Big Big Train so angleška progresivnorockovska skupina, ki se je na sceni pojavila v prvi polovici devetdesetih, čeprav njihove korenine segajo še bolj nazaj v preteklost kot bi večina utegnila pomisliti. Kitarist/klaviaturist Gregory Spawton in basist Andy Poole sta namreč že konec osemdesetih začela ustvarjati skupno glasbo, potem ko sta ugotovila, da imata podoben glasbeni okus in da oba gojita naklonjenost do progresivnega rocka na čelu z legendami kot so Genesis, King Crimson in Van Der Graaf Generator. Tovrstni vplivi so postali zaznavni tudi v kasnejšem Big Big Train slogovnem pristopu.
Poleg tega sta bila Spawton in Poole, ki sta Big Big Train ustanovila leta 1990, velika oboževalca neoprog prvakov IQ. Poole je bil pri slednjih, še v obdobju, ko so se imenovali The Lens, celo nekaj časa oskrbovalec odrske opreme. Po dveh demo albumih so Big Big Train s presenetljivo kvalitetnim studijskim prvencem »Goodbye To The Age Of Steam« (1994) naleteli na naklonjen odziv, kar pa ni trajalo dolgo, saj je njegov manj zanimiv naslednik »English Boy Wonders« (1997) prinesel hladno prho in nekaj časa jim je celo grozilo, da bodo zaradi vsesplošnega ustvarjalnega mrka in apatije, ki je zajela tudi oba ustanovna člana, prenehali z delovanjem.
Spawton in Poole sta vseeno zmogla dovolj bistrosti in moči, da sta v prenovljeni postavi nadaljevala naprej. Naslednja dva albuma, »Bard« (2002) in »Gathering Speed« (2004), sta jih, kljub nenehnim menjavam v postavi, preporodila in jim ob zaznavnih zvokovnih spremembah povrnila relevantnost. Odziv znotraj sodobne progrockovske scene nad prenovljenimi Big Big Train je bil tako dober, da so pred snemanjem svojega šestega studijskega albuma, »The Difference Machine«, k sodelovanju uspeli privabiti tako prominentne prog glasbenike kot so basist Pete Trewavas (Marillion), ameriški basist Dave Meros (Spock's Beard) in ameriški bobnar/pevec Nick D'Virgilio (ex-Spock's Bead). Slednji je nad novimi Big Big Train postal celo tako navdušen, da se jim je v naslednjem letu pridružil kot redni član in še danes igra z njimi.
Big Big Train, v nasprotju z večino skupin tretjega vala progresivnega rocka, le občasno in na neizrazit način spominjajo na določene legendarne skupine iz sedemdesetih, čeprav imajo veliko simfoprog in jazz fusion elementov, kjer se lahko občuti vplive skupin kot so King Crimson, VDGG in Genesis, saj po drugi strani v svojo zvočno podobo vpeljujejo tudi precej vplivov novega vala in post-rocka. Slednji so očitni na nekaterih, vendar ne na vseh »The Difference Machine« kompozicijah, tako da bodo nekaj zase našli tudi vsi ljubitelji skupin kot so Sigur Rós, medtem ko so Big Big Train, zaradi obširne rabe melotrona, saksofona, flavte in celo godal (gostujoča viola), na veselje vseh ljubiteljev 'stare šole', še vedno precej bližje King Crimson in VDGG. Na ta način jim uspeva povezovati most med različnimi glasbenimi svetovi ter držati korak z mlajšimi prog skupinami, kar jim omogoča tudi mladostniški vokalni pristop Seana Filkinsa za katerega je bil »The Difference Machine« poslednji album v vlogi člana Big Big Train.
»The Difference Machine« je bil konceptualni album v najboljši prog tradiciji, ki je skozi besedila raziskoval številne resne, mračne, predvsem pa intelektualne teme kot so teorija kaosa, smrt, osebna izguba in težavna komunikacija. Osrednja nit koncepta je smrt posameznika, ki se je zgodila istočasno kot eksplozija zvezde v oddaljeni galaksiji. Večino kompozicij na »The Difference Machine« temu ustrezno zaznamuje mračno, melanholično in fatalistično vzdušje z bežnimi trenutki ambientalne svetlobe. Glavna dela na »The Difference Machine« so tri epske stvaritve, ki presegajo dolžino dvanajstih minut, saj so ambientalno najbolj intenzivna ter se na njih pripeti največ zanimivih stvari, ki sodijo med nekatere najboljše trenutke sodobne prog scene.
