W.A.S.P.: The Crimson Idol

V mojem življenju je nekaj deset rock in metal plošč, ki so me vsaka po svoje zaznamovale in med heavymetalskimi zares izstopajo tri: "Streets" skupine Savatage, "Operation:Mindcrime" Queensryche in plošča, ki me je za večno potegnila vase po prvem poslušanju nekje v sredji šoli in tam se nahajam še danes - "The Crimson Idol", skupine WASP, oziroma bolje rečeno kar Blackieja Lawlessa.

Ja tale plošča prihaja izpod prstov taistega "trdobučneža", ki je nekje v začetku osemdesetih oblekel tigraste pajkice, si okoli mednožja zapel cirkularko in rjovel da fuka kot zver. In uspel, na celi črti. Komadi I wanna be somebody, WildChild in Animal (I fuck like a beast) so še danes nepogrešljivi na vseh pravih heavymetalskih žurih, njegovega norenja pa so se puritanski Američani ustrašili do te mere, da so njihovi glasbi "sodili" celo v presvetlem kongresu, ko je heavy metal na obravnavi v predstavi za bogove zagovarjal "the sickest motherfucker of all motherfuckers", Dee Snider. Tako smo dobili danes vsem znane nalepke na ovitkih… Ampak zašel sem z zgodbe. WASP so torej uspeli in noreli v dekadenci osemdesetih, a že ko je desetletje zaključevalo in je bil konec žure že "in sight" so 1989 izdai The Headless children, s katerim so nakazali, da so več kot zgolj brezumni party band. Da, WASP so MNOGO več kot le to…

Pred snemanjem dotičnega ploščka je Blackie odpustil Johhnya Roda in Chrisa Holmsa in sprva želel ploščo izdati kot solo izlet, a so ga na založbi prepričali, da ga z namenom večje odmevnosti izda pod imenom WASP. Tako je že septembra 1989 začel pisati koncept albuma, ki je postal "The Crimson Idol". Zgodba v grobem govori o dečku Johnatanu-"the invsible boy-u", ki pobegne iz svoje zatohle, versko goreče "redneck" familije v veliko mesto-"Arena of Pleasure". Tam si fante kupi rdečo BC Richko in kot vsak lepo vzgojen kmečki fant začne šponat heavy metal, ko ga opazi direktor velie založbe, "Chainsaw Charlie". Johnatanu obljubi, da bo iz njega napravil največjega asa na sceni in Johnatan "proda dušo". Na predvečer izzida plošče fante sreča ciganko (The Gypsy Meets The Boy), ki mu prerokuje iz tarot kart in ga posvari, naj pazi na svoje želje, saj se lahko uresničijo. Fant se kot obljubljeno čez noč prelevi v zvezdo, ki ga poganjajo noreče množice po celem svetu, droge in lahke ženske (Doctor Rocter, I Am One). Ampak vsak hedonizem se enkrat konča in v trenutku lucidnosti po odmerku kokaina (super izvedeno na plošči) pokliče dolgo odtujeno mater, ki pa zanika njegov obstoj in prekine. Velikemu frajerju se podre svet (the Idol, hold on to my heart), a se dvigne za veliki finale (The Great Misconceptions Of Me), kjer pa ostane poražen. Sledi še izpeljava cele zgodbe v naraciji Blackieja ob spremljavi akustične kitare.

To je kratka razlaga zgodbe na plošči, a če zaključim le s tem, ji pravzaprav delam krivico. Blackie je stvar dodelal do zadnje pordobnosti, dramaturško razdelal posamezne, gledališča vredne dialoge v skladbah, obenem pa uspel obdržati formo klasičnih heavy metal komadov. Čista jebena desetka.Najbolje je ploščo poslušati od zadaj naprej, torej najprej zgodbo, ko Blackie v 15 minutah naracije oriše okvirje zgodbe, pri tem pa se z akustično kitaro poigrava s figurami in riffi, ki jih kasneje v elektrificirani obliki slišimo na regularnem delu plošče. O sami glasbi ni potrebno izgubljati besed, gre za popolnost heavy metala na ravni Iron Maiden (uuu, blasphemy ). Nenormalni bobnarski vložki ex-Quiet Riot mojstra Frankie Banalija, kitarske vragolije Boba Kulicka (brat ex-Kiss kitarista) se zlijejo skupaj z norimi kitarskimi riffi in vokalnimi eskapadami master Blackieja. To kar je s svojim vokalom naredil ta tip na tej plošči, ni normalno. Z vokalom ni najprej odtrga ude v norišnici Chainsaw Charlie (z najbolj legendarnim uvodom vseh časov: kaj je bolj heavy metal kot "kurbljanje zaroštane motorke"?), kmalu za tem pa ti lahko še poči srce s trpečim vokalom v, za moje pojme najboljši heavy metal baladi vseh časov, Hold On To My Heart.

Mogoče sem malo preveč evforičen ob pisanju tele recenzije (album se mi vrti ves čas vrti na notesniku, ko tole pišem in kljub temu, da ga slišim miljontič, me še vedno trga), a saj bo tale stvar kmalu odigrana v živo, pred mojimi očmi in ušesi-hell yeah (beri: koncert W.A.S.P., New Age, Roncade (Treviso), Italija 12.12.2007)! Tale plošča (in turneja, ki prihaja v decembru 2007 v Evropo) je "a must hear, must see" za vse heavy metalce . Norišnica from start to finish ! Long Live Blackie Lawless!