"The Chicago Transit Authority" je prvenec legendarne ameriške jazz rockovske institucije Chicago. Slednji so v tem času delovali še pod daljšim imenom The Chicago Transit Authority, kar pa se je že kmalu po izidu tega albuma in turneji spremenilo, saj je po porastu popularnosti sledila legalna akcija s strani Chicaške prometne centrale. "The Chicago Tranist Authority" se je v anale glasbene povesti zapisal predvsem kot eden izmed tistih prelomnih albumov, ki so zabrisali meje med popularno in eksperimentalno glasbo ter presegli številne žanrske ločnice. Med ljubitelji progresivnega rocka, fusiona pa tudi klasičnega rocka upravičeno slovi kot eden najboljših prvencev vseh časov in spada med največje vrhunce njihove celotne kariere.
Zmagoviti recept s katerim so se Chicago tako rekoč v hipu izstrelili med vodilne glasbene inovatorje svojega časa se je skrival v strastnem fuziranju elementov na big bandu temelječega jazza in s soulom zabeljenega rocka, medtem ko je bilo znotraj njihovega zvočnega izrazoslovja moč zaslediti tudi elemente iz marsikaterega drugega žanra. Poleg neverjetnih tehnicističnih sposobnosti pa so posamezni člani negovali tudi priostren občutek za grajenje nalezljivih melodij, ki se je z leti samo še stopnjeval, čeprav so potem začeli vse bolj zanemarjati svojo eksperimentalno plat, ki ni bila nikdar tako poudarjena kot prav na tem izdelku.
Album je v vseh pogledih pristna inkarnacija energičnega in tehnično dovršenega prepletanja jazz fusiona, progresivnega rocka in trdega rocka. Za briljantno produkcijo je poskrbel James William Guercio, ki si je pretekle produkcijske izkušnje nabral že v sodelovanju z žanrsko sorodnimi Blood, Sweat & Tears. Dolgotrajno snemanje je na koncu porodilo dvojen album (pri tem imam seveda v mislih izvirni LP zvočni nosilec), kar je bila za prvenec izjemno pogumna poteza. V originalni inkarnaciji so si posamezne vokale med seboj delili basist Peter Cetera, klaviaturist Robert Lamm ter kitarist Terry Kath, medtem ko so za pihala skrbeli Lee Loguhane, James Pankow in Walter Parazaider. Danny Seraphine je odigral bobne. Lamm, Kath in Pankow so bili tudi avtorji večine kompozicij, predvsem Lamm je bil tisti, ki je prispeval vse tri najbolj priljubljene skladbe z albuma. Treba je omeniti, da so bili vsi glasbeniki tehnični mojstri, vendar je bil kitarist Kath tisti, ki je bil posebno poglavje zase. Njegove neverjetne kitarske vragolije so menda navdušile samega Jimija Hendrixa, ki se je v trenutku zapisal med njegove privržence. Oba kitarista je poleg sorodne kitarske tehnike družila tudi žalostna usoda, saj sta oba umrla še relativno mlada. Kath se je namreč leta 1978 pri 32-ih letih po nesreči ustrelil s pištolo.
Album je naphan z množico izjemno eklektičnih kompozicij, ki še danes z lahkoto potešijo apetite še tako zahtevnih glasbenih gurmanov. Razposajena tovarišija že z uvodnim jazz rockerjem "Introduction" pošteno zagreje vzdušje ter napove, da se ne šali, saj s kombinacijo temperamentnih pihalnih aranžmajev, večdelnih ritmov ter uporabo strastnega soul vokala razvije dražečo melodijo, ki poslušalca v trenutku posrka v album. Z neverjetno umetelnostjo in lahkotnostjo se prebijajo skozi posamezne motive, katere povezujejo pihalni in klaviaturski aranžmaji ter razvejana bas linija. Navkljub vsem tehnicističnim pretencioznostim ves čas vzdržujejo nadvse dopadljivo melodiko.
Sledi klasika in ena njihovih najbolj znanih skladb, "Does Anybody Really Know What Time It Is?", kjer se ob izobilju dražečih pihalnih aranžmajev in odličnem Lammovem petju še dandanes vsem glasbenim sladokuscem pošteno priostrijo ušesni končiči. Uvodni Lammovi klavirski solaži sledi izjemen prehod v veličastno pihalno sekcijo s številnimi sočnimi okraski na trobenti ter izvrstno vokalizacijo (že tedaj so bili mojstri atmosferičnih večglasij). Dandanes verjetno marsikoga preseneti, da besedilo tako veseljaško naravnane kompozicije pripoveduje o stresu tedaj še vedno trajajoče Vietnamske vojne in o vsakodnevnih travmah ameriških mladeničev, ki so s strahom pričakovali, da jih bodo nekega dne poslali na bojišče, kjer se bodo pridružili svojim (padlim) tovarišem. Glavno sporočilo te protivojne klasike je, da se ljudje ne bi smeli ukvarjati s tako postranskimi stvarmi kot je denimo vprašanje koliko je ura, temveč, da bi morali čim prej končati nesmiselno vojno. Glasbenim gurmanom priporočam na poslušanje tudi odlično priredbo te klasike v izvedbi obskurne britanske zasedbe The Goverment z Davidom Coverdaleom (kasneje Deep Purple in Whitesnake) na vokalu.
