King Crimson: The Condensed 21st Century Guide 1969-2003

King Crimson so fenomen brez primere, kakršnih je v svetu rock glasbe zelo malo. V svoji dolgi, bogati in obenem pogosto kaotični karieri so že pred izidom svojega legendarnega debuta "In The Court Of The Crismon King" (1969) naleteli na neverjeten uspeh, ki jih je ustoličil za izumitelje tega, kar je danes znano kot progresivni rock. Namesto, da bi gradili na dediščini tega albuma in tako začeli ustvarjati velik komercialni uspeh, so raje začeli nenehno menjavati zasedbe ter izdajati albume, ki so zaradi svojih pogosto nenavadnih, stalno menjajočih zvočnih struktur, večplastnih in inovativnih kompozicij, ki so prehajale od jazz rocka, simfonike, avantgarde do proto metala, itd. ostali v domeni ožjega kroga glasbenih sladokucev kot pa širše množice. Vmes so tudi dvakrat razpadli, predvsem zato da bi se izognili možni komercializaciji svojega zvoka. Vse to je skupino za vse večne čase za mnoge ljubitelje inovativnega rocka zapisalo kot najbolj progresivno skupino progresivnega rocka. King Crimson so vedno dajali prednost glasbi pred skupino, četudi je to pomenilo začasen konec njihovega delovanja ter se prostovoljno odločili da bodo za njihovo dobro raje delovali na robu obskurnosti. To jim je med kritiki komercialnih medijev seveda prineslo večno nerazumevanje medtem, ko so si pridobili kopico izjemno predanih fanov, ki verjame v glavno filozofije skupine: to da lahko glasba spremeni svet. King Crimson so se obenem pokazali ne samo kot inovatorji temveč tudi kot izjemni vizionarji, tako v glasbi kot besedilih.

Kdo ve, kakšna bi bila njihova zgodovina, če ne bi njihov vodja Robert Fripp vselej, ko se je pokazala kakršna koli možnost komercialnega uspeha razsul skupino na prafaktorje. Če bi naredili več albumov kot je bil njihov debut bi verjetno prav tako polnili dvorane in krojili vrhove glasbenih lestvic kot so jih denimo svoj čas njihovi sodobniki Pink Floyd, Yes ali Genesis tako pa so raje ostali mali klubski band, ki je ostal zvest svojim veličastnim glasbenim eksperimentom. Odgovor zakaj si je Fripp z leti, kljub svojemu pogosto ekscentričnemu karakterju, prislužil izjemno zvestobo in spoštovanje tako privržencev skupine kot večine ljubiteljev progresivnega rocka je dokaj preprost. Ta genialni kitarist, ki je izumil vrsto novih kitarskih pa tudi glasbenih tehnik je namreč v svojem bistvu popolno utelešenje prog rockovskega glasbenika, čeprav bo to sam vselej vehementno zanikal. Fripp na veliko veselje ljubiteljev skupine tako ostaja do groba zvest svojemu poslanstvu razvijanja novih in prostih glasbenih form, pa četudi samo prek udejstvovanja v "majhni in mobilni skupnosti".

Kako torej verodostojno predstaviti kariero tako neobičajne skupine kot so King Crimson, katero je praktično nemogoče predstaviti zgolj s posameznimi deli? To do zdaj ni uspelo še nobeni pretekli kompilaciji in tudi "The Condensed 21st Century Guide" si je zadal pretežko nalogo, čeprav je veliko obetal. Odločitev za dvojno izdajo se je sicer pokazala za modro potezo saj se je tako na kompilaciji znašlo lepo število del katere bi sicer izpustili. Prav tako podpiram odločitev za kronološko zaporedje del in razdelitev na dve obdobji (69-74 ter 81-03) saj tako neposvečen poslušalec vsaj približno zazna evolucijo skupine od simfonično obarvanih začetkov skozi obširna melotronska valovanja, pihalne avanture, duhovite improvizacije do new waveovskih, etno in avantgardnih začimb pa vse do matematično metalskih ekspanzij.

Na prvem disku se nahajajo stvaritve iz njihovega zgodnjega in po mojem mnenju tudi najbolj vznemirljivega in nepredvidljivega obdobja (69-74), ki na tem izboru zajema kar šest različnih inkarnacij skupine. Tokrat Fripp ni ponovil napake iz leta 1976, ko je izšel prvi best of skupine "The Young Persons Guide To King Crimson", ki ni vseboval njihovega antema "21 Century Schizoid Man", ki tokrat v velikem slogu odpre to kompilacijo in neposvečenumu poslušalcu sporoči pri katerem albumu je najprimerneje začeti s spoznavanjem skupine. Večina izborov je sicer posrečenih, čeprav je to praktično nemogoča naloga in marsikdo bo pogrešal kakšno izmed svojih priljubljenih del, vseeno pa se bom obregnil ob dejstvo, da so bile nekatere njihove največje mojstrovine kot so "Court Of The Crimson King" (In The Court Of the Crimson King), "Sailor's Tale" (Islands, 1971), "Larks' Tongues In Aspic – Part I" (Larks' Tongues In Aspic, 1973), "Fracture" (Starless And Bible Black, 1974) in "Starless" (Red, 1974) skrajšane, da bi zadovoljile časovnim omejitvam laserskega zapisa, kar ne koristi nobeni prog rockovski skupini, kaj šele tako progresivni kot so King Crimson. Take verzije so ponavadi zanimive le za zbiratelje in ne naredijo uslugo tistim, ki skupino šele spoznavajo. Prav tako bi bilo boljše, če bi dali gor studijsko kot pa skrajšano, single verzijo "Cat Food" (In The Wake Of Poseidon, 1970), ki ni zanimiva niti za zbiratelje, saj je že pred leti izšla na ponovni izdaji "in The Wake Of Poseidon". Ob tem leti tudi opazka, da na tem disku ni zastopano niti eno delo z "Lizard" (1970), sicer enega njihovih najboljših albumov, kar je nedopustno. Odgovor zakaj ni na tej kompilaciji klasike kot je "Cirkus" je verjetno v tem, da Fripp ni fan tega njihovega najbolj jazzerskega izdelka. Škoda, ker sem sam velik ljubitelj omenjenega albuma.

Drugi disk zajema drugo večje obdobje v njihovi zgodovini (81-03). V prvi polovici je to čas, ko se je skupina na začetku 80-ih v zasedbi z Belewom, Levinom in povratnikom Brufordom nepričakovano ponovno združila in ustvarila nekaj svojih najboljših del. Tedaj so začeli vnašati v svojo glasbo tudi nekatere elemente new wavea, etna in minimalizma, katere so prelili na trojček albumov, ki danes spadajo za ene največjih dosežkov proga 80-ih (to so "Discipline" (1981), "Beat" (1982) ter "Three Of A Perfect Pair" (1984)). Tu so torej klasike kot so "Elephant Talk", "Frame By Frame", "Waiting Man", "Neurotica", "Three of A Perfect Pair", disko (!) hit "Sleepless" in druga bolj in manj znana dela iz tega obodbja. Tudi tokrat izbor ni popoln saj manjkajo nekatera njihova najbolj vznemirljiva in priljubljena dela kot so denimo "Thela Hun Ginjeet", "Indiscipline" (oba Discipline), "Neal And Jack And Me" (Beat), "Man With An Open Heart" ali "Dig Me" (oba Three of a Percet Pair) in še bi lahko našteval, vendar bi bilo potem najboljše izdati kar box set. V nadaljevanju lahko poslušalec spremlja ponovno vstajenje skupine sredi 90-ih v obliki šest članskega kolosa, ko so delovali v obliki dvojnega tria in imeli najmočnejšo ritem linijo v svoji zgodovini. S tedanjega albuma "Thrak" (1995) so izbrana štiri dela. S tem, da je "Coda: Marine 475" skrajšana, "Dinosaur" pa je tokrat v single verziji. Dela s sijajnega "ConstruKction Of Light" (2000) so na moje veliko začudenje izvzeta s kompilacije in tako je poslušalec prikrajšan za razvoj akutalne podobe skupine, ki je svoj glasbeni izraz, v zadnjih letih vse bolj osredotočila na kombinacijo Frippovih obširnih zvočnih zaves, vesoljski improvizacijah kot tudi uporabi matematičnega metala in jih tako predstavila kot edino legendarno prog rockovsko skupino, ki je tudi v 21. stoletju še vedno prav tako progresivna kot ob svojih začetkih. Zato pa bodo prišli na račun vsi ljubitelji zadnjega studijskega albuma "The Power To Believe" (2003), ki velja prav tako za eno izmed njihovih najboljših stvaritev, saj je s slednjega zastopano kar šest del.

"The Condensed 21st Century Guide 1969–2003" je seveda daleč od idealne kompilacije, ki bi uspela zadovoljiti stare fane skupine za katere tu ni ničesar novega kot je tudi le malo verjetno, da ji bo uspelo pritegniti večje število novih fanov. Njen glavni minus leži predvsem v tem, da kljub dvojni izdaji zavoljo okrajšav nekaterih njihovih najboljših del, dejstva da ne pokriva celotne diskografije in da bi marsikateri fan gor dal tudi kakšno drugo delo, nikakor ne more dati verodostojne slike o pravi naravi fenomena King Crimson. Ne glede na to pa vseeno ostaja eden izmed njihovih boljših best of-ov saj tisti idealni, ki bi uspel poslušalcu prikazati celoten prerez tistega kar so bili in kar so King Crimson, po vsej verjetnosti tudi ne bo nikoli izšel.