Prihaja novi studijski album nemških tevtonskih težkodrvarjev, edinstvenih metalcev Grave Digger. Ta je petnajsti po vrsti! Grave Digger se ne spreminjajo niti za milimeter z njim v aranžerskem smislu in principih zlaganja skladb. Ker idej ni več, skušajo seveda vse skupaj nekako zapakirati z namenom, da ostajajo ljubiteljem njihove glasbe zanimivi. Tako so se znova zatekli k tematiki o Škotski. Če je bil "Tunes Of War" (1996), eno najznamenitejših del celotnega Grave Digger diskografskega opusa, zgodba o historičnem padcu Škotske pod angleški jarem, podaja "The Clans Will Rise Again" zgodbo nekoliko drugače. Grave Digger se torej vračajo na Škotsko. Prvo kot prvo album ni konceptualen, pač pa se dotika dežele Škotske, njene mističnosti in njenih ljudi. Kakorkoli skušajo Boltendahl in druščina speljati poslušalca drugam, je vseskozi jasno, da je v ozadju poizkus rekaptivacije uspeha s "Tunes Of War".
Ne glede na to, da od Grave Digger ne moremo pričakovati potresnih sunkov bujne domišljije in kreativnega navdiha, saj se je evolucija skupine že davno zaključila, pa prinaša "The Clans Will Rise Again" novost. Na njem predstavljajo Grave Digger svojega novega člana. To je kitarist Axel Ritt, ki je prispel h Grave Digger iz skupine Domain.
Prejšnji kitarist Manni Schmidt je zapustil Grave Digger zaradi naraščajočih napetosti in nesoglasij v pogledih na glasbeno usmeritev skupine. Razlike v glasbenih pogledih so bile nepremostljive s šefom skupine Chrisom Boltendahlom. Glede na tematiko, ki jo je Boltendahl izbral za novi album, je sedaj povsem jasno, da se je moral najprej znebiti Schmidta. Slednji je stremel po spremembah, ne po oziranju v preteklost (že preizkušenega) artističnega dometa Grave Digger. Tako se je v zasedbi sprostila vrzel in v ekipo je prispel novi kitarist, željan dokazovanja, poslušen in v vsem ubogljiv ter dosleden v izpolnjevanju svojih nalog. Je to vselej koristno?
V vzpostavitvi koherence prenovljene zasedbe je zagotovo koristno. To pa ni nujno v izraznem smislu. Menjava kitaristov pri Grave Digger nikoli ni bila preprosta stvar. Uwe Lulis je slovel po posebnem zvoku in slogu, ki ga je razvil in s katerim je vdahnil nepozabni pečat nekaterim najmarkantnejšim stvaritvam Grave Digger, od albumov "The Reapper" (1993) do "Excalibur" (1999). Že z njegovim odhodom se je porodila kopica dvomov, kdo bo učinkovito povzel njegovo delo v skupini. Prihod Manni Schmidta je Grave Digger preporodil in zasedbo je zajel novi val kreativne svežine. Najbolj zanimiva albuma z Mannijem v postavi sta ravno prvi ("The Grave Digger", 2001) in zadnji ("Ballads Of A Hangman", 2009).
Nadaljevanje zgodbe z Axelom Rittom ne prinaša takšnega presenečenja na album "The Clans Will Rise Again", kot ga je prinesla sprememba leta 2000, ko je dobil "Excalibur" še boljšega naslednika z albumom "The Grave Digger". Prvi občutek, ki ga dobimo z Rittom v postavi je ta, da poba le uporablja že izumljene in uporabljene kitarske fraze in jih umešča v različnih kombinacijah znotraj vodilnih motivov posameznih skladb. Njegove solaže so minimalistične, pristop pa ne prinaša občutka, da gre za kitarskega posebneža, kot sta to bila nekoč pri Grave Digger Uwe Lulis ali Manni Schmidt. Slednji je Lulisa presegel prav v vseh atributih izkoristka kitare za Grave Digger. Ko je odprašil Schmit svojo solažo, si vedel da takšno solažo spravi od sebe lahko le Manni. Za Grave Digger ti ni treba biti Joe Satriani, je pa zahtevano, da si posebnež v zaznavanju glasbe in njenem podajanju množicam. In Manni je to bil. Ritt pač nima te duhovitosti in karizme. Ali raje recimo, da je žal še nima.
Riffi novega albuma imajo prepoznavni Grave Digger trademark, prav tako je celotna plošča zasnovana povsem Grave Diggersko. A to je njena hiba, saj je silno predvidljiva in manj privlačna ravno zaradi pomanjkanja karizmatičnega kitarista. Po drugi plati je "The Clans Will Rise Again" album, ki je bolj melodičen v primerjavi z "Ballads Of A Hangman", zaradi oblikovanja nekaterih okrasnih harmonij v prehodnih delih. Drznem si reči celo najbolj "vesel" Grave Digger album. Refren v Coming Home je namreč durovsko zasnovan, kar je za Grave Digger sicer izjema. Prav tako ne predrami ležerne predvidljivosti albuma v njegovem zaključku niti polbaladna When The Rain Turns To Blood. Primerjave ujetih razpoloženjskih stanj in sloga komponiranja skladb s "Tunes Of War", so povsem brezpredmetne. "The Clans Will Rise Again" se namreč utaplja v povprečnosti in izraža pomanjkanje kreativnega naboja ter navdiha. Skladbe, ki v kvalitativno aranžerskem smislu izstopajo v svoji ekspresiji so to pot redke. Enega bolj zanimivih refrenov ponudi skladba Highland Farewell, sicer jezdijo Grave Digger po preverjeni in varni špuri svoje komponistične šablone. Brez presežnikov torej. Celo Boltendahlov značilni krulež ne deluje več tako zlovešče in razjarjeno, kot je bil to standardni običaj predhodnih Grave Digger albumov
Poraja se torej vprašanje. Je to dokončna izguba šarma Grave Digger, ali le eden in edini album v življenju skupine, ki je potreboval več kontrole in zadržanosti, da bi lahko varno privekal na svet in obstal v družbi svojih starejših studijskih bratov? Zvesti oboževalci skupine mu bodo rade volje nadeli oznako: "Ni slab, ni pa tudi v ničemer poseben!" Bomo videli kaj bo za Grave Digger prinesla prihodnost in ali so Boltendahl in druščina pripravljeni od kitarskih talentov Axela Ritta iztržiti tudi kaj več.
na vrh