Ameriški težkometalski prvaki Iced Earth so s svojim četrtim studijskim albumom, »The Dark Saga«, ustvarili svoj drugi konceptualni dosežek na katerega so, podobno kot na prav tako konceptualno usmerjeni »Night of the Stormrider« (1991), lahko še dandanes upravičeno ponosni. Po izjemno mračnem in jeznem predhodniku »Burnt Offerings« (1995), na katerem so se spustili v globine devetega kroga Dantejevega pekla, so kitarist Jon Schaffer in njegova metalska klapa potrebovali primerno, kontrastno osvežitev, saj so želeli, da ne bi ponovili isto zvočno formulo kot na prej omenjenem albumu.
Schaffer je bil v obdobju preden ga je 'usodnega' 11. septembra 2001, podobno kot številne njegove glasbene rojake, zajela 'patriotska mrzlica' in je začel kvasiti številne neumnosti, katere je žal začel občasno prelivati tudi v svojo glasbo, navdušen bralec (tudi nekaterih družbenokritično usmerjenih) izdelkov ameriških stripovskih založb na čelu z Marvel, DC, Image, Vertigo in Dark Horse, zato je koncept za »The Dark Saga« poiskal kar v stripovskem svetu. Spawn, tragični lik priznanega ameriškega stripovskega kreatorja Todda MacFarlanea, ki je svoj čas ustvarjal tudi za Marvel, je tako postal jedro četrtega Iced Earth albuma za kar je Schaffer seveda potreboval privoljenje njegovega tvorca. MacFarlane je po začetnih zadržkih prižgal zeleno luč za uporabo njegovega lika v konceptu, poleg tega pa je prispeval tudi naslovnico z razdraženim Spawnom, ki se ravno dviguje iz peklenskih globin.
Schaffer je imel prvotno še večje ambicije in je želel MacFarlanea pregovoriti, da bi Iced Earth v prihodnosti prispevali glasbo za potencialni film in animirano serijo o Spawnu, vendar iz tega na koncu ni bilo nič, saj istoimenski, še kar gledljiv film iz leta 1997 ni vseboval njihove glasbe. Vseeno se je »The Dark Saga« ob izidu, tudi s pomočjo promocijske vloge članov Iced Earth, znašel tudi na prodajnih policah stripovskih trgovin, kar je bila vsekakor kar premetena marketinška poteza in se jim je dobro obrestovala. Tudi na naslednji studijski izdaji, dvojnemu albumu na novo odigranih starejših del z naslovom »Days of Purgatory« (1997), so Iced Earth na naslovnici uporabili stripovski lik in sicer vampirsko antijunakinjo Purgatori. »The Dark Saga« je bil njihov zadnji album z basistom Daveom Abellom ter prvi (in edini) z bobnarjem Markom Pratorjem v postavi. Slednji se je poslovil še pred izidom albuma in se ne nahaja na skupinski fotografiji, kjer je že njegov naslednik Brent Smedley.
Na »Burnt Offerings« so se Iced Earth s superepom »Dante's Inferno« že precej približali progresivnemu metalu in Schafferja je že nekoliko začelo skrbeti, da se ne bodo preveč oddaljili od svojih heavy/trash metal korenin. Ravno zato so z »The Dark Saga« ustvarili nekoliko manj kompleksen album od prehodnika, s krajšimi kompozicijami, ki je obenem vseboval tudi bolj melodične aranžmaje kot je bilo sicer običajno za to skupino, ki je enakovredno čislala izročilo Iron Maiden, Metallice in Judas Priest. Kljub temu je, da »The Dark Saga« še vedno precej 'povampirjen' in mračen album, ki pa najbolj presune prav v lirično bogatih ambientalnih trenutkih, ko dvojna bas stopalka začasno miruje kot je denimo odlični, pretresljivo emocionalni »I Died For You«, eno izmed najbolj prepoznavih del njihove kariere, z Mattom Barlowom, najboljšim pevcem v dosedanji Iced Earth zgodovini, na vrhuncu njegovih moči.
Schaffer je od nekdaj oboževal biblijski konflikt med peklon in nebesi, ki je predstavljen na lepem številu Iced Earth kompozicij, zato mu je koncept o antijunaku Spawnu, nekakšnemu darkerskemu Batmanu, ki je podpisal pogodbo z demonom zato, da bi se vrnil iz pekla in maščeval svojo smrt, prišel kot naročen. Zaradi zapletov okrog avtorskih pravic žal ni smel uporabiti imen ključnih likov in za to si mora poslušalec sam predstavljati za koga gre v posameznih besedilih. Koncept je pravzaprav kratka zgodba o Spawnovem peklenskem nastanku ali, bolje rečeno, ponovnem vstajenju od mrtvih in njegovi večni razklanosti med dobrim in zlim; služenju peklenski vojski, maščevanju odgovornim za njegovo smrt, iskanju izgubljene človečnosti ter ljubezni. Povzetek vsega tega je pravzaprav strjen na naslovni in obenem uvodni skladbi, se pravi »Dark Saga«, ki z nasršenim stopnjevanjem mračne, skorajda distopične atmosfere predstavlja nadvse posrečeno otvoritev albuma.
Na poudarjeno agresivnemu »Violate« se z brutalnimi bobnarskimi prehodi, jezno pevsko predstavo in razdražemi kitarskimi pasažami predstavi demonski lik Violatorja, ki Spawna nadleguje v podobi nagnusnega in grotesknega klovna. Mogočne kitarske harmonije med Schafferjem in glavnim kitaristom Randallom Shawverjem so ena izmed glavnih odlik tega albuma, še posebno na skladbah kot je klasika »The Hunter«, kjer se na sceni pojavi Spawnova nebeška nasprotnica (in kasneje zaveznica), Angela, zaradi česar bi bil primernejši naslov skladbe pravzaprav »The Huntress«. Mattova neverjetno emocionalna vokalna predstava je skozi celoten album tako dobra, da tudi po 'testu časa' ob poslušanju »The Dark Saga« del gomazijo mravljinci po celotnem telesu.
»The Last Laugh« je še eno nekoliko bolj 'trashersko' usmerjeno delo z aktivnim delom dvojne bas stopalke, ubijalskimi kitarskimi rifi ter pretresljivo vokalno 'izpovedjo', ko se predstavi Spawnov demonski 'ustvarjalec', Malebolgia. »Depths of Hell« je ambientalno in slogovno sorodna skladba z impresivno kitarsko solažo. Izjemno temačni »Vengeance is Mine«, eno najbolj jeznih del na albumu, bi se lahko slogovno z lahkoto nahajal tudi na »Burnt Offerings«, saj je Barlow tu vokalno popolnoma razkurjen, medtem ko brutalne kitarske pasaže in neusmiljeni bobnarski prehodi sčasoma dajo prostor dokaj okusni kitarski solaži. »Scarred« vsebuje daljšo inštrumentalno otvoritev s temačnimi kitarskimi harmonijami, medtem ko vpad Barlowovega vokala poskrbi za postopen prehod v ultradramatično sekcijo s poudarkom na napetih vokalnih harmonijah, kjer se na spremljevalnem vokalu izkaže tudi Schaffer, medtem ko sčasoma začnejo prevladovati skorajda pentatonične lestvice, ki nekoliko spomnijo na Iron Maiden iz obdobja albuma »Powerslave« (1984).
Na »Slave to the Dark«, enim izmed »The Dark Saga« vrhuncev, se Spawn prvič hoče otresti okovov, ki ga vežejo na peklenskega gospodarja Malebolgio, saj je bil pred smrtjo v svojem bistvu dober človek, ki pa se je premalo spraševal o moralnosti svoje zaposlitve pri tajni službi ameriške vlade za katero je opravil številna slaba dejanja zaradi česar je tudi pristal v peklu. V zameno za nadnaravne moči in vrnitev v svet živih, kar bi mu omogočilo maščevanje odgovornim za njegovo smrt je podpisal pakt z demonom, a je bil pri tem (tipično za hudiča) prevaran, saj je, kljub svojim izjemnim močem, postal Malebolgiov sluga. Tu tercetne kitarske harmonije v stilu Iron Maiden pridejo še do večjega izraza, medtem ko je Barlowovo epsko petje ponovno poglavje zase in ga ni mogoče prehvaliti.
Melanholično-zmagoslavni klimaks in obenem »The Dark Saga« vrhunec pa brez dvoma predstavlja espki zaključek, »A Question of Heaven«, ki navduši predvsem z izjemno kombinacijo moških in ženskih vokalnih harmonij v režiji Matta in Kate Barlow. Tercetne harmonije postopno gradijo napeto dramo, medtem ko moško-ženske vokalne harmonije prehajajo med 'peklon' in 'nebesi'. Spawn sredi konflikta med peklensko in nebeško vojsko za katero se bori njegova nasprotnica Angela zaman hrepeni po odrešitivi, a obenem vendarle spet najde izgubljeno vero v ljubezen s pomočjo katere spozna, da večno ne bo Malebolgiev peklenski vojak. Barlow poskrbi za eno izmed najbolj emocionalnih pevskih predstav v svoji karieri sploh, obenem pa v izteku skladbe doseže naravnost osupljivo visoke vokalne linije, vendar so zborovski ženski vokali tisti, ki dodajo 'piko na i' ene najboljših kompozicij v celotni Iced Earth zgodovini.
Iced Earth so z »The Dark Saga«, mračno glasbeno zgodbo o Spawnovem trpljenju in maščevanju, ustvarili enega izmed vrhuncev svoje kariere, ne glede na to, da album med metalsko srenjo ob izidu večinoma ni bil sprejet s tako navdušenim odzivom kot njegovi trije predhodniki. Temu je bržkone botrovala tudi sicer dobrodošla slogovna sprememba v Iced Earth zvoku v primerjavi s prvimi tremi dosežki, saj so se na »The Dark Saga« premaknili proti naslednji ustvarjalni fazi svoje kariere. Ne glede na to, da je trajalo več let preden si je album med 'ciljno publiko' prislužil večje spoštovanje, pa se »The Dark Saga« še dandanes uvršča med tiste redke metalske konceptualne albume, ki imajo to moč, da poslušalca prek ravno prave kombinacije glasbe, besedil in vzdušja z lahkoto popolnoma prevzamejo. V tem primeru s pomočjo glasbe z lahkoto oživijo stripovske podobe, album pa s svojo izjemno energijo in ambientom presune tudi vse ljubitelje kvalitetnega metala, ki za Spawna še nikoli niso slišali ali pa se med poslušanjem preprosto kaj dosti ne poglabljajo v posamezna besedila. Kdor je mislil, da si bodo Iced Earth po »The Dark Saga« vzeli daljši odmor ali 'premaknili ročico v nižjo prestavo' se je krepko zmotil, kajti njihov naslednji studijski podvig, superambiciozni »Something Wicked This Way Comes« (1998) je postal ultimativna mojstrovina njihove pestre kariere.
na vrh