»The Calling« je skupno šesti samostojni studijski album Neala Schona, v današnji postavi AOR veljakov Journey edinega originalnega in ustanovnega člana skupine, s katedro je izdal do tega dne skupaj 14. studijskih albumov. Mož ki je shodil svoje prve profesionalne glasbene korake v začetku sedemdesetih pri šamanu Carlosu Santani, ko se je vpisal na njegova kultna studijska izdelka »Santana III.« in »Caravanserai«, je nakazoval že s predhodnima Journey studijskima albumoma, da ga ponovno vleče k izdaji samostojnega studijskega izdelka. Če samo malo pobrskate po spominu vam tako »Revelation« (2008), kot za njo »Eclipse« (2011), nakažeta z zadnjima skladbama albuma, torej s popolnima instrumentaloma v katerih vodi vlogo vokala kitarska igra Neala Schona, kam pes taco moli.
Neal Schon sodi med najbolj dovršene vešče kitarske igre kar jih je dal v svojem življenju presvetli rock univerzum našega osončja, nemara celo galaksije. Sodi v peščico tistih redkih univerzalnih kitarskih genijev, ki so svojo igro privedli do takšne perfekcije, da lahko igrajo prepričljivo(!) in prevzetno (!) prav vse, česar se lotijo. To je eden tistih glasbenikov, ki se s peresno lahkoto vklopi v različne koncepte glasbenih štorij, zato je bil Schon vselej tudi zelo iskan in čislan tudi, ko je šlo za studijsko pomoč mnogim prominentnim glasbenim imenom.. Če naštejemo le nekaj njegovih največjih uporabnikov studijske igre, so to: Joe Cocker, Sammy Hagar, Paul Rodgers, Larry Graham, Betty Davis, Michael Bolton, Jan Hammer, seznam pa še zdaleč ni zaključen. In tu sta še skupni Bad English in Hardline.
Po natrpanem koncertnem urniku zasedbe Journey se je tako le našlo nekaj časa, da spravi v končno fazo Neal Schon vse svoje glasbene ideje, ki jih ni mogel uporabiti pri Journey, v sveženj živopisano variabilne in na moč duhovite kitarske »veseloigre«. Za ta podvig je Neal zbobnal skupaj malo, a preverjeno ekipo mojstrov svojega posla! Za bobnanje je zaprosil kar kolego Stevea Smitha, sicer bivšega Journey kompanjona, klaviature je prispeval Igor Len, zahtevne solaže na Moog klaviaturah pa je položil Schonu prekaljeni Jan Hammer (Jeff Beck, Mahavishnu Orchestra, najdemo ga tudi na glasbeni podlagi za film »Miami Vice«),
Otvoritvena naslovna The Calling je tipični naviti rocker, ki deluje v funkciji nenadnega prevzemanja pozornosti! Neal se v svoji kitarski retoriki v improvizacijah zateka k občutni uporabi zvočnih učinkov izkoriščanja tonov preko »Whammy harmonij«, nekaj kar zelo pogosto slišimo pri Joe Satrianiju. Že prva skladba poda jasen vpogled v izjemni domet, ki ga dosega v svoji ekspresiji Schonova moč kitarske retorike. Mož razporeja previdno svoje tone, ukrivlja ton na isti legi kitarskega vratu tako, da iz njega dobi tudi po 3 – 4 različne tone, ne da bi premaknil prst (tudi s pomočjo rabe tremela). Vse to plemeniti njegov izjemni občutek za valovito stopnjevanje vzdušja in dinamike, saj lahko posamezni toni odzvenijo še tako pretanjeno in senzitivno spet drugi z ostro odrezanim odzvenom, pa se gostijo v ultrasoničnih solističnih eskpadah.
