Nedavno tega so Bon Jovi "šokirali" z novico o izidu novega albuma. Pred zasedbo, ki je v preteklosti od albuma do album vestno skrbela za neizčrpen vir frustracij pri svojih najstarejših oboževalcih, je bil torej nov preizkus vzdržnosti od tistih nečednih, iz pravovernega rokerskega vidika spornih vsebin, ki so ga Bon Jovi prestali z odliko. The Circle je sterilen produkt enostranskih in posledično vse bolj neproduktivnih ustvarjalnih procesov, ki po nefleksibilnosti in neoriginalnosti prekaša vse dosedanje Bon Jovi stvaritve. Hura!
Če so bili Bon Jovi s pretežno komercialno uravnoteženimi produkti preteklega desetletja in več še sposobni kreiranja spodobnih napevov za rojstno dnevne zabave sedemnajstletnic, jih je na The Circle dokončno zapustil tudi ta "dar", kar je za nadaljnje negovanje široko stoječega komercialnega statusa zasedbe seveda alarmanten podatek. The Circle deluje tudi za nizke standarde poprej omenjenih poenostavljenih glasbenih manevrov preveč enodimezionalno, pravzaprav album tudi po večkratnem poslušanju še vedno izzveni kot pusta zbirka nedorečenih skladb, ki so same sebi namen in delujejo površinsko, brez medsebojne vezljivosti ter s še manj identitete. Album je od zadnje črke kopija že videnega Bon Jovi scenarija zadnjih petnajst let, po katerem vse ustvarjalne vzvode kolektiva ljubosumno vleče iz leta v leto bolj patetični Jon Bon Jovi. Vselej prešerno nasmejani striček Jon pa je tokrat več kot očitno izgubil tudi nekaj prepoznavne elegance in šarmantnosti, v kar vas bo nemara dokaj hitro prepričala generičnost balad "Live Before You Die" in "Learn To Love". Brez usmiljenja se lahko obregnemo tudi ob uporabo Jonovega vokalnega registra, ki še zdaleč ni tako intenzivna in raznovrstna, kot jo pomnimo starejši poznavalci zasedbe, kar ima nemara opraviti predvsem z uglajeno muzikalno glazuro, s katero se album postavlja.
V navideznem udobju enostavnih ter toliko bolj nenaravno zvenečih pop rokerskih stvaritev nas Bon Jovi ohranjajo tekom celega albuma. Gospodje v smeri korektnega pop rockerskega migetanja pogojno rečeno najprej poškilijo z uvodno "We Weren't Born To Follow", ki se zdi kot ponesrečena reinkarnacija kake "It's My Life". Skladba se nemudoma ponudi za vlogo potencialne uspešnice albuma in po pravici povedano ji na The Circle resnih konkurentov za "prestižno" mesto kronično primanjkuje. Nadaljevanje albuma je kot jajce jajcu, gre za drugorazredni pop brez vsebine tu in tam blanširan z moderno adaptiranimi elementi rock godbe, ki, kot se da sklepati iz napisanega, ne navdušuje. Dovolite, da vam izpostavim nekaj edinstvenih primerov prvovrstne banalnosti. Bon Jovi z "Work For The Working Man" recimo izvedejo ubrano akcijo reševanja usod številnih ameriških rojakov, katerih socialna varnost je klecnila pod recesijskimi pritiski, kar zna biti za može, ki z megalomansko koncertno dejavnostjo že leta poganjajo kolesje finančnega ožemanja milijonov ovčic širom sveta, dokaj perverzen manever. The Circle za nameček postreže s skrajno dolgočasnim samotarskim Jonovih vzdihovanjem v skladbah "Superman Tonight", "Learn To Love" in "Thorn In My Side", ki zvenijo preveč narejeno, posiljeno in neprepričljivo, pravzaprav delujejo kot instantni recitali slabo zamišljenih power baladic, hkrati pa kot trden dokaz, da Bon Jovi zanesljivo izgubljajo tla pod nogami prav tam, kjer so bili nedolgo tega daleč najbolj suvereni. Trenutki, ko se prebudi Richie Sambora so redki, še takrat pa je zvokovni doprinos kitarista zreduciran do minimuma. Lep primer tega "dogovora" z vrhovnim žrebcem je "When We Were Beautiful", ki ponuja enega redkih kitarskih solov plošče, a še ta je za vsak slučaj previdno zavit v folijo balzamičnih zvočnih efektov in bojazljivo nagovarja globoko iz ozadja. Če ne drugega si kitarist zasluži oceno odlično za vzorno vedenje in upoštevanje direktiv nadrejenih.
Bon Jovi že leta ne prisegajo več na impozantnost melodičnih zamisli in kreacij, ki bi nagovarjale v prid evolucije hard rocka kot takega, zato bi bilo od The Circle v glasbenem smislu pravzaprav utopično pričakovati kar pretirano navdušujočega. Vprašanje sicer koliko se lahko to razume kot olajševalna okoliščina, vsekakor pa ne smemo pozabiti na dejstvo, da se Bon Jovi že leta niso premaknili iz t.i. "cone udobja", seveda pa je temu primerno njihova identiteta že davno tega izginila iz vidnega polja praktično vsakega manj zahtevnega poslušalca, kar seveda pomeni, da gospodje že dolgo izvajajo ustvarjalno stagnacijo na dolgi rok. Vse v zvezi z Bon Jovi se danes torej zdi popolnoma logično, predvsem pa neznosno racionalno.
na vrh