King Crimson: The ConstruKction Of Light

King Crimson, izvorni apostoli progresivnega rocka in ena najvplivnejših rock skupin vseh časov, so v novo tisočletje zakorakali kot kvartet. Po izvrstnem albumu "Thrak" (1995) in kopici izdaj pod skupnim imenom ProjeKcts na katerih so demonstrirali svoje improvizacijske spretnosti je bil razpad formacije t.i. dvojnega trojčka, ki je v ritem liniji vseboval po dva basista in bobnarja, kar nekako pričakovan in neizbežen. Skupaj zadržati toliko odličnih glasbenikov za kaj več kot šest let, kolikor so zdržali skupaj, je bilo pač že na meji mogočega. Skupino sta zapustila oba veterana, ki sta na svojih inštrumentih že tri desetletja sodila v svetovni glasbeni vrh. Genialni basist Tony Levin je dal skupini (začasno) slovo zaradi svojih obveznosti do stalnega članstva v spremljevalni zasedbi Petra Gabriela medtem, ko se je bobnarski velemojster Bill Bruford odločil, da je z rock glasbo (vsaj za določen čas) opravil in da njegovo nadaljnje glasbeno udejstvovanje leži izključno v jazzu. Tako sta se jekleni vodja skupine, kitarist Robert Fripp in njegov dolgoletni prvi pribočnik pevec/kitarist Adrian Belew odločila nadaljevati naprej s pomočjo dveh nekoliko mlajših kompanjonov - Treya Gunna, imenitnega basista in mojstra uporabe sticka ter Pata Mastelotta, inventivnega in izjemno raznolikega bobnarja. Slednja do tedaj že zdavnaj nista bila več novinca, temveč sta sodila med najbolj čislane ritem linije v prog rocku. Zanimivo, da je s to spremembo ta starodavna britanska skupina z izjemo strica Boba postala skorajda popolnoma ameriško obarvana. No, na srečo pa so bili vsi ti trije ameriški glasbeniki daleč od tiste tipične, zahojene ameriške mentalitete. Fripp je do te stopnje Belewa že smatral za popolnoma enakovrednega partnerja, mu zaupal še več prostora pri pisanju glasbe in podajanju idej ter se najbrž dobro zavedel, da bi brez njegovih talentov skupina zelo težko preživela do novega tisočletja.

Če je bil "Thrak" v prvi vrsti poligon za predstavitev mnogih idej, ki so se nabrale v letih mirovanja na novo (pre) rojene skupine in je kar pokal od ritmične raznovrstnosti, je "The ConstruKction Of Light" izpadel kot album na katerem so ubrali nadaljnji logični korak k modernizaciji zvoka in na njem ponovno ustvarili nekaj popolnoma novih zvočnih eksperimentov. Omeniti moram, da je ta album ob izidu prejel kar nekaj povsem neutemeljenih negativnih kritik. Te so letele predvsem na račun posameznih Adrianovih besedil, katera vsebujejo nekaj aluzij na njihova pretekla dela ter zaradi predelave inštrumentala "Frakcture" iz albuma "Starless And Bible Black" (1974) v popolnoma novo zvočno podobo pod imenom "FraKctured". Obtoževanje skupine, da se je tu preveč ozirala v svojo preteklost se mi zdi popolnoma zgrešeno saj nikakor ni šlo za morebitno kopiranje samega sebe. Celo za skupino kot so King Crimson, katera se zelo redko obrača za svojo ramo, je po mojem včasih koristno, če občasno odda nekaj simboličnega spoštovanja do svoje slavne preteklosti.

Sicer pa je ravno ta sposobnost združevanja različnih glasbenih elementov, ki bodisi izhajajo iz klasike, jazza, avantgarde ali popularne rock glasbe določenega obdobja ter njihovega elementarnega, na daleč prepoznavnega zvoka (predvsem po zaslugi Frippovega nezgrešljivega kitarskega stila) že od začetka ena njihovih največjih vrlin, ki je bila bistvena tudi za moderno definicijo progresivnega rocka. Po drugi strani pa so jim drugi očitali, da so tu poskušali zveneti preveč moderno in osvojiti novo generacijo fanov. To je bil samo še en svojevrsten paradoks in vnovičen dokaz, kako nasprotujoča čustva je sposobna ustvariti vsaka njihova nova izdaja. Ta natolcevanja so bila popolnoma zgrešena, saj je tudi tokrat šlo za še en vrhunski, visoko inteligenten in zvočno bogat izdelek crimsoidne akademije progresivnega rocka, ki ne more nikdar zatajiti. Prav tako ne vnovičnega vpliva, ki ga je imel ta album na nadaljnje trende znotraj modernega progresivnega rocka in delo razmeroma popularnih skupin kot so denimo Porcupine Tree ter The Mars Volta. "The ConstruKction Of Light" je bil za malenkost manj udaren album od svojega predhodnika, a tudi na njem, zlasti v drugem delu, prevladuje precej mračno, lahko bi se reklo postapokaliptično vzdušje, ki je značilno za veliko večino njihovih izdelkov.