Kitaristovo večplastna izklesanost potrjuje takoj za skladbo The Calling tudi Carnival Jazz, ki je dodobra perforirana s Smithovimi rollingi na tom-tomih, Tudi ta skladba zadržuje optimistično naravnan duh, ki ga nosi v sebi pečat kitarske igre Neala Schona in je sicer znana stalnica tudi njegove integracije kitare v izrazoslovje skupine Journey. Carnival Jazz se res ne ustavlja, deluje celo nepredvidljivo v bazičnem aranžiranju, kot tudi najbolj kompleksno in progresivno izmed skladb albuma! Nekje na polovici se prelamlja v popolno eksperimentalno jazz rock fusion avanturo, kjer Schonu v streljanju hitrih rafalov nikakor ne zmanjkuje streliva. V zaključnem delu sprostita Smith in Schon prostor klaviaturam, ki z zvokom klasičnega piana v jazzovski barvitosti zabelijo sam solistično eksperimentalni razcvet skladbe do njenega zaključka.
Skladbe Blue Rainbow Sky, Six String Waltz ali/in True Emotions, so upočasnjeni, a razpoloženjsko visoko vibrantni, trenutki albuma, ki bi kot uliti sodili na zaključek kateregakoli Journey albuma izdanega v novem času, To pomeni da združujejo izjemno dostopnost, kot tudi približajo karakter kitarske igre Neala Schona poslušalcu na najbolj klasičen način. Tisti, skorajda že standardno »Journeyevski«.
Krajši preludij v Back Smash imenovan Irish Field povzema kitaristovo rahločutnost, ki je zbližana s tisto Stevea Morsea (Deep Purple) v njegovi Contact Lost, blizu nje pa se boste znašli doma tudi ljubitelji Gary Moorea. Samo vprašanje časa je bilo kdaj se bo znašla na seznamu skladb albuma »The Calling« skladba tipa Fifty Six. Gre za fuzijo orientalskega melosa, ki s tolkali kreira celo ritemske vzorce v slogu pravih »arabesk«, Schon pa kmalu dvigne skladbo v rally stampedo svoje kitarske igre, ki je fuzionistično obtežena z jazz improvizacijami piana. Ena najbolj utrganih glasbenih avantur novega albuma.
Verjetno najbolj duhovit trenutek albuma v razigrani in zabavno šegavi Tumbleweeds, pa predstavi Schon v vodilnem motivu znova z duhovito rabo »Whammy« harmonij - skladba bo zato znova blizu ljubiteljem Joea Satrianija. Primal Surge nosi nekaj konotacije plemenskih ritmov črne celine zahvaljujoč silnemu angažmaju Stevea Smitha in cerebralno izzivalnega sentimenta dolgo ukrivljenih, s strupenim »sustain« efektom vzdrževanih tonov, ki tvorijo sanjavo a nalezljivo vodilno melodijo izpod magičnih rok Neala Schona.
Odličen ekspresivno dražljivi met pa se Schonu posreči prav pred zaključkom albuma v blues rockersko erotogeni izzivalnosti skladbe Transonic Funk, ki bazira na čvrsto opasanem, srednje hitrem , pa zato toliko bolj koketnem tempu, kitaro pa odlično veže vase zavesa »Hammond like« zvoka klaviatur. Schon se mojstrsko znajde tudi v sferi bluesa, kar jasno nakazuje od kod veliki mojster izhaja in kje je prapočelo njegove kitarske igre. Z visoko voltažo naphani pravoverni rockerski album Schonove kitarske igre zaključi umirjena, akustična Song Of The Wind II, ki s svojo mirno in šepetavo melodičnostjo odlično razbremenjuje opisano rockersko intenziteto, ki se sicer brezobzirno kreše skozi album!
Odličen studijski album Neala Schona in za ljubitelje kitarskega rocka krasno »polnilo« v času, ko Satriani snuje svoje novo studijsko nadaljevanje. Skratka! Tipični album kitarskega rocka, urezan v sozvočju z enkratnimi in na miljo prepoznavnimi karakteristikami Schonove multifacetne okovanosti, ki prinaša na tržišče izdelek glasbene substance polnokrvne vsebinske otipljivosti. »The Calling« je album, ki ga je v letu 2012 Neal Schon preprosto potreboval , da si da v polnosti duška in izzove svoj artistični jaz. Ustaljena in dodobra afirmirana glasbena forma Journey vsekakor ne zadošča, da bi se lahko znotraj nje razgalila vsa idejna pronicljivost in slikovitost unikatno izbrušenega briljanta kitarske igre tega kitarskega vesoljca in velikega modreca svojega posla. Vse to rešuje album »The Calling«!
na vrh