Le redke in posvečene so danes zasedbe, ki so svoj povratek od mrtvih resnično upravičile in njihov čudežni »come-back« ni izzvenel le kot slab nostalgični trip v osemdeseta ali devetdeseta prejšnjega stoletja. Ne, Alice In Chains niso možje s pivskimi trebuhi v krizi srednjih let, ki želijo še zadnjič podoživeti svojo mladostno srečo, preden jim nadenejo plenice za odrasle in so se za vnovično vrnitev odločili na BBQ žuru v soseščini z Bud Light pivom v eni in mastnim hamburgerjem v drugi roki. »Ej, kaj pa če bi za dobre stare čase obrisali prah s kitare in poskusili še enkrat?« je stavek, ki ga legendarna ameriška zasedba ne pozna. Z mogočno »come-back« ploščo Black Gives Way To Blue so se otresli z drogami in smrtjo Layne Stayleja prepojenimi demoni preteklosti in se katarzično ozrli v prihodnost, ki jih je pripeljala do novega studijskega albuma The Devil Put Dinosaurs Here.
Na njem se Cantrell in ekipa znova dotikajo temačnih in melanholičnih tem, to pot morda najmračnejše med njimi – religije. Da je religija opij ljudstva, je davno tega ugotovil že Marx, Alice In Chains pa tej tezi le premišljeno in drzno pritrdijo, lotijo pa se predvsem ameriške zablode kreacionizma. Od tu tudi na prvi pogled čudni in nesmiselni naslov; a pod na videz prazno masko se skriva nekaj globljega in zloveščega; da je hudič dinozavre postavil na zemljo, je namreč ideja verskih posameznikov, ki trdijo, da je sam Satan v Zemljino drobovje nastavil dinozavrove kosti, vse z namenom, da bi zmedel človeštvo in verujoče odvrnil od njihovih prepričanj. Ena prevladujočih tem novega albuma je tako tudi igranje z lahko vodljivimi, pranje možganov, če hočete. Besedilno so Alice In Chains znova globoko in pretresljivo temačni, mestoma skorajda morbidno sprevrženi, a na prvem mestu kruto iskreni in realistični.
Alice In Chains na več kot uro dolgem albumu ohranjajo svoj prepoznavni zvok, le da je ta to pot še bolj zlovešč in čuten. Le težko boste našli bolj čustveno predstavo v tako temačni podobi kot prav pri Alice In Chains! Vse zavoljo enkratnih vokalnih harmonij Jerryja Cantrella in Williama DuValla (ki vedno bolj dokazuje, da ogromne Staleyeve čevlje zapolnjuje odlično in samozavestno), strašljivih kitarskih linij ter epskih, svečanih refrenov, ki s svojo hladnostjo pošljejo kruto strelico naravnost v srce. Če je bil Black Gives Way To Blue klavstrofobična in jezna plošča, njena naslednica nadaljuje v podobni smeri le, da ta zveni še bolj brezupno, je še temačnejša in s svojo mračno atmosfero v svoji biti še bolj napadalna plošča. Skupini je to znova uspelo z močnim občutkom brezizhodnosti položaja, v prvi vrsti z rabo »trademark« vokalnih harmonij, ki jih nezgrešljivo in čudovito gradita DuVall in Cantrell, skorajda doomerskih/sludge kitarskih pasaž in jokajočih linij, otožno vpetih v skladbe večinoma počasne do srednje hitrosti. Vse od uvodnega katatoničnega dooma z rušilnimi kitarami Hollow, »blacksabbathovskega« Stone (z odličnimi, globokimi bas linijami), srhljivega naslovnega epa s fantastičnim, nepozabnim refrenom »The Devil Put Dinosaurs Here/Jesus don't like a queer/The Devil put dinosaurs here/No problem with faith just fear« pa vse do zaključnega, mračnega, a skorajda svečanega zaključka s Choke, ki z atmosferičnim refrenom ploščo zaključi na najboljši možni način, nas Alice In Chains napojijo z atmosfero groze in obupa, ki stiska za vrat vse od prvega sludgerskega rifa dalje.
A kljub temu občutku je v temi luč, ki gori kot sonce v Platonovi prispodobi o votlini – Cantrellovi rifi so katarzični, atmosfera nekaterih refrenov mogočna in svečana, vokali pa odpeti s tako močnim občutkom, da je mogoče iz vsake kitice čutiti dušno izpoved odličnih besedil. Zaradi dolžine in relativne počasnosti je poslušanje plošče pošten zalogaj, ki te zna pustiti iztrošenega, a fantje utrip pospešijo z nekaj skladbami, ki pritisnejo na plin. Lab Monkey se tako brez dvoma ponaša z enem učinkovitejših refrenov, do katerega Alice In Chains pripeljejo z norim, dementnim, shizofrenim občutkom, eno najboljših skladb na plošči Phantom Limb pa odlikuje predvsem izjemno, izprijeno Cantrellovo »doom« rifanje.
Vendarle pa čisto brez pomanjkljivosti The Devil Put Dinosaurs Here ni. Zaradi dolžine plošče se ta zna nekoliko vleči in dolgoveziti, predvsem zaradi nekoliko slabše sredine, ki po odličnem začetku zgubi na kondiciji in si opomore šele tam nekje s Phantom Limb. Druga, morda še večja kritika pa je (znova) neizkoriščeni DuVall. Ta je namreč več kot dokazal, da je njegov vokal zrel in dorasel veličini Staleyeve zapuščine, a se zdi kot da mu Cantrell ne pusti zadihati s polnimi pljuči. Večinoma DuVall tako ostaja v ozadju in kot glavni pevec zablesti šele v zadnji četrtini albuma, kjer predvsem na Hung On A Hook dokaže, da je iz pravega testa za skupino kova Alice In Chains.
Po Black Gives Way To Blue je bilo vprašanje, če ni bil ta »come-back« le enkratni, posrečeni trenutek, a zasedba dokazuje, da je ena redkih, ki ji po smrti osrednje figure, ki je hkrati ena največjih figur rock glasbe, uspeva nov, mogočen preporod. Na The Devil Put Dinosaurs Here je Cantrell v ospredje postavil človeško neumnost, naivnost in potrebo po tem, da ga nekdo vodi, pa naj bodo to politične ali verske osebnosti. Obenem pa je novi album močno, renesančno opozorilo, da naj bo človek, njegov um in svobodna volja središče vesolja. Alice In Chains je v glasbo znova uspelo prenesti izjemno sporočilo, ki ga le redko kdo zna uglasbiti tako kot oni. Legendarni seattlečani so dokaz, da niso le nostalgični piš iz talilnice »grungea« (ki so jo AiC sicer že takrat v vsem presegali), temveč zasedba, ki je v devetdesetih pustila neizbrisljiv pečat, se tega zaveda, a z novim rojstvom dokazuje, da ima še marsikaj za povedati. The Devil Put Dinosaurs Here bo konec leta brez dvoma zasedala najvišja mesta lestvic najboljših albumov, Alice In Chains pa so z njim pokazali, da so kot najboljše starano vino.
na vrh