Tako kot se to spodobi je bil tudi ta album uravnotežena mešanica novega in starega. Avantgardna narava skupine je bila kot ponavadi zastopana predvsem prek Adrianovih po večini "pijanih" solaž in uporabe kitarskih efektov, Frippovih enostrunskih minimalizmov ter "metalskih" rifov, številnih razlomljenih ritmičnih prehodov ter vrste nenavadnih improvizacij. Medtem Fripp ni skoparil z obširno uporabo zvočnih zaves (soundscapes), ki posameznim kompozicijam dajejo potrebno mero subtilnosti in ohranjajo njihove klasicistične korenine. Adrianova besedila so bila tudi tokrat povsem tipična za njegov slog pisanja in na njih se jasno opazi, da se je med drugim šolal pri Franku Zappi. Tudi tokrat se je podal na raziskovanja podstrešij raznih enigmatičnih, nevrotičnih oseb z navideznimi ali pravimi duševnimi motnjami (pri tem se mu sploh ni bilo težko poistovetiti, saj se že od svojih dni pri Zappi v svoji glasbi pogosto srečuje s tanko mejo med genialnostjo in norostjo, v vseh njenih oblikah) do vsakdanjih socialnih in političnih problemov sivega vsakdanjika v kakršnem se dandanes nahaja človeška eksistenca. Vse skupaj pa je obvezno zasolil s pravšnjo mero humorja oziroma družbenega posmeha tako, da na koncu vse skupaj ni izpadlo preveč črno in fatalistično.

Že uvodna avantgardna pustolovščina "ProzaKc Blues", ki prek grotesknega besedila oriše vsakdanjik psihiatričnega, samomorilsko naravnanega osebka, katerega zdravniki vsak dan pitajo s prozakom, "zdravilom" za duševne tegobe, potrdi da je bil lirični poudarek tega albuma predvsem na mozaiku zapletene človeške psihe (še posebno pa norosti) in vseh možnostih posameznikovega (samo) nadzora. Seveda ne gre za nikakršen blues, če izvzamem namerno okajeno barvo Adrianovega vokala, temveč za energično mešanico avantgarde in heavy rocka s ščepcem jazz fusiona. Duhovit in ponavljajoč Adrianov rif podpira njegov prej omenjeni grotesken, komaj prepoznaven vokal, ki še najbolj spominja na žlobudranje nekega pijanega zasvojenca in izpade precej komično. Znotraj kompozicije se izmenja nekaj značilnih Adrianovih odpuljenih solaž medtem, ko Fripp na svoj tipičen minimalističen način narekuje kitarski tempo ter vnaša svoje digitalne efekte, t.i. frippertronics. Ritem linija je popolnoma raztresena in vsebuje kar nekaj jazzovskega minimalizma, še posebno kar se tiče Treyevih prijemov na basu in kot ponavadi širokega nabora Patovih tolkal. Znotraj besedila je moč zaslediti tudi duhovito aluzijo na eno izmed njihovih preteklih klasik ("Elephant Talk").

