Tolmin je že polno desetletje prizorišče največjega festivala na naših tleh, ki je obenem tudi eden večjih evropskih metal festivalov. Če je Metalcamp/Metaldays Tolmin postavil na metalski zemljevid pa se to mestece s prav velikim številom tam udomačenih metal zasedb nikoli ni moglo pohvaliti. V zgodnjih devetdesetih so v Tolminu delovali Auschwitz, ki so se kmalu preimenovali v In A Spleen ter leta 1993 izdali kultni split z Obscurity, Dance With the Devil in a Pale Moonlight. Z razpadom In A Spleen je v Tolminu za nekaj časa zamrla tudi metalska kreativnost, ki so jo znova prebudili Expulsion. Leta 2001 je izšel njihov prvenec In These Glorious Epitaphs, tudi Expulsion pa so prehitro prenehali z delovanje. A na gomili Expulsion je pred slabimi petimi leti novega otroka povila mater, ki vabi v svoj topel, a varljiv objem. Tako kot Mothermound vabijo na studijskem prvencu The Burden of Tomorrow.
Na njem Mothermound logično nadaljujejo zgodbo Expulsion, a mnogo bolj dodelano in premišljeno. Žanrsko so Mothermound ujeti med heavy, doom in death metalom, a bi bilo predalčkanje Tmincev v zgolj te niše krivično, saj se v svoji unikatni godbi poigravajo tudi s prijemi iz rock in grunge vod, tok kompleksnega lomljenja in valovanja dobrih petdeset minut dolgega prvenca pa jih umirjeno, a zanesljivo usmerja tudi v vode progresivnega metala. A progresivnost Mothermound se ne skriva v tisočerih notah odigranih v stotinki sekunde, masturbaciji z neštetimi menjavami ritma in tempa ali rabi posiljenih (in prisiljenih) stoterih glasbenih teorij. The Burden of Tomorrow je vznemirljivo glasbeno potovanje v prvi vrsti zaradi izjemne inštrumentalne igre, predvsem na relaciji kitarskih harmonij, ki se prepletajo kot korenine starodavnih dreves, nepričakovanih preobratov ter učinkovite ritem sekcije. Prav kitarske poteze pa so pri Mothermound tiste, ki zasedbo povzdigujejo čez okove žanrov, saj se kitarista ne bojita poseči po linijah, ki nikakor niso klasično »metalske«, temveč na trenutke spomnijo tudi na seattlske zasedbe z Alice In Chains na čelu. Mothermound tako enkrat rjovijo in rohnijo kot brzice Soče, z mirnejšimi deli pa zvenijo kot zatišje pred viharjem, odlikuje pa jih predvsem nepredvidljivost toka glasbe, ki z vsakim obratom in ovinkom preseneti z nepričakovanim. Odlično se pri tem znajde ritem sekcija, ki nima zgolj vloge sledenju kitarskim rifom in vokali, temveč se jima občasno pridruži v »jamerskih« eskapadah. Tako bas kot boben sta tako ves čas razgibana in zanimiva, Mothermound pa se lahko širšim množicam v ušesih zataknejo predvsem zaradi unikatne vokalne predstave, ki je preprosto ena tistih, ki jih ljubiš ali sovražiš. Vmesne poti ni. Vokal variira od skoraj spleenovsko trpečega, death metalsko rohnečega, melanholično otožnega pa vse do melodij, ki so občasno metalske, spet drugič pa grungerske. Vokal Janeza Zege bi še najlažje označili s tistim, čemur v umetnosti pravijo estetika grdega.
Celotnih petdeset minut albuma preveva učinkovita atmosfera zloveščega in neznanega, Mothermound pa se kot dotik prstov Človeka in boga na stropu Sikstinske kapele dotikajo tistega kar je zares božje. Človekova domišljija ter individualnost. The Burden of Tomorrow je kot rjovenje levov, tuljenje volkov in besnenje viharnega morja, večnost narave, ki je človeku še vedno nerazumljiva. Mitološko bitje Los, eno osrednjih bitij sveta, ki ga je zgradil večni William Blake (čigar opus je ena glavnih vodil zasedbe) je v slavnem delu Jerusalem izgovoril besede, ki odlično opišejo tudi to, kar Mothermound počnejo na svojem prvencu: »I must Create a System, or be enslav'd by another Man's. I will not Reason & Compare; my business in to Create.« In »biznis« Mothermound je ustvarjati nekaj unikatnega.
na vrh