Jethro Tull: The Broadsword And The Beast

Čeprav v nas z naslovnice albuma s ciničnim nasmeškom zre Ian Anderson kot nekakšen vilinski vojščak s krili in mečem medtem, ko se v ozadju po razburkanih valovih premetava vikinški drakar, na "The Broadword And The Beast", albumu s katerim so Jethro Tull zvokovno dokončno zakorakali v s sintetičnimi zvoki prepojena 80-a, izjemno malo mističnega in magičnega, tako v glasbi, ki je postala dodobra oropana njihove tradicionalne keltske magije kot poeziji, ki se tudi tokrat večinoma vrti okrog vsakodnevnih socialnih tem. Kljub Ianovemu poskusu, da bi ovil vzdušje albuma v ponavadi vselej zanimive vikinške oziroma piratske barve, je "The Broadsword And The Beast" po vzdušju bližje hladno vojni paranoji. Glaven vzrok zakaj albumu kronično primanjkuje izvorne Tull magije je sintetična produkcija in obširna uporaba elektronskih zvokov, ki ne delajo dobre usluge njihovemu tradicionalnenu folk rockovskemu zvoku, katerega glavni nosilec je Ianova nepogrešljiva flavta. Po možakarjevi glavi so se tisti čas začele plesti čudne muhe in težnje po vse večjem eksperimentiranju z elektronskimi klaviaturami, katere je pred začetkom snemanja odigral kar sam preden je odkril novega, pravega klaviaturista. To seveda ni moglo pomeniti preveč spodbudnih novic za njihov tradicionalni folk rockovski zvok in rezultat je izjemno povprečen album, katerega pogosto dušijo sintetični elektronski vzorci, ki robotizirajo tiste redke pastoralne aranžmaje. No, kljub temu ni vse tako sivo kot se zdi in na njem je še vedno nekaj redkih svetlih trenutkov, ki razveselijo dušo slehernega ljubitelja njihove tradicionalne ketlske magije.

Od obeh novih članov, bobnarja Gerrya Conwaya (ex-Steeleye Span, Cat Stevens, Fotheringhay, trenutno pri Fairport Convention) in klaviaturista Petra-Johna Vetteseja, bi poslušalec upravičeno pričakoval, da bosta prinesla nek nov zagon in svežino ter kompatibilnost s starimi mački kot so Ian, kitarist Martin Barre in basist Dave Pegg. Kljub temu, da sta prinesla nove usmeritve v njihov zvok, pa te pogosto izpadejo kot očiten obrat na slabše. Conwayevo bobnanje je precej manj dinamično in bolj v stilu klasičnega rocka kot pa njegovih iz jazza izhajajočih predhodnikov, kar sicer ni nujno slabost, če je odigrano s pravim žarom. Problem je prej ko ne v tem, da njegovi bobni v produkciji pogosto zvenijo nenaravno in že skoraj na meji ritem mašine, ki dušijo sicer njegov izjemno udaren pristop. Druga pesem je Vettese, ki s svojimi sintetično robotskimi zvoki elektronskih klaviatur pogosto vnaša precej neokusne aranžmaje namesto, da bi se bolj držal tradicionalnih simfoničnih aranžmajev, ki bi albumu dali čisto drugo energijo. Medtem, ko je njegovemu predhodniku Eddieju Jobsonu na predhodnem albumu uspelo odlično usklajevati zvokovno tradicijo in moderno tehnologijo, se je Vettese odločil, da bo raje postal profesor sintetike. Na srečo neuničljivi in nerazdružljivi dvojec, Ian in Martin Barre, rešuje album pred popolnim polomom in diskreditacijo izročila skupine. Še posebno to velja za osebnostno vselej skromnega in tihega Martina, ki tukaj spet dobi več prostora za svoj udarni, hard rockerski stil igranja, ki s svojimi energičnimi pasažami skrbi, da gre še vedno za izjemno potenten album. Ianovih čarovnij na flavti in akustični kitari je tokrat opazno manj kot sem vajen vendar je njegovo petje tu eno izmed najboljših v njegovi karieri. Večina del na albumu je za njihove tradicionalno visoke standarde precej povprečnih do podpovprečnih vendar so tisti redki trenutki navdiha vredni tega, da se jim da danes marsikaj odpustiti (za razliko od katastrofalnega naslednika "Under Wraps", 1984).

Otvoritveni "Beastie" je še kar uspešen eksperiment, nekje med new waveom in hard rockom, kjer se Vettesejevi zvoki elektronskih klaviatur mešajo z masivnim ritmom, izjemno energičnim večglasnim refrenom in surovimi Martinovimi kitarskimi pasažami. Kljub temu me moti tisti občutek, da so z njim na vsak način hoteli v isti sapi zadovoljiti tedaj popularnim novo valovskim in metalskim glasbenim trendom. Ianova duhovičenja na flavti še naprej pogrešam na "Clasp", še enem nenavadnem poskusu združevanja njihovega tradicionalnega zvoka in sintetike, ki pooseblja vse kar je zvokovno narobe s tem albumom; umeten ritem, sintetični zvoki klaviatur in Ianov skozi dekoder napeljan vokal (na nekaterih mestih), ki ne pustijo dihati sicer dobrim folk rockovskim aranžmajem na mandolini, kitari in flavti. "Falling On Hard Times" je končno tisti pravi, energični, s tradicionalnimi akustičnimi Tull aranžmaji, zabeljeni folk hard rocker v katerem ne manjka Ianovih duhovičenj na flavti, melodičnih pasaž na Peggovi mandolini in Barrejevi kitari ter odličnih vokalnih harmonij, ki spremljajo nabrušeni stričkov vokal. "Flying Colours" se začne spodbudno kot ena izmed njihovih keltskih žalostink vse do prvega prehoda, ko se prelevi v pravo sintetično grozljivko, ki bolj spominja na vmesnega križanca med Alan Parsons Project in Ultravox kot pa na Jethro Tull. Vettesejeva elektronika reže čez plesni ritem, ki je že skoraj v stilu diska 80ih in se ves čas spodbija z njihovimi tradicionalnimi elementi. Scene tokrat ne rešita niti Ianov vokal ter flavta niti Martinove energične ekspanzije na kitari. "Slow Marching Band" je tiste vrste sentimentalna balada, kakršnih od Iana in druščine ponavadi nisem vajen saj si ti zelo redko privoščijo kakršnokoli obliko ljubezenske patetike. Ian je očitno želel ustvariti pretresljivo keltsko balado v slogu irskih šlager pevk, a kaj ko njegov vokal ni ustvarjen za tovrstne eksperimente, kljub Martinovi pomoči s strani subtilnih kitarskih pasaž. Če ne drugega vsaj Vettese prvič demonstrira, da vseeno zna igrati klavir in solidno uporabljati orkestralne aranžmaje, če to hoče. "Broadsword" je edina stvaritev na albumu, ki se lirično nanaša na nordijske plovbe. Gre za eno izmed tistih zvokovno kontroverznih stvaritev, katera v nekem trenutku zveni kot epska mojstrovina v drugem