Rage so dolgoživi hamburški heavymetalci. Skupaj s skupinami Grave Digger, Running Wild, Blind Guardian (v tistih davnih časih z izvornim imenom Lucifer's Heritage) in seveda Helloween, so predstavljali še pod imenom Avenger prvo generacijo nemških skupin, ki so igrale takrat moderni heavy /speed metal, po vzoru in navdihu NWOBHM buma.
Skozi dolgo kariero so prešli peko mnogo inkarnacij, prav tako sta se skozi leta spreminjala slog ustvarjanja in dojemanja glasbe. »The Devil Stikes Again« je skupno že triindvajseti Rage album in eden prelomnih, saj se Rage predstavljajo na njem v povsem novi postavi. Dolgoletno partnerstvo med vodjem skupine Petrom »Peavy« Wagnerjem in beloruskim glasbenim virtuozom in komponistom Victorjem Smolskim, se je po petnajstih letih sodelovanja skrhalo, idejno izpelo, energetsko izpraznilo. Tudi album »LMO« (2013) je bil bolj Lingua Mortis Orchestra featuring Rage album, kot pa pravi Rage album, njegov izid pa je po vsej verjetnosti izsilil prav klasično urjeni glasbenik Victor Smolski, ki mu je, za razliko od znaveličanega Peavyja, bilo škoda, da bi novo skomponirani material večno obstal v arhivih. No Peavy, je imel že takrat v glavi drugo vizijo nadaljevanja kariere. Možakar, ki velja za eno pionirskih figur pri popularizacij heavy metala v Nemčiji, se je čedalje bolj oziral po preteklih dejanjih skupine. Že v letu 2014 je presunila njegova poteza, ko se je združil skupaj z bivšima Rage kompanjonoma Mannijem Schmidtom (ex-Grave Diger) in bobnarjem Chrisom Efthimiadisem. Ti trije pravzaprav zastopajo zlato postavo klasičnih Rage. Skupaj so se odločili izvesti »skriti koncert« pod vzdevkom »Tres Hombres«. Zaradi uspelega dogodka, je trio pod vzdevkom Refuge (ime izhaja iz Rage skladbe, ki se nahaja na albumu »Missing Link« iz leta 1993) podaljšal svojo življenjsko dobo na nekaj festivalskih koncertnih nastopov v letu 2015.
Torej je Peavyja znova odneslo v čase osemdesetih in devetdesetih. Pri tem pa je zanimivo, da tega tria Peavy ni prekrstil v nove Rage, kar je šlo slutiti, pač pa je obnovil Rage s povsem novima članoma v postavi. Novi kitarist je tako postal Marcos Rodriguez, mož mešanega belgijsko venezuelskega porekla, ki je pred tem preigraval glasbo skupine Rage v »tribute to« zasedbi Soundchaser. Drugi novi član je postal bobnar Vassilios “Lucky” Maniatopoulos, ki pa je pravzaprav Peavyjev stari znanec, saj je vrsto let služboval kot bobnarski tehnik Chrisa Efthimiadisa. Zato je tudi njegova filozofija bobnanja zbližana s tistim, kar je iskal Peavy pri obuditvi starih glasbenih smernic, po vzoru Rage albumov devetdesetih let. Skupina je tako še v lanskem letu obredla uspešno skupno turnejo s Helloween, v samem zaključku leta, pa odigrala tudi nekaj samostojnih nastopov po Evropi, pri čemer je skoraj v celoti izvajala v živo album »Black In Mind« (1995). Poteza se je zdela smiselna tudi zavoljo 20. obletnice izdaje tega, za mnoge ljubitelje skupine, najbolj cenjenega klasičnega Rage albuma.
