlogo šrapnelov, ki zdemolirajo vse kar stoji pred njimi in prav Rob je najbolj svetla točka te plošče. Na albumu je namreč nekaj najboljšega kitarskega igranja slišanega v zadnjem času! Cavestanyjeva rifaža je naravnost ubijalska, tako kvalitetne predstave nismo slišali že dolgo, saj Rob razpre pravi novi svet harmoničnih struktur, mesoreznice hitroprstnih potez, melodičnih interludijev, divjaškega trganja strun, osupljivega »cruncha«, psihotičnih rifov in solaž, ki so preprosto »facemelting.« Pravi čudež je, da trojici Aguilar, Sisson in Carroll sploh uspe slediti nebrzdanemu Cavestanyju, a prekleto dobro jim je uspelo! Če Aguilar drži trdno in nezmotljivo ritem podlagi Robovim eskapadam, sta Damien Sisson in Will Carroll prava hrbtenica benda. Slednji nima zaman vzdevka Beastman, saj je njegova bobnarska predstava zares pošastna, človek pa ve kako narediti zanimiv in pester boben, ki briljantno veže prostor med rifi. Sijajen je tudi bas, pravzaprav je tudi Sissonova predstava nosilka ene boljših basovskih thrash vlog zadnjih let.
Podobno dinamičen in pester je tudi vokalni napad Marka Oseguede. Njegov glas je to pot mnogo bolj razgiban kot v preteklosti, kjer je pretiraval predvsem z nenehnim kričanjem, ki je na daljši rok lahko postalo enolično in dolgočasno. No, njegovega kričanja je tudi na novi plošči več kot dovolj in bi ga lahko bilo zlahka tudi manj, a Mark k sreči vokalne linije razgiba z večjih številom raznolikih vokalov. Krvoločnost njegovih screamov tako nadgradi »arayevski« krik (uvod v Son of the Morning), visokotonski napadi, okrutni brutalni izpadi, na moje veliko veselje pa znova čudoviti čisti vokali, ki so blizu Markovi predstavi na prvencu. Odlično se tako obnesejo predvsem komadi Execution/Don't Save Me, Caster of Shame in zaključni vrhunec Territorial Instinct/Bloodlust, kjer kraljujejo prav čisto odpete vokalne linije.
Death Angel so se tokrat odločili za varno igro – na The Dream Calls For Blood sodelujejo z istim producentom (Jason Suecof) ter celo istim naslovničarjem kot na Relentless Retribution, ampak hej, zakaj bi menjal nekaj kar funkcionira tako dobro!? Novi album je na prvo žogo morda res nekoliko ponavljajoč se (neprestani napadi hitrih rifov, rušilne ritem sekcije in zverinskih vokalov), a nova poslušanja razkrivajo številne odlike te plošče, ki jih ni malo. Čeprav v ušesa ne zleze tako hitro kot Relentless Retribution, predvsem zaradi očitnega zmanjšanja melodije, pa ima album številne plasti katerih odkrivanje je bogato poplačano. Death Angel se na novi plošči ne izumljajo na novo, še manj na novo izumljajo thrash, a naj mi radio do konca leta vrti Nickelback, če ni The Dream Calls For Blood eden najmočnejših kandidatov za album leta in eno najboljših thrash plat v zadnjih letih.
Death Angel bodo The Dream Calls For Blood predstavili tudi v Ljubljani, in sicer 1.12.2013 v ljubljanskem Channel Zeru!
na vrh