Potencial zasedbe Leprous se je pred leti, ko so se pridruževali sceni, videl pri mogotcu Ihsahnu, ki si je ime ustvaril pri kultni black metal zasedbi Emperor. V svoji solo karieri Ihsahn daje v osredje bolj progresivno obarvano godbo. A ker je za tako godbo potrebnega kar nekaj znanja, je potreboval še ljudi, ki bi mu pomagali pri snemanju in koncertiranju. Tako si je pridobil člane Leprous, ki so se izkazali kot zelo sposobni glasbeniki. Ker so imeli fantje tudi svoje ideje, so jih naknadno začeli kazati v lastni zasedbi, ki je dandanes precej markantno ime progresivne metal scene. Leprous so z leti postali tako zaposleni, da so se morali posloviti od Ihsahna. In glede na njihovo vedno večjo popularnost, je bila to zelo pametna poteza.
The Congregation je četrti studijski izdelek in v več kot eni uri popelje poslušalca skozi unikatno potovanje, ki kombinira različne vplive. Leprous se ne bodo ozirali zgolj na eno obdobje, temveč bodo odlično kombinirali vplive sedemdesetih z drugimi obdobji. Predvsem je treba poudariti, da skupina rada poseže tudi po čem bolj avantgardnem. Vseskozi se pojavljajo različne asociacije, precej očitna je asociacija z The Mars Volta, ki se je zazna pri vokalih in raznih nemelodičnih predelih. A Leprous uporabljajo tudi precej spevnih in umirjenih predelov, tako da niso naporni za poslušat, a od poslušalca zahtevajo vseeno nekaj pozornosti.
Leprous že od začetka kažejo, kako pristopiti k stvari, da naredijo nekaj unikatnega. Kot prvo verjetno navdušijo z unikatnim vokalom Einarja Solberga, ki lahko poje umirjeno, gre v višave ali pa celo kričanje. Pri Solbergu kot glavnemu piscu glasbe deluje, da je v samem središču na albumu. Njegov smisel za melodije in delanje linij je nedvomno zelo močna in slišna stvar na izdelku. Prav tako pomembno vlogo igrajo njegove klaviature, s katerimi priskrbi skladbi atmosfero. Solberg ne poudarja kiča ali neskončnega soliranja, s katerimi bi skladbe daljšal v nedogled. Njegove klaviature, ki jemljejo tudi od elektronske glasbe, odlično zapolnjujejo celoto, umirjene skladbe pa naredi toliko bolj zanimive. Za primer se lahko izpostavi skladbi The Flood in Red.
Čeprav je Solberg najbolj izstopajoč član skupine, se ne sme zanemariti ostalih članov. Ritmična raznolikost albuma je nedvomno močan element. Novi bobnar Baard Kolstad se je s poznavanjem različnih ritmov in dinamičnim igranjem nedvomno izkazal. Kot dober primer se lahko izpostavi skladbo Rewind, na kateri se Kolstad izkaže z intenzivnim igranjem, ki se skozi celotno skladbo stopnjuje. Kitarski dvojec Suhrke/Landsverk sicer sprva ne deluje ravno prepričljivo, a z atmosferičnimi in sinkopiranimi riffi se zvočna slika Leprous dopolni. Kar v ne izstopa je bas kitara, je zgolj ritmični podpornik, a pri takšnem stilu bi bilo dokaj nesmiselno, da bi bas kitara imela neko veliko vlogo. Ko se izdelek sklene, se lahko potrdi, da Leprous še vedno želijo ustvariti nekaj unikatnega. Nočejo zveneti zvodenelo kot neo-prog rock ali brez kančka idej v stilu retro-prog skupin. Z domiselnostjo, ki se rada dotakne avantgarde, Leprous predstavljajo posebnost, ki z vsakim izdelkom pridobiva na popularnosti.
The Congregation je tako kot ostali albumi Leprous izdelek, ki zahteva od poslušalca veliko pozornosti in časa, da se usede. Album je sicer za spoznanje skupine idealen. A ima tudi kakšno pomanjkljivost. Nekatere skladbe delujejo razvlečene, pojavi se tudi kakšen filler. Kljub temu se še vedno čuti ustvarjalnost skupine in povod za naprej. Koliko manevra še imajo Leprous pa se bo pokazalo z naslednjim izdelkom.
na vrh