Sedem let po »A Momentary Lapse Of Reason« (1987) so Pink Floyd na velikansko navdušenje svojih privržencev ugotovili, da je napočil čas za izdajo novega studijskega albuma. Ustvarjalni proces »The Division Bell« je zaznamovala pričakovana vrnitev originalnega, žal že pokojnega klaviaturista in pevca Richarda Wrighta, ki je tako spet postal polnopravni član te legendarne angleške progresivnorockovske skupine za katero je le malokdo pričakoval, da bo uspešno prebrodila prvo polovico devetdesetih, kaj šele izdala odličen studijski album s številnimi nepozabnimi ambientalnimi trenutki. Rick je moral na izgubljeni status polnopravnega člana čakati vse od leta 1979 dalje, ko ga je nekdanji basist in pevec Roger Waters samovoljno odpustil iz banda.
Po Watersovem odhodu se je sicer na »A Momentary Lapse Of Reason« vrnil nazaj ter združil moči s preostalima dvema Pink Floyd pajdašema, kitaristom/pevcem Davidom Gilmourjem in bobnarjem Nickom Masonom, vendar je zaradi legalnih razlogov na omenjenem albumu sodeloval samo kot gostujoči glasbenik. Tokrat je bil Wright enakopraven glasbeni sodelavec, kar se lahko občuti na sleherni »The Divsion Bell« kompoziciji. Prvič po albumu »Dark Side Of The Moon« (1973) pa se je znašel tudi v vlogi glavnega vokalista in sicer na na skladbi »Wearing The Inside Out«. Vrnil se je tudi prekaljeni producent, dolgoletni Pink Floyd sodelavec Bob Ezrin, ki je s svojimi produkcijskimi veščinami pomembno moderniziral zvok, tako da album dandanes odlično prestane test časa.
Od starih sodelavcev sta bila vnovič prisotna klaviaturist Jon Carin ter saksofonist Dick Parry, ki je s svojimi pasažami posameznim skladbam vnesel zaznaven jazzovski pečat. »The Division Bell« je bil posnet na različnih lokacijah, med drugim tudi v Gilmourjevem plovečem studiu Astoria. Na zvok albuma je pomembno vplivalo tudi dejstvo, da je Carin po naključju med brskanjem, sredi nekega dolgoletnega Pink Floyd studia, odkril kopico starejših klaviatur, med drugim Farfisa orgle, kar je določenim kompozicijam vneslo 'starožitniški', nostalgični šarm sedemdesetih.
Ena največjih, če že ne največja hiba, ki je nastala zaradi Watersovega odhoda je bila kakovost besedil, saj je ta na »A Momentary Lapse Of Reason« upravičeno prejela nekaj konstruktivnih kritik. Gilmour enostavno ni bil tako nadarjen poet kot Waters, zato si na »The Division Bell« tudi ni preveč belil glave s tem, kako doseči Watersovo intelektualno raven. Na pomoč pri besedilih je poklical kar svojo tedanjo partnerico in bodočo ženo Polly Samson, katere se je izkazala nad vsemi pričakovanji. Watersova besedila so bila resda še vedno poglavje zase, vendar je Samsonova vplivala na to, da so se uspela približati nekdanjim standardom.
Glavnina besedil na »The Divison Bell« se ubada s problemi medosebne komunikacije, nezmožnostjo, da bi s primernimi besedami rešili težave ter iluzornim duhom svobode, ki je na začetku devetdesetih zavladal takoj po padcu berlinskega zidu, vendar se je v trenutku razblinil z brutalnimi vojnami na območju bivše Jugoslavije (skladba »A Great Day For Freedom«). Naslovnica žal že pokojnega Storma Thorgersona je prek dveh orjaških obrazov, ki tvorita tretjega na alegoričen način ponazarjala odsotnost obeh nekdanjih članov, originalnega pevca in kitarista Syda Barretta in Rogerja Watersa.
