Schaffer je bil torej dolžan dokončati obsežen koncept, ki se nanaša na obračun glavnega lika z imenom Seth Abominae, katerega poslanstvo je maščevanje genocida nad raso Sethov in obračun s človeštvom ter postopno končno uničenje človeštva. Seth predstavlja v tem konceptu antikrista, ki že v začetku napade in frontalno izzove Jezusa Kristusa, izziva različne vplivne ljudi na pomembnih mestih v družbi (vladarje) tako, da vplivno manipulira z njimi na način, da prihajajo do izraza šibke značajske lastnosti teh ljudi kot so pohlep, grabežljivost in podobno. Kot zaključni udarec vsem civilizacijam, ki jih vodijo sprijenci, pa sledi v kaskadah skozi dve tisočletji (samo)uničevanje le teh (vojne) in razvoj novih z nič manj klavrnim zaključnim scenarijem. Prav tako manipulira Seth tudi z božjimi posredniki, jih preizkuša v šibkih točkah njihovega značaja, ki jih oddaljujejo od dobronamernih Biblijskih principov in v nasprotju z njimi, ti ljudje pričnejo izkoriščati svoj položaj, v maltretiranju in zatiranju človeške rase. Ljudje na vplivnih položajih predstavljajo Sethu le podaljšek njegove roke, za izvršitev njegovega namena. Pripravljen na to, da uniči človeštvo, se Seth na koncu le ustavi, saj uvidi, da je še upanje za preporod človeštva, a z opozorilom, da lahko v nasprotnem primeru uniči človeštvo.
V glasbenem smislu je "The Crucible Of Man" težji Iced Earth zalogaj, ker je odsekan v zelo mračni frekvenci. Prikazuje razvoj Jona Schafferja kot aranžerja, ki skrbi za vse večjo polnost zvočnih zgibank znotraj skladb, kar je pričel udejanjati zelo uspešno že z Gettysburg trilogijo. Dejstvo je, da tudi novi album nadaljuje razvojno pot v duhu predhodne plošče. Album je izrazito temačen. Skladbe so praktično, kot po pravilu spisane v srednje hitrem tempu in od njega ne odstopajo. Praviloma se v stopnji dosežene agresije razlikujejo le v toliko, kolikor to v produkciji uspeva dikitrati sama osnovna kitarska fraza (riff) posamezne skladbe. Zanimiv ob tem je občutek, da se je na "The Crucible Of Man" vrnil mestoma "Horror Show" ambient (npr. The Revealing). Vsekakor zaradi vokala Matta Barlowa, pomembno pa je tudi, da je v skladbah znova občutneje izpostavljena klasična Iced Earth riffovska zgoščenost, ki jo poznamo kot sekanje preko "palm-muted" Florida riffinga, torej klasična zaščitna znamka velike prepoznavnosti Iced Earth, s tipičnim primerom v skladbi The Dimension Gauntlet. Zlo, ki je izpostavljeno na mnogih trenutkih te plošče zelo učinkovito, podkrepljuje tudi posrečena raba okraskov arabskega melosa. Že otvoritvena Behold The Child je spisana v krivuljah, v katerih si niti ni težo predstavljati Owensa, tudi nadaljevanje albuma ne odstopa mnogo od tega občutka. Na novem albumu so se nekoliko potuhnile Maiden tercetne harmonije, kar je dobrodošlo pri doseganju večje izpostavljenosti agresije riffa, ki deluje težko in pogubno.
Vsekakor je treba opozoriti, da bo "The Crucible Of Man" lahko razočaral prav vse, ki ste ihtavo čakali novi "Something Wicked This Way Comes", "The Dark Saga" ali "Burnt Offerings" album. Kljub opisu, da novi album učinkovito izpostavlja Iced Earth zaščitne znamke, nikakor ne dosega v idejah duhovitosti, dinamike in variabilnosti pravkar omenjenih albumov. Na albumu ni niti ene pospešene metalske koračnice, zato zna stare Iced Earth fane dolgočasiti. Zanimivo je "nehvaležno" spoznanje,da je Barlowov vokal nadomestil Ripperja Owensa in praktično nič več kot to. Definitivno se je vrnil v skupino njen prvi vokal, vendar pa je jedro nove glasbe skomponirano tako, da bi se tudi Ripper brez dvoma odlično znašel v njegovem konceptu. Pridobitev za Schafferja ob rokadi Barlowa za Ripperja je na "The Crucible Of Man" zelo majhna, če sploh. Vsekakor je prednost vsaj v tem, da Barlow s precej bolj variabilnim petjem uspešneje oživlja posamezna dejanja konceptualiziranega albuma, vendar pa se zaradi precejšnje monotonosti v kateri je spisan, kaže hiba njegove premajhne izkoriščenosti. Zaradi odličnega Barlowovega petja, dodajam albumu polovičko točke, sicer več kot treh, ne zasluži.
Gledano v luči oživljanja izbranega kataklizmičnega koncepta, ki je na albumu "The Crucible Of Man" udejanjeno zelo posrečeno, z leti dosežene zrelostne nadgradnje precej bolj polne produkcijsko zvočne slike novejših albumov, pa bo album bogato nagradil ljubitelje Iced Earth, zlasti tiste, ki sta vam zelo všeč tudi oba Iced Earth albuma z Owensom na vokalu. Nasploh je album kot celota odlično oživil sam izbrani koncept. Nabit je z dramatično in težko atmosfero občutka neizbežnega konca ere človeka, kar je bil tudi osnovni Schafferjev namen. Preprosto se je treba pač sprijazniti, da se Schafferju ne ljubi več brezkompromisno divjati (Violate, Stormrider, itd...), pač pa raje gradi na atmosferičnosti. Takšni so novi Iced Earth. In da. Še vedno ostajajo pojem kvalitete. Tudi z "The Crucible Of Man".
na vrh