Epica: The Divine Conspiracy

Ko se je sredi devetdesetih let začel pojavljati nov žanr metala, simfonični ali gothic metal če hočete, je njegova popularnosti hitro narasla… in zaradi poplave mnogih bendov, ki so se začetnikih žanra kot so After Forever in Nightwish, od njih pa se prav dosti tudi niso razlikovali, hitro padal v pozabo. Še danes je ogromno bendov, ki s pridom zlorabljajo koncept "beaty and the beast" vokalov in če se hoče določena zasedba prebiti iz anonimnosti potrebuje še nekaj več. Epici je v kratki, komaj petletni karieri, z novo, četrto studijsko ploščo, The Divine Conspiracy to tudi uspelo.

The Divine Conspiracy je najboljši album nizozemskega kvinteta do sedaj! Po dolgi pavzi praporščakov žanra Nightwish (resnici na ljubo, z Dark Passion Play so močno brcnili v temo… a to sodi v drugo recenzijo) je celoten žanr stagniral, Epica pa mu z novo ploščo omogoča še kako potreben zagon in brco v rit. Kar 75 minut dolga, epksa mojstrovina nas popelje po poti polni mračne atmosfere, gotske temačnosti, bombastične simfonike, luč na poti pa prižgejo mogočne, epske skladbe polne raznolikih tempov, ki jih umirijo mirni, tihi in introspektivni trenutki. Kljub dolžini si Epica ne privošči niti trenutka dolgočasja, saj gre za neverjetno razgiban in dinamičen izdelek. Komadi so to pot veliko bolj agresivni, bombastični, zato manj nalezljivi, s tem pa je poslušalčeva pozornost bolj ostra kot pri prejšnjih Epica izdelkih. S tem se seveda tudi album vtisne v spomin za dlje časa. The Divine Conspiracy je najbolj agresivna plošča skupine, tokrat so kitare potisnjene v ospredje, klaviature pa v ozadje, kjer večinoma skrbijo za simfonične elemente. Hitre kitare s shred riffi agresijo izvrstno pomešajo z zadostno mero melodike. Kitarski dvojec Jansen in Ad Sluijter v komadih kot so Menace of Vanity, Never Enough ali The Last Embrace, skrbi, da je album kitarsko težak in mogočen. Strukturno so skladbe veliko bolj kompleksne, mnogi aranžmaji se približujejo progresivnemu metalu, kar daje glasbi velik zalet. Ponavljanja refrenov skoraj ni, veliko večjo vlogo pa igrajo ekstremni vokali kitarista Marka Jansena, ki s seganjem vse od kričečih black metalskih screamov pa do globokih živalskih death metal growlov skrbijo za izjemno vokalno dinamiko, ki jo še izboljša gostujoči vokal Sanderja Gommansa iz After Forever na Death of a Dream. Za agresijo na albumu skrbi tudi gostujoči bobnar Arien van Weesenbeek, ki poskrbi za mnogo dinamičnih prehodov in blast beatov. Znova se pojavijo orientalski motivi, ki v Epici že dobro znani, a tokrat so v glasbo še bolje umeščeni. V ospredju Epice pa je prav gotovo Simone Simons zaradi katere se je kar težko odtrgati od naslovnice. A Simone v Epici ni le za kazanje, saj je prav njen vokal osrednje gonilo skupine. Simone na The Divine Conspiracy odpoje najboljšo predstavo svoje kariere, saj naravnost blesti, pa naj bodo to mirni, angelski ali operetno v brezhibnem sopranu odpeti deli. Simone je ta trenutke brez dvoma eden najboljših ženskih vokalov v metalu, kar dokazuje tudi množica njenih gostovanj – od Kamelot, Primal Fear, Aina pa do novega Ayreon albuma. Ko si že misliš, da ti bodo Epica po eni uri intenzivnega metala pustili, čas za oddih, za konec udarijo še z opusom plošče, naslovno 14-minutno mojstrovino, ki je neverjetno kompleksna, a hkrati lahko poslušljiva in hitro nalezljiva.

Edina stvar, ki jo lahko novemu albumu očitamo je prežvečen koncept o Bogu in verskih prepričanjih, a Epica z vsako izdano ploščo stopi stopničko višje k prestolu simfoničnega metala. Epica se stara kot dobro vino!