»The Division Bell« je predstavljal pomembno skladateljsko, aranžersko, lirično in ambientalno nadgradnjo »A Momentary Lapse Of Reason« ter vrnitev nekaterih dolgo pogrešanih zvočnih fines, kar pomeni, da je trio Gilmour, Wright in Mason tokrat prekosil pričakovanja vseh tistih, ki so bili prepričani, da Pink Floyd enostavno ne morejo več ustvariti albuma, ki bi lahko dosegal raven njihovih najboljših časov z Watersom v postavi. Vnovič so uporabili zmagovito in preverjeno »Dark Side Of The Moon« formulo in na posameznih skladbah ustvarili prostor za epske ženske vokalne harmonije na bazi soula. Ne samo iz besedil, temveč tudi iz posameznih vokalnih harmonij ter aranžmajev seva naslednji stadij čustvene in ambientalne zrelosti, katerega so gospodje Gilmour, Wright in Mason dosegli šele v letih po Watersovem odhodu, ko so med seboj kot prijatelji in glasbeni sodelavci postali povezani bolj kot kadarkoli poprej.
Celotni »The Division Bell« predstavlja čudovito ambientalno potovanje po prostranih zvočnih planjavah, kjer ključno vlogo igrajo Daveove presunljive kitarske variacije ter Rickove klaviaturske zavese, medtem ko 'hrane za možgane' nikoli ne zmanjka, tako da se tudi po več kot dvajsetih letih od izida albuma na njem lahko še vedno zazna nekaj novega, nek prej preslišan zvočni detajl. Inštrumental »Cluster One« se odpre z enominutnim ambientalnim uvodom, kjer so pritajeni zvoki elektromagnetnih valovanj solarnega vetra pošteno zbegali nekatere privržence, saj so mislil, da je z njihovim albumom nekaj narobe. Po tej nenavadni otvoritvi se razpre prostor za subtilne klavirsko-kitarske finese, ki že na začetku albuma poskrbijo za nekaj nadvse intenzivnih ambientalnih trenutkov.
»What Do You Want From Me«, ki se iz balade postopoma razvije v bolj energično, rockersko stvaritev, je zaznamovan s številnimi melanholičnimi blues niansami. Počasni začetek zaznamuje predvsem Wrightova klaviaturska solaža ter Gilmourjeve melanholične kitarske variacije, čemur sledi vpad mogočnih ženskih vokalnih harmonij, kar ustvarja izjemno emocionalno globino. Besedilo se v osnovi nanaša na partnerski odnos med moškim in žensko, vendar kmalu postane nekaj več, saj vsebuje nekatere precej globlje metafore.
Na nostalgičnem »Poles Apart«, kjer vladajo prelestne harmonije med akustično kitaro in klaviaturami, se Pink Floyd trio v besedilu spomni na oba nekdanja pajdaša, se pravi Syda Barretta ter Rogerja Watersa (besedilo vsebuje referenco na skladbo »Hey You« z albuma »The Wall«, 1979). Wrightova fantastična solaža na orglah v trenutku ustvari nostalgični utrip sedemdesetih, katerega se je vsaj deloma pogrešalo na »A Momentary Lapse Of Reason«, medtem ko čustveno intenzivno atmosfero obogati vnos dodatne orkestracije.
Čudoviti inštrumental »Marooned« za katerega so Pink Floyd leta 1995 prejeli nagrado Grammy je še ena ambientalno neverjetno globoka stvaritev, kjer Gilmour s svojimi 'jokajočimi' kitarskimi improvizacijami, ob podpori krhkih klavirskih pasaž in razvejanih ambientalnih zaves, ustvarja nepopisno melanholično vzdušje, ki vedno znova, ob vsakem novem poslušanju, s svojo emocionalno globino pretrese telo in duha. Vseprisotna obmorska oziroma otoška atmosfera, kjer ne manjka rabe številnih disonantnih zvokov, kar prekipeva od vznemirljive nostalgije.
»A Great Day For Freedom«, naslednji veliki melanholični trenutek, je pretresljiva mirovniška balada, ki vsebuje globoko, pacifistično besedilo, kakršno bi morda bilo všeč celo velikemu mirovniku Watersu. Propad berlinskega zidu je povzročil veliko iluzijo, ko se je za kratek čas zdelo, da bo svet morda postal svoboden, vendar se je vse skupaj hitro skvarilo z velikim razočaranjem na račun novih vojn, prepletenih z zahodno požrešnostjo, skorumpiranostjo in hinavščino. Ganljive klavirske pasaže in potrta Gilmourjeva vokalna predstava v sozvočju z veličastnimi orkestralnimi aranžmaji in specifičnimi, vselej navdušujočimi kitarskimi variacijami ustvarjajo čudovito harmonizirano in tekoče plovečo melanholijo. Zanimivo je, da bi se ta odlična skladba morala originalno imenovati »In Shades Of Grey«, medtem ko so bili številni privrženci prepričani, da njeno besedilo pravzaprav govori o dnevu, ko je Waters zapustil band in tako preostalim članom končno omogočil kreativno svobodo, kar je Gilmour, ki že vrsto let ni bil v najboljšem odnosu z Rogerjem, večkrat odločno zanikal.