»The Devil Strikes Again« sicer odpira novo poglavje v karieri skupine, obenem pa pravzaprav dostavlja osveženo filozofijo pristopanja do heavy metala, ki zagovarja agresivno igranje, brez kompliciranja, brez neo-klasičnih okraskov, progresivno lomljenih obratov ritmov. Torej brez kompliciranja in v surovem riffovskem šusu, podkrepljenim z neustavljivim jurišem dvojne bas boben stopalke, z esenco, ki lahko v mnogočem potegne tudi na vzvode tevtonskega thrash metala. »Nemško po-thrashirani heavy metal« Rage recepture. V tem oziru je Peavy s kompanijo dejansko ustvaril album, ki je našel smiselni slogovni in energetsko zvočni priključek klasičnim delom zasedbe na čelu z albumi »End of All Days«, »Black In Mind«, »The Missing Link«, »Trapped«. Rodriguez velja za izvrstnega kitarista. Neverjetno okretnega v okraševanju prehodnih delov, nepretencioznih, a vselej prodorno vžigajočih kitarskih solaž. Gre za glasbenika, ki se, po dekretu Peavyja, poslužuje izvedbenega kalupa predhodnikov, kot sta bila Manni Schmidt ali Spiros Efthimiadis. Ne glede na to, da iztrži trio na novem albumu znaten nivo muzikaličnosti, nikdar ne zapada v pompozno, občasno v pompu že kar pretirano okraševanje skladb, kar je bila značilnost Rage ere s Smolskim v postavi. Novi Rage napadajo naravnost in brez zadržkov. V tem oziru se rifovski napadi odlično stapljajo s kanonado bobnarske orožarne, Peavy kot glavni dirigent in vizionar, pa deluje v tem oziru dejansko le kot izvršni usmerjevalec idej. Glavni in izvršni člen, ki odreja, kako morajo stati kompozicije. V produkcijskem oziru je album izredno dobro uravnotežen. Bobni, kitara in bas kitara stojijo v zvočni produkciji enakovredno. V miksu so pretkano razporejeni v »trikotnik« spektra zvočne slike. Optimizirano zapolnjujejo razpoložljiv prostori in zvočijo z neverjetno ihto, eruptivnim besom, surovo živostjo. Po vzoru peklenskega koncertnega marša. V tem oziru utriplje celotni album z neverjetno rušilno intenziteto. Po vzoru stare šole nemškega metala, a prevedeno v utrip novih časov.
Obenem je album razkošno obogaten tudi z idejno svežino kitarskih fraz, kar prinaša občutek, da se je bend komponistično osvobodil vseh spon ter ustvarjalno zadihal s prostimi pljuči. Album, ki odraža, da je novi trio resnično užival v ob njegovem ustvarjanju in da je našel nov zagon in smisel. Čeprav ne odkrivajo Rage nove glasbene revolucije, prinaša album »The Devil Striks Again« kredibilni priključek z ero devetdesetih skupine. Peavy pa je ob tem dosegel natanko tisto kar je hotel. Ustvaril je novo skupino, ki seva drugačno, pa vseeno domače zvenečo vibracijo. Tak je tudi novi album. Zveni »domače«, pa vseeno drugače. Znova edinstveno. Ker nosi tisto prepoznavno Rage vibracijo. Kolikor zveni album »The Devil Strikes Again« retro, že nekje preizkušeno ter znano, pa so ti retro vzvodi komponiranja skozi nove kreativne vezi osvežene skupine, učinkovito transformirani v ero novih časov.
»The Devils Strikes Again« je album, ki so se ga nekateri ljubitelji skupine upravičeno »bali«, vendar pa je Peavy preveč izkušen in prefrigan, da ne bi pred režijo albuma, prevzel vse pomembne ukrepe, da si slučajno ne zabije žebljev v krsto oziroma, da si ne bi (enkrat več) v svoji dolgoletni karieri skupine znal priigrati zmagoviti poker asov.
Odlično in vedro razpoloženje, ki je spremljalo nastanek tega albuma, dopolnjujeta tudi posebni izdaji tega albuma, z dodatnima CDjema. V eni izmed verzij je na dodatnem CDju le material, ki ni našel prostora na albumu ter tri priredbe, zanimivega izbora, a toliko manj zanimive izvedbe. Verzija s tremi CDji pa dostavlja še dodatni koncert skupine, odigran na zadnji turneji s Helloween.
Rage - My Way (uradni video):
na vrh