(ponovna izdaja, 2007)
"The Buddha Of Suburbia" je logična vmesna stopnica med "Black Tie White Noise" in "Outside". Torej plesno usmerjeni pop rock z vključevanjem progresivnih, recimo raje temu art dotikov, značilnih za Bowievo Berlinsko trilogijo Low – Heroes – Lodger. Za to se je vrnil Bowie korak nazaj, se ozrl po svojih delih, kar Bowiea nikakor ni povzdignilo v manifest "novega rock mesije", prinaša pa po "Black Tie White Noise", nov svež in ušesom nadvse privlačen album.
Ime Brian Eno je za Bowieja znova silna inspiracija. "The Buddha Of Suburbia" je torej zmes pop dance rocka, prežetega z zavesami elektronskih klaviatur, transcedentalnih elektronskih zvočnih vzorcev. Bowie se znova sprehaja skozi enostavne poteze, katere zlaga skupaj v vznemirljivo glasbeno večplastno podobo, ki je okronana z Davidovim nezamenljivim vokalnim pristopom. Ponekod je vokal skrajno zminimaliziran in verzi, ki mestoma namerno minimalistično delujejo, kot naracija speljana skozi efekte cyber-futurizma, ustvarjajo enkratno edinstveno vzdušje, še posebej na mestih kjer riffi izginejo in postane dance beat močno poudarjen v družbi "neo-soul" dotikov (začimbe trobent, elektronskih vzorcev ozadja) – skladba Sex And the Church in v nadaljevanju South Horizon, kjer se jeziku pihal pridruži edinstveni "bowie-izem" - Garsonov piano. Slednja ne skriva poudarjenih soul/jazz chill out elementov. Naslovna skladba, ki odpre album, ne skriva blagih hindu melo-trikov (beri: izbira melodije), deluje veličastno, suvereno in po tej vlogi celo rahlo spomni na Come Talk To Me, Petra Gabriela z njegovega albuma "Us" (1992), čeprav je kot glabena zloženka sestavljena iz členov povsem drugega testa. Četrta skladba The Mystery album popolnoma umiri, saj je Brian Eno obsesija prvi trenutek transcedence, zgrajen na plasteh plutja nežnega kolaža elektronskih vzorcev. Drugi tovrstni trenutek tako skreiranega vzdušja temelječega na "pokrajini zvokov" prinaša Ian Fish, U.K. Heir, katere zvočno plutje vzorcev ozadja, bi lahko brez težav izkoristil za kakšno solažo tudi David Gilmour v "post Waters" Pink Floyd eri. Zmagovito kombiniranje plesnege pop rock obdobja osemdesetih s elektronskim futurizmom prinaša popln preskok atmosfere in dinamike albuma v Bleed Like A Craze, Dad. Predstavljajte si Let's Dance beat in zaveso sampleov, skozi katero se zažirajo klasični triki Bowiea (distorzirana disonanca začimb kitare in "Aladdin Sane" klasičnega klavirja). Bowie preprosto skrbi za enostavnost, spevnost, za ohranjanje in poudarek melodije, njegovi verzi ostajajo zminimalizirani na vsega nekaj vrstic, ki se ponavljajo skozi skladbo. So previdno dozirani, racionalno odmerjeni, dodani v povsem majhnih količinah. Najbolj znana skladba in daleč najbolj grabežljiva je lepotička Stangers When We Met, z ujetim art rock Roxy Music koketiranjem, je nadaljevanje zgodbe z Bleed Like a Craze, Dad, a mnogo bolj samozavestno in prepričljivo, v edinstvenem Bowiejevem obuvalu, kar prišteva skladbo brez težav k Davidovim največjim klasikam. Podoben dotik najdemo v Untitled No. 1. Preskok na sinth pop new wave z začetka osemdesetih, kanček Kraftwerk v Dead Against It, ki bi v rokah koga drugega lahko delovala agresivno vsiljivo za ušesa, a tu je Bowiejev hipnotično čist in mehak vokal, ki z magičnim učinkom omehča skladbo in ji mojstrsko doda tisti privlačni bowievski šarm.
Album "The Buddha Of Suburbia" je izšel sprva konec leta 1993, v istem letu, ko je Bowie afirmiral znova samega sebe z "Black Tie White Noise". Po komercialni polomiji s projektom Tin Machine, je nadaljeval Bowie po "Black Tie White Noise" tako novo pot v samega sebe tudi z "The Buddha Of Suburbia".
"The Buddha of Suburbia" je Davidov album, ki je ostal ob izidu spregledan, kot posledica nerodnega sprejemanja in tretitanja s strani množic, za kar je seveda treba iskati krivdo v managementu založbe. Ker je bila naslovna skladba albuma vključena v glasbeno podlago za televizijsko nadaljevanko iz štirih delov "The Buddha Of Suburbia", katere temelj scenarija je istoimenska knjiga avtorja Hanifa Kureishia, je album nesrečno izgubil predznak studijski, katerega je nadomestila besedica "soundtrack". Še več. Ob tem je bil v več različnih izdajah natisnjen single naslovne skladbe, kar je povečalo zmedo n tržišču in še dodatno oddaljilo množice od albuma, ki sicer nosi skupno deset skladb. Zelo pomembna zavora, pa je bila ob vsem tem ta, da je album izšel v ZDA šele leta 1995 in tako ostal v senci nove aktualne studijske izdaje Davida Bowiea z naslovom "Outside" (1995).
Ponovni izid tega zanimivega studijskega albuma (!) nosi to pot naslovnico, katera je pravzaprav povzetek tiste, ki je izšla za ameriški trg leta 1995, a z razliko, da imamo to pot pred seboj barvno različico. V knjižici je dodan tudi spremni tekst Davida Bowiea, skratka izredno lepo, da se tudi "The Buddha Of Suburbia" vrača na police glasbenih trgovin.
Z "The Buddha of Suburbia" Bowie nikakor ni odkril električne žarnice, a album hkrati nikakor ne skriva novo najdenega artističnega navdiha in Bowiejevega novega artističnega vstajenja, ki se iskri skozi album. Vsekakor mož ne deluje prepričljivo konsistentno preko albuma, saj se preočitno spogleduje z navdihi drugih izvajalcev, a naslovna skladba, Bleed Like a Craze, Dad in Stangers When We Met, brez zavor lahko tretiramo kot prave sočne Bowie skovanke. To pot Bowie ni toliko inovativen, če sploh, kolikor je inspiriran, kar mojstrsko potrjuje njegovo edinstveno kameleonstvo vživljanja v modne muhe in kodiranje teh v sebi lastno nošnjo, skozi katero sije Bowiejevo oziranje preteklih solo izletov. Sveže navdahnjen raznobarvni pletež - glede na inovativnost, ki je spremljala klasičnega Bowiea do vključno "Let's Dance" (1983) povsem nepomemben, a ob tem pomembnega reafirmativnega značaja! Ne pozabimo da je to zelo lep spregledani studijski album in ne glasbena podlaga za film.
na vrh