Na »Wearing The Inside Out«, skladbi, ki govori o vračanju posameznika iz popolne osebne osamitve in komunikacijske odtujitve nazaj v socialno okolje, glavno vokalno pobudo prevzame Wright za katerega je bil to obenem tudi poslednji glavni pevski prispevek v Pink Floyd zgodovini. Rick se je pred to čudovito vrnitvijo nazadnje v glavni vokalni vlogi izkazal na klasiki »Time«. Svoje ne ravno pogosto poslanstvo je vnovič opravil na fenomenalno dober način ter ustvaril enega najbolj emocionalnih trenutkov na celotnem albumu, pri čemer ga spremljajo melanholične pasaže na saksofonu v režiji Dicka Parrya, čudovita simfonična valovanja ter Daveove melanholične kitarske improvizacije. Na tretjem verzu se za kratek čas na glavnem vokalu spet znajde Gilmour kar še poveča izjemno ambientalno kontrastnost. Spremljevalne ženske harmonije na drugi strani še povečajo neverjetno intenzivno, nostalgično in melanholično atmosfero, medtem ko je Daveova zaključna kitarska solaža zagotovo med »The Division Bell« vrhunci. Marsikateri privrženec dandanes »Wearing The Inside Out«, katerega Pink Floyd (kot band) do zdaj še nikoli niso izvajali v živo, dojema kot nekakšno Rickovo poslovilno skladbo.
S »Take It Back«, singlom in najbolj komercialno usmerjenim dosežkom na albumu, so Pink Floyd ustvarili svojo zadnjo veliko uspešnico (vsaj kar se tiče prejšnjega stoletja). Ta ekološko ozaveščena mojstrovina z nepozabnim videom, ki predstavlja brutalni posek poslednjega drevesa na Zemlji je zaznamovana z jahajočimi ritmičnimi finesami, kakršne so na svojih uspešnicah nekoč radi uporabljali tudi U2, kar je bila s komercialnega vidika dobra poteza. Vse drugo je povsem specifično za Pink Floyd zvokovno izročilo na čelu s fenomenalnim refrenom, spremljevalnimi vokalnimi harmonijami in osrednjim aranžmajem, medtem ko besedilo potrka na zavest posameznika in ga opomni na vse bolečine, katere človek povzroča 'materi naravi'. Slednja si bo, po verzih v besedilu, slej ko prej opomogla po opustošenju in onesnaževanju ter sodobnemu človeku njegovo ignorantsko ravnanje 'vrnila z dvojnimi obrestmi' (kar se že dogaja v zadnjih nekaj letih).
»Coming Back To Life« predstavlja popolni Gilmourjev improvizacijski triumf na električni kitari, kjer ni moč prehvaliti njegove pevske in kitarske predstave. Med posameznimi klaviaturskimi pasažami si privošči več različnih, fascinantnih solaž, kakršne je znal kovati samo ta veliki kitarski virtuoz. Tudi po vokalni plati je ta globoko osebna stvaritev eden izmed emocionalnih vrhuncev albuma. Besedilo je posvečeno Gilmourjevi tedanji partnerici in bodoči ženi Poly Samson, katera ga je v tistem obdobju rešila iz hude emocionalne krize, ko je po dolgem obdobju spet poskušal jemati kokain, vendar ga je na srečo uspela rešiti še pravi čas, da se je znova pobral in dvignil iz brezna.
»Keep Talking«, ki vsebuje zvočni vzorec z elektronskim govorom slovitega fizika Stephena Hawkinga, je zaznamovan z eteričnimi zavesami in ganljivimi kitarskimi variacijami, kar v navezi poskrbi za stopnjevanje melodramatičnega vzdušja. Vnos mogočnih ženskih vokalnih harmonij je pravi balzam za ušesa, medtem ko Dave vnovič briljira s svojimi kitarskimi umetninami ter z njimi še stopnjuje napeto ambientalno dramo. Besedilo je zaznamovano s filozofskim vprašanjem o smislu človeške eksistence ter željo po tem, da bi ustrezna komunikacija lahko rešila vse človeške probleme. Kitarske variacije v zaključnem delu s pomočjo zvočnih efektov (raba 'talk box' efekta) na trenutke zvenijo skorajda groteskno in za kratek čas spomnijo na »Animals« (1977) klasiko »Pigs«. »Keep Talking je bil obenem tudi prvi izdani single z »The Division Bell.
Naslednja skladba, ki je izšla tudi kot single, se je imenovala »Lost For Words«. To je bila še ena čudovita kompozicija, kakršno so bili zmožni ustvariti samo Pink Floyd. Tu vlada ambientalno izjemno bogato, pastoralno vzdušje po zaslugi prelestnih pasaž na akustični kitari, medtem ko je Daveov vokal v najboljšem možnem emocionalnem elementu. Zaradi svoje akustične narave ta odlični dosežek vsebuje kar nekaj vzporednic z zimzelenom »Wish You Were Here« z istoimenskega albuma, medtem ko Pink Floyd prvič v svoji zgodovini sredi besedila uporabijo besedo 'fuck'.
Zanimivo, da enemu izmed najbolj optimističnih trenutkov na »The Division Bell« sledi najbolj melanholičen dosežek v celotni Pink Floyd povesti. Za veliki finale albuma so gospodje Gilmour, Wright in Mason ustvarili enega ključnih del svoje dolge glasbene kariere. Pretresljiva balada »High Hopes«, zadnji single z albuma, namreč predstavlja enega najbolj ganljivih, emocionalno pretresljivih zaključkov v celotni povesti rock glasbe, obenem pa gre za avtobiografsko, če že ne tudi za poslovilno kompozicijo. Skladba se odpre z zvoki brenčanja muh in udarjanjem cerkvenih zvonov od katerih se izlušči 'pozivni zvon' v Masonovi režiji, nakar vpadejo presunljivo krhki klavirski akordi.
Tokrat Dave v začetnih verzih ubere mračnejši pevski pristop, kar sovpada s samim vzdušjem in sporočilom te nepozabne klasike, medtem ko brutalno melanholični refren predstavlja emocionalni vrhunec te ambientalne mojstrovine. Vmes se nenehno pretakajo ganljive kitarske variacije ter večdimenzionalne simfonične zavese. V osupljivo nostalgičnem besedilu se trio ozre nazaj v svojo preteklost, tako da ne manjkajo številne reference na njihovo turbulentno glasbeno kariero. Gilmour, ki v zaključnem delu z bridkimi kitarskimi variacijami prekosi samega sebe, je sicer vedno trdil, da gre za njegovo avtobiografsko skladbo z referencami na številne zamujene priložnosti iz preteklosti, vendar je pri tem zagotovo imel v mislih tudi zgodnja leta svojega članstva pri Pink Floyd, preden so v bandu nastale 'razpoke' in 'frakcije'. Boljšega ambientalnega slovesa in zaključka dolge poti si člani Pink Floyd enostavno ne bi mogli zamisliti, kar bi mogoče dandanes priznal celo Waters.
Le pičlo število oseb si je drznilo napovedati, da bo »The Division Bell« postal eden izmed najboljših albumov zadnjega desetletja 20. stoletja ter eden najglobljih dosežkov v celotni Pink Floyd diskografiji. Na njem so naposled uspešno razblinili dolgo Watersovo senco ter dokazali, da zmorejo ustvariti kompozicije, ki so bile na kakovostni in emocionalni ravni 'zlatih sedemdesetih'. Odziv privržencev je bil večinoma pozitiven, tako da je album po izidu okronala velika turneja na stopnji njihovih preteklih spektaklov. Kljub temu pa je bil odziv tedanjih kritikov na »The Division Bell« naravnost porazen, če že ne kriminalen, tako da je marsikdo z obžalovanjem spoznal svojo veliko zmoto šele vrsto let kasneje. Dolgo je veljalo, da je »The Division Bell« ultimativni Pink Floyd epitaf s katerim so neuradno zaključili svojo studijsko pot, vendar je po dvajsetih letih iz Gilmourjevega tabora prispela šokantna novica, da spet snemajo nov album, ki se bo imenoval »The Endless River«. Zaenkrat še ni znanih kakšnih podrobnejših informacij razen tega, da gre večinoma za material, katerega so začeli ustvarjati že leta 1994 in bi moral originalno iziti na nikoli realiziranem inštrumentalnem projektu, tako da je že zdaj precej verjetno to, da bodo na njem slogovno nadaljevali od tam, kjer so končali na »The Division Bell«.
na vrh