Album se odpre s simfonično inštrumentalno zakusko »Hope This Finds You«, kjer vladajo mogočni pihalno-godalni aranžmaji in prostrani valovi klaviatur. Kvaliteta posameznih del se iz skladbe v skladbo samo še izboljšuje. »Perfect Cosmic Storm« je skoraj petnajstminutni, kompleksni ep izjemne ambientalne intenzitete ter ritmično-aranžerske raznovrstnosti, kjer istočasno navduši 'starožitniški' zvok hammond orgel in melotrona ter uporaba digitalnih vzorcev. Pevec Filkins v začetnem delu na trenutke za malenkost pretirava z rabo vokoderja, glede na to, da po nepotrebnem mrcvari svojo prijetno barvo glasu, medtem ko prostrana melotronska valovanja na koncu obrodijo melodične aranžmaje in mogoče časovne prehode ob katerih lahko uživa sleherni prog gurman. Ljubitelji jazz fusiona pa se lahko istočasno zabavajo ob strastnih saksofonskih variacijah. Prehodov v kompleksne inštrumentalne sekcije nikoli ne zmanjka, medtem ko se Big Big Train istočasno izkažejo kot izjemni mojstri hipnotične melodike, ki seva iz večine aranžmajev.
»Breathing Space«, kratki ambientalni inštrumental s 'poletnimi' zvoki čričkov in melotronskim valovanjem, kakršnega se ne bi sramovali niti King Crimson, služi kot uvod v naslednji ambiciozni ep, »Pick Up If You're There«. Na slednjem se Big Big Train vnovič izkažejo kot mojstri grajenja dramatičnih atmosfer. Še posebno pohvalo si zaslužijo eterične vokalne harmonije, ki so okusno položene na prostrana melotronska valovanja. Kompleksne inštrumentalne sekcije z rustikalnimi godali in vmesne, ognjevite pasaže na hammond orglah spominjajo na nekatere najboljše progrockovske trenutke preteklega stoletja, medtem ko je kitarska variabilnost prav tako na zavidljivi ravni. Tudi za vmesne folk trenutke na flavti in jazzovska pobalinstva na saksofonu se znotraj tega čudovitega epa najde dovolj prostora. Filkins se vnovič izkaže kot mojster čustvenih izmenjavanj, pri čemer je še posebno učinkovit v višjih vokalnih legah.
»From The Wide Open Sea« je kratka melotronska inštrumentalna uvertura v tretji ep na albumu, »Salt Water Falling On Uneven Ground«. Pri slednjem popolnoma očara že uvodna sekcija, medtem ko Filkins vnovič dokaže svoje vokalno kameleonstvo. Tu se lahko zaznajo njihove neoprog korenine in prvič na albumu tudi določene zvočne sorodnosti s skupino IQ, saj tudi Filkins na trenutke med petjem potegne na Petra Nichollsa. Razvejani simfonični aranžmaji so vnovič prava paša za ušesa, medtem ko mogočni bobnarskih prehodi lepo utrejo pot do epskega refrena. V srednjem delu nastopi pompozna post-rockovska sekcija s kitarskimi minimalizmi in prostranimi simfoničnimi valovanji, kjer je med drugim moč slišati tudi mačjo mijavkanje. Sčasoma vpade Filkinsovo ganljivo petje, podprto s prelestnimi, eteričnimi harmonijami, pri čemer ključno vlogo vnovič odigra melotron. »Summer's Lease« predstavlja skorajda idealen zaključek albuma. Melanholična otvoritev z rustikalnim zvokom godal ob subtilni podpori hammond orgel in saksofona, medtem ko Filkins vnovič briljira s svojo emocionalno bogato pevsko podporo, vnovič vsebuje 'starošolski' prog utrip. Ambientalna intenzivnost, kjer vlada čudovita mešanica keltskega in anglosaksonskega melosa, ne popušča do zaključka.
Big Big Train so potrebovali kar dolgo časa preden jih je večina ljubiteljev prog rocka zaradi preteklih kakovostnih nihanj začela obravnavati bolj resno. Z »The Difference Machine«, ki je presegel prav vsa pričakovanja, so dosegli novo raven svojega artističnega razvoja in dokončno prestopili med najbolj vznemirljive sodobne prog izvajalce, kar jim je delno uspelo tudi s pomočjo prej omenjenih prestižnih gostov od katerih je D'Virgilio, ki je od tu naprej zamenjal originalnega člana Stevea Hughesa, predstavljal zares fascinantno bobnarsko okrepitev. »The Difference Machine« je torej predstavljal navdušujoč začetek nove in najbolj uspešne ere v dosedanji Big Big Train zgodovini.
na vrh