Arena: The Cry

Arena so si po izidu odličnega drugega albuma "Pride" (1996) tudi med širšim progresivno rockovskim občestvom naposled priborili status skupine s svojo lastno vizijo. Nič več niso veljali za nek obskurni projekt Micka Pointerja, nekdanjega bobnarja Marillion in Clive Nolana, klaviaturista Pendragon. Po prihodu izjemno karizmatičnega pevca Paula Wrightsona in neverjetnega basista Johna Jowitta (IQ, Jadis) se je njihov javni profil temeljito izboljšal tako kot tudi njihova komponistična zrelost. Rodila se je skupina s popolnoma lastno dušo za katero je povezovanje z izročilom zgodnjih Marillion od tedaj naprej pomenilo vsaj toliko blagoslov kot prekletstvo.

Dotedanji kitarist Keith More medtem ni več zdržal bremena, ki so ga povzročile vse večje ambicije njegovih kameradov, ki so v tem času začeli snovati nekaj čudovitega, kar ni imelo več prav nobene veze z zgodnjimi Marillion. Keith je zaradi teh drugačnih usmeritev želel s skupino igrati in nastopati samo še kot zunanji sodelavec. Vendar sta oba šefa tak polovičarski pristop v kali zatrla, saj sta vedela, da se iz tega ne bi moglo izcimiti nič dobrega. Zato sta Keithu, njegovim neizmernim zaslugam za uspešen start skupine navkljub, pokazala vrata in v skupino povabila mladega Johna Mitchella, kitarista neslutenih potencialov. Mitchell se je v trenutku ujel z ostalimi člani in njegov prihod je tako rekoč pomenil ključno prelomnico v povesti skupine, saj je postal nadvse pomemben člen njihove prihodnje usmeritve. Svojega predhodnika je prekašal tako po večji raznolikosti svoje prepoznavne kitarske tehnike kot po boljših lastnih glasbenih idejah. Mitchell pa obenem ni bil samo odličen kitarist, temveč tudi soliden pevec in pisec glasbe, ki je kasneje zagnal svojo lastno zasedbo The Urbane ter kasneje zamenjal Francisa Dunnerya pri legendarni prog-pop atrakciji It Bites. Zelo uspešen pa je postal tudi kot naslednik Johna Wettona (tudi pri slednjemu se je kasneje nekaj časa mudil) kar se tiče povpraševanja ostalih skupin po njegovih uslugah ter tvorec raznih zanimivih stranskih projektov.

V tem času priprave na naslednji album, so se Arena odločili nagraditi svoje privržence s posebnim mini albumom "The Cry". Slednji je vseboval na novo aranžirane verzije skladb iz "Crying For Help" serije, ki so izšle na prvih dveh albumih, "Songs From The Lions Cage" (1995) ter "Pride", pa tudi nekaj do tedaj še neizdanih skladb. Celotna serija "Crying For Help" je bila prvotno mišljena kot enotna kompozicija vendar je bila kasneje razdeljena na krajše skladbe, ki so se nahajale med daljšimi stvaritvami iz prvih dveh Arena albumov.

Otvoritvena "Theme" vsebuje ambientalni motiv na klaviaturah, ki se prelije neposredno v akustično balado "The Cry". Slednja je alternativna verzija skladbe "Crying For Help VII", katera je v trši različici postala priljubljen zaključek Arena koncertov. Ta verzija je grajena na melanholičnem petju Paula Wrightsona, predvsem na tožečem refrenu "help me" in subtilni melodiji na akustični kitari v izvedbi Johna Mitchella. Na zelo prijetni "The Offering", alternativni verziji "Crying For Help V", ki je nežna klasicistično obarvana stvaritev s številnimi lepimi baročnimi aranžmaji na klaviaturah pa ponovno zablesti Clive Nolan. "Problem Line", ki je alternativna verzija "Crying For Help III", je še ena klasicistično obarvana stvaritev z mističnim vzdušjem prek klaviatur in efekta, ki spominja na zborovske vokale. "Isolation" je prijetna akustična stvaritev, ustvarjena posebej za ta EP. Mitchell se tu še enkrat izkaže s svojimi nežnimi pasažami na akustični kitari, čeprav je kasneje postal veliko bolj znan po svojih umetninah na električni kitari. "Fallen Idols" je drugačna verzija "Crying For Help II" v kateri imajo Nolanove klaviature še bolj poudarjeno ambientalno in valujočo naravo. Ambientalni "Guidance", ki je originalna verzija "Crying For Help VIII", vsebuje valovanje soundscapov, šumečih efektov ter efekta pevskega zbora z ženskim operetnim vokalom vred. Na nek način predstavlja Cliveovo zanimanje za filmsko glasbo, saj bi bila lahko tudi dobra podlaga za določeno temo iz kakega dramatičnega in temačnega filma.

Na "Only Child", ki je alternativna verzija "Crying For Help IV" se je skupini kot poseben gost na kitari (ponovno) pridružil Marillion kitarist Steve Rothery . Njegov prispevek je jasno zaznaven prek njegove na daleč prepoznavne solaže. Na tej stvaritvi, ki je ena izmed dveh najboljših stvaritev na EP-ju, še posebno godijo Cliveovi bogati in raznoliki simfonični aranžmaji, med njimi vzorci melotrona ter kot ponavadi odlična Paulova vokalna predstava. Slednja še posebno zasije prek melodičnega refrena, kateremu sledi vpad Mickovih bobnov ter kasneje še Rotheryeva specifična jokajoča solaža. " "Stolen Promise", ki je alternativna verzija "Crying For Help VI", odlikujejo Cliveovi baročni simfonični aranžmaji na klaviaturah.

Najboljše delo na EP-ju pa je po mojem mnenju zaključni antem "The Healer", ki je edina skladba na tem EP-ju, kjer Arena zaživijo kot celoten band in kjer obenem demonstrirajo svoj prepoznavni, bolj težko rockerski stil. Hkrati je edina skladba s tega EP-ja, ki je celo prišla na seznam njihovih (zgodnjih) koncertnih izvedb (njademo jo tudi na njihovem prvem koncertnem albumu "Welcome To The Stage). Čeprav ne gre za Arena klasiko, kot je denimo "Jericho" s katerim ima še največ podobnosti, gre za zelo posrečeno in energično stvaritev, ki vsebuje kar nekaj vzporednic z zgodnjimi Marillion. Celo Paulovo petje tu nekajkrat potegne na Fishev stil. Kogar ta sorodnost ne bo motila, bo še posebno užival v dramatičnih verzih "blood stained Arena", ki dodatno pripomorejo, da ta skladba zveni kot pristni Arena antem. "The Healer" je sicer nastal v obdobju med "Songs From The Lions Cage" ter "Pride", vendar se potem ni nikoli znašel na slednjem albumu.

"The Cry" se seveda nikakor ne more primerjati s kvaliteto njihovih studijskih albumov, a je vseeno obveza za vse ljubitelje Arene, saj je lep dokument njihovega zgodnjega obdobja in meče novo luč na "Crying For Help" serijo. Obenem predstavlja trenutek, ko se je skupini pridružil izjemno priljubljeni John Mitchell, pridobitev, ki jim je na naslednjih albumih še kako koristila. "The Cry" je bil spodbudno ogrevanje pred naslednjim albumom, "The Visitor" (1998), ki je skupino, popolnoma nepričakovano, za večno zapisal v povest progresivnega rocka ter obenem pomenil njihovo prvo mojstrovino.