Terror, utelešenje hardcore ljudomrznežev iz mesta angelov (Los(t) Angeles) divjajo neukročeno. Ni leta, ko od njih ne bi dobili studijskega albuma. In ni leta ko od njih ne bi dobili pravo hudičevo pest, ki jo kar razganja od vsega sovraštva, besnila in agonije.
Tudi novi album "The Damned, The Shamed" sledi dobro preverjeni old school hard core formuli skupine, ki se naslanja na dobre stare Agnostic Front, tu je možno najti kako podobnost še z Cro-Mags, Madball, Sick Of It All. Seveda je glavna tarča in generator te energije vokalist Scott Vogel, ki je utelešenje najbolj zlonamerno pristnega hard core vokala, ki si ga neka skupina lahko zaželi. Refreni so bljuvanje ognja naravnost v obraz, podprti z značilnimi "vzkliki tolp", ki obvezno sodijo v žanrske vode, ki jih goji skupina.
Terror so polni grozodejstev v besedilih, nepopustljivo grizejo in bijejo pravo vojno skozi dobre pol ure, kolikor so uspeli sestaviti iz večinoma dveh minutnih skladb. V riffih nikakor niso zakrili spogledovanj s thrash metal zapuščino (Slayer, Pantera). Tudi to pot imamo opravka z žlahtno kompaktnostjo skupine. Čvrstimi riffi, ki so odlično podkovani in vgrajeni v strupeno podvozje ritem linije, ki vseskozi brez sleherne milosti klofuta po ušesih.
Morda nekoliko moti le dejstvo, da je to že peta plošča skupine v štirih letih in zato tisti občutek polnosti poslušanja, ki so ga uspeli denimo pričarati albumi, kot "One With The Underdogs" (2004, prvenec skupine) ali za njim "Lowest Of The Low" (2005), ne uspe več tako močno zaživeti. Kljub temu znajo Terror še kako podjarmiti poslušalca v svoje okove, ko zakrivijo nekaj najbolj izvirnih grehov, npr. v skladbi What I Despise, ki je maksimalno povampirjena hard core speed nevihta, odlična headbanging himna, katera še posebej zraste ob izvedbi v živo. Album je vseeno silno raznolik kar potrjuje popoln obrat dinamike v March Of Redemption po odličnem klasično hardcoreovsko zasnovanem stampedu Lost Our Minds.
Album ne skriva kvalitet. Skladbe nosijo tipično esenco skupine, vendar obenem premorejo nanizati lepo mero razpoloženjske raznolikosti, zahvaljujoč še vedno obstoječemu navdihu skupine za pisanje skladb. Terror tako tudi z novim albumom dokazujejo, da so kompaktna enota, na katero lahko vedno staviš pikovega asa. Produkcija ohranja lepo mero živosti tega upepeljujočega hardcore žara. Izreden je zvočni kontrast med masivnim riffovskim rafaljiranjem in kotaljenjem ritem linije skozi celotno ploščo. Pred nami je torej še en zelo dober Terror album, fantje pa z njim dokazujejo, da jim je v njihovem boksarskem ringu malokdo kos.
na vrh