Romantični "Beginnings" je še ena Lammova skladateljska klasika, ki se je z zlatimi črkami zapisala med Chicago zimzelene. Mogočni pihalni aranžmaji in eterične vokalizacije so položeni na prijetni akustični melodiji na kitari, medtem ko je Lammov vokal nabit z nevsakdanjo izpovedno močjo s katero se v trenutku dotakne src bolj čustveno odprtih poslušalcev. Medtem rožljajoče bas linije in markantni prehodi na bobnih, da o "karibskih" tolkalih ne govorim, vzdržujejo osupljive ritmične intervale. "Questions 67 and 68" je še tretja priljubljena klasika. Na njej še posebno zablesti kitarist Kath z dražečimi vah-vah pasažami, medtem ko je fenomenalno Lammovo in Ceterino petje ponovno poglavje zase. Med posameznimi vokalnimi melodijami se na prefinjen način podajo v daljšo inštrumentalno sekcijo, kjer imamo opravka s pravo kanonado razposajenih pihalnih aranžmajev in prebrisanih kitarskih okraskov. "Listen" vsebuje zanimiv, bluesovsko zastavljen kitarski rif, uporabo vah-vah pedala in spremljavo zvoncev, speljano čez razruvana pihala, medtem ko je vokal poln neukročenih stasti, kar ga dela za več kot zanimiv hibrid med trdim rockom, progresivnim rockom in jazz fusionom.
Visoko kompleksni, a navkljub številnim tehnicističnim pustolovstvom nič manj melodični "Poem 58" je vsekakor eden izmed vrhuncev albuma. Lammove popolnoma spontane, a nerazvlečene kitarske solaže vedno znova jemljejo dih, medtem ko ritem sekcija ubija z raznovrstnimi jazzovskimi okraski. Sčasoma se gospod Lamm domisli zanimivega bluesovskega rifa, kateremu se v nadaljevanju pridružijo mogočne vokalizacije na bazi soula, ki počasi gradijo razposajeno melodijo. "Free Form Guitar" je kot pove že njeno ime osupljiva Lammova kitarska improvizacija, ki je menda fascinirala samega Hendrixa. Kath jo je odigral brez uporabe kakršnih koli pedal, kar še danes pošteno preseneti marsikaterega kitarskega ljubitelja.
Imenitni "South California Purples", kjer kraljuje sre parajoči soul vokal, je prežet s trdo rockerskimi rifi in prvovrstnimi orglarskimi začimbami na hammondkah. Za večjo sočnost pa znotraj vnesejo še kanček psihadelike. "I'm a Man" je odlična priredba izvirnika s strani legendarne angleške zasedbe Spencer Davis Group (originalni avtor skladbe ni bil nihče drug kot slavni klaviaturist/pevec Steve Winwood). Ljubitelji pustolovskih ritmičnih načinov so lahko še danes pošteno fascinirani nad nagruvanimi Ceterinimi bas linijami, ki v navezi z etno tolkali in bluesovskimi kitarskimi pasažami tvorijo pravo pašo za ušesa kar se tiče večdelnih harmonij. Dramatične vokalizacije, kjer ne manjka menjavanj med vsemi tremi pevci, pa so kot višnja na vrhu te neverjetno okusne kompozicijske torte.
Na "Prologue (August 29, 1968)"/"Someday (August 29, 1968)" znova demonstrirajo svoj neverjeten smisel za grajenje nalezljivih melodij znotraj dinamičnih harmonij na bazi pihal in klaviatur. Dramatiko dodatno stopnjuje izdatno srčni vokal ob navezi romantičnih večglasij. Datum v nazivu obeh skladb označuje dan, ko je potekala nacionalna konvencija ameriških demokratov, ki se je v povest zapisala po velikih protivladnih demonstracijah, katerim so sledili številni neredi. Z zaključno mojstrovino, skoraj 15-minutnim jamom "Liberation", pa za veliki finale vnovič potrdijo, da so se svoje čase lahko povsem enakovredno kosali z najboljšimi jazz fusion bandi svojega časa. Navkljub številnim improvizacijam ter nenadnim preobratom časovnih sekcij ni notri najti niti enega dolgočasnega trenutka, vse skupaj pa je odigrano s takšnim žarom, da se marsikateri današnji prog rock in fusion eksperimentalisti lahko z odprtimi usti še marsičesa naučijo. Uvodne pihalne sekcije in bluesy pasaže na kitari nasledijo orgazmične kitarske improvizacije ob katerih se je Hendrix lahko upravičeno navduševal, saj se včasih sliši kot, da bi se jih dotaknila njegova duša. Sčasoma se kitarski mojster loti razigrane rabe vah-vah pedala, medtem ko hammondke v ozadju skrbijo za hudomušno spremljavo. Krajši kakofonični sekciji v zaključku sledi izjemno lep aranžma na kitari, pravcata pihalna kataklizma ter strastna vokalna improvizacija. Popolna zmaga.
"The Chicago Transit Authority" je eden izmed tistih "večnih" albumov, katere bi moral vsakdo v življenju slišati vsaj enkrat preden se lahko uleže k večnemu počitku. Ta brezčasna mojstrovina opozarja na pogostokrat spregledan pomen, katerega je imela legendarna skupina, ki si je svetoven sloves prislužila predvsem na področju soft rocka, na razvoj fusiona in progresive. Album je že ob izidu postal zelo uspešen, kar navkljub temu, da gre za njihov najbolj eksperimentalen izdelek sploh niti ni presenetljivo, saj so bil tedanji časi več kot naklonjeni vsakršnim vrstam avanturistične glasbe. Chicago so z njim napovedali veličastno in izjemno uspešno kariero s številnimi multi-platinastmi albumi, znotraj katere je navkljub številnim spremembam ter vzponom in padcem na splošno prevladovala kvalitativna konsistentnost s katero so uspeli preživeti vse do danes.
na vrh