Čeprav je bil to nadvse imeniten in precej inovativen uvod v album pa ga naslednja, naslovna kompozicija "The ConstruKction Of Light", katera je razdeljena v tri med seboj neločljivo povezane dele, v mojih očeh popolnoma zasenči. Tu King Crimson demonstrirajo svoj nebrzdani eksperimentalizem na več različnih frontah in dosežejo nekaj čudovitih rezultatov. V uvodu se izmenjujejo zlovešči, karakteristični Frippovi rifi, rožljanje Treyevega basa in masivni prehodi na Patovih bobnih, vse skupaj pa je položeno na obširno zaveso soundscapov, kateri stopnjujejo skrivnostno vzdušje. Ta svojevrstna, raztresena avantgardna avantura traja vse do prvega prehoda, ko nastopi čudovita melodična sekcija, ki rahlo potegne na njihovo zvočno podobo iz 80-ih, ko se med seboj izmenjava delo obeh kitar – medtem, ko Fripp narekuje ritem, Belew vnaša številne duhovite, razlomljene akorde. Ritmična izmenjavanja pa je ponovno prava paša za ušesa. V naslednji sekciji vpade prepoznavni (in naposled čisti) vokal, kjer Adrian priredi svojevrstno igro med spevnim liričnim delom in narativnim načinom naštevanja različnih človeških občutij ter zaznav. Njegovo besedilo je tokrat eno izmed njegovih najbolj grotesknih sploh in v nekem trenutku vsebuje enega najbolj čudaških verzov, katerega sem kdajkoli zasledil - "And if Warhol Is a genius what am I, a speck of lint on the penis of an alien". Ob slednjem se lahko zgolj namuznem. Po mojem mnenju celo najboljša kompozicija na albumu.

"Into The Frying Pan", katera v besedilu opisuje posameznikov vsakdanjik in dojemanje dogajanja v čustveno izropanem svetu, je precej nenavaden, a nadvse zanimiv in inovativen eksperiment na katerem je moč zaznati nekaj vplivov nekaterih oblik moderne rock glasbe, predvsem nekaterih alternativnih oblik metala, ki pa so seveda spretno preliti v njihov prepoznavni slog. Tudi tokrat je Adrianov vokal namerno nekoliko popačen tako, da zveni razdraženo in zaspano kot, da bi zjutraj vstal na levi nogi ali, še bolje, stopil v ponev cvrčečega olja. Poleg številnih udarnih in raztresenih rifov ter norih ritmičnih preobratov, gre občudovati številne izvrstne kitarske solaže, še posebno Adrianove zategnjene potege z jeklenim naprstnikom, kateri se naglo pridruži tudi precej našobljena Frippova solaža. Ne manjkajo pa tudi številni elektronski ritmični vzorci, ki se lepo skladajo v zvočne kulise in nekaj malega soundscapov v zaključku. Lahko bi rekel, da ena izmed tistih Crimson kompozicij s katerim ponavadi dajo kazalko na nove trende znotraj eksperimentalnega rocka.

Sledi prej omenjeni inštrumental "FraKctured", ki ima svoje korenine v pradavni klasiki "Frakcture" z albuma "Starless And Bible Black". Kljub navidezni podobnosti nekaterih kitarskih aranžmajev se od njega opazno razlikuje v kar nekaj pogledih. Poleg številnih efektov v ozadju, Frippovi hitroprsti prijemi zvenijo precej bolj prefinjeno medtem, ko se jasno zazna vpliv dodatne kitare. Celotno vzdušje pa je tudi precej bolj melanholično. Na original še najbolj spomni vpad tistega divjega in navitega kitarskega rifanja (tu v dveh legah) in uničujoči bobnarski zamahi. Težko bi se odločil, katera mi je ljubša, "Frakcture" ali "FraKctured", morda bi na koncu izbral njeni prvotno verzijo, ker vsebuje Brufordove bobne, vendar tudi njena moderna oblika ostaja eden izmed vrhuncev tega albuma. Inštrumentalna umetnina, katero v obeh oblikah priporočam za šolsko lekcijo vsem kitaristom, ki se ukvarjajo z visoko eksperimentalno glasbo.

Nekateri bi nadvse dolg in pompozen naslov naslednje visoko avantgardne kompozicije, ki se imenuje "The World Is My Oyster Soup Kitchen Floor Vax Museum" kot tudi njeno izjemno posmehljivo, nadvse čudaško besedilo označili za primer neokusnega pretiravanja medtem, ko bodo prog rock sladokusci, še posebno ljubitelji bolj avantgardnih oblik, to pot preprosto uživali v njeni izjemno bogati strukturi in inštrumentalnih začimbah. Tu je moč tako v besedilu kot načinu petja zaznati vpliv, ki sta ga imela na Adriana tako Zappa kot tudi David Bowie. Na nekaterih mestih si Adrian privošči celo krajši, recimo temu, raperski izlet. Ritem linija se tokrat vrti predvsem po funky notah. Številne razvlečene in duhovite solaže v domeni obeh kitarskih mojstrov pa sta tudi tokrat glavni poslastici za vse dolgoletne ljubitelje skupine. Tokrat je v besedilu moč zaznati aluzijo na klasiko "Frame By Frame". Tu so se King Crimson ponovno predstavili v eni svojih najbolj avantgardnih modernističnih podob.

Vsi ljubitelji Crimson nostalgije pa so na svoj račun gotovo prišli z veličastnim inštrumentalom "Larks' Tongues In Aspic-Part IV", ki je že četrto nadaljevanje skrivnostne inštrumentalne sage o škrjančkovih jezičkih v tunki, katero so začeli na istoimenskem legendarnem albumu iz leta 1973. Tam sta se nahajala oba prva dela medtem, ko se je tretji nahajal na albumu "Three Of A Perfect Pair" (1984). Tokrat je razkosan v tri med seboj neločljivo povezane dele. Zanimivo, da je uvodni motiv tudi tokrat nekoliko podoben tistemu od drugega dela sage, vendar se že zelo hitro spremeni v povsem samosvojo kompozicijo s številnimi ognjevitimi ritmičnimi prehodi, norimi kitarskimi pasažami, kitarskimi efekti in nepričakovanimi časovnimi prehodi. Na številnih delih pa pride v ospredje tudi improvizacija brez, katere pri King Crimson pač ne gre. Kljub temu, da gre za izjemno sočno poslastico in eno izmed dveh, treh najboljših del na albumu pa si v prihodnosti ne bi želel doživeti še peto nadaljevanje sage. Bi bilo že rahlo ceneno.

Po dramatičnem, izjemno napetem ritmičnem stopnjevanju z obiljem zvočnih zaves neposredno sledi zaključek pod imenom "Coda: I Have a Dream", ki zveni kot nekakšen lirični nagrobnik vseh tedaj aktualnih (številne so še danes) človeških zablod od bližnjevzhodnih vojn, ekoloških katastrof, rasizma, terorističnih napadov, Kosova, diktatorjev, korupcije, političnih atentatov, itd. ter apeliranje na znamenite besede Martina Luthra Kinga, ki so žal ostale samo neka utopija. Kombinacija med seboj bojujočih se kitarskih pasaž, ognjevitih ritmičnih prehodov in bogatih zvočnih valovanj ustvari izjemno melanholično vzdušje. Ko se pridruži še Adrianov skozi efekt naravnani in z bolečino prežeti vokal je vse postorjeno za končno slovo in dokončni pokop bolanega človeštva (ob tem se vedno spomnim na njihovo pradavno klasiko "Epitaph"). Za potreben ščepec črnega humorja pa poskrbi zaključni verz, ki se konča s tisto Armstrongovo izjavo o "velikem koraku za človeštvo".

Da pa se vse skupaj ne konča na tako črn in fatalističen način poskrbi skrita skladba, odlični inštrumental "Heaven And Earth", katera se sicer nahaja na istoimenskem albumu, katerega je skupina izdala pod imenom ProjeKct X (slednji vsebuje predvsem improvizacije). Ta s svojo izvrstno mešanico soundscapov, elektronskih vzorcev in improvizacij poskrbi, da se plošča konča po nekoliko bolj sproščenih notah kot uradni del albuma.

Prva plošča legendarne skupine v novem tisočletju je ob izidu s svojo neortodoksno naravo, kateri ni moč očitati ničesar, ne pretiranega oziranja nazaj, ne prevelike integracije modernih glasbenih elementov, oboje je namreč v popolnem ravnovesju, kot že povedano vidno šokirala tako dolgoletne privržence kot številne kritike in rezultat je bilo izobilje povsem različnih odzivov. Čeprav ne sodi med moje najljubše Crimson albume in se k njej vračam manjkrat kot bi si album morda zaslužil, pa me ob vsakem poslušanju na pozitiven način presune, ko slišim kako daleč so prišli pri integraciji svojega prepoznavnega stila skupaj z nekaterimi tedaj aktualnimi avantgardnimi elementi. "The ConstruKction Of Light" je po mojem album, ki je primeren za vse generacije prog rockovskih zanesenjakov in še en odličen izdelek legendarne skupine, ki za vekomaj ostaja zvesta svojemu progresivnemu poslanstvu. "Ali je človek sposoben razviti konstruiranje svetlobe, če lahko ptič, ki je bil nekoč dinozaver, govori in je pes sposoben sanjati?" se v besedilu naslovne skladbe sprašuje Adrian. Mačji kašelj, če medtem posluša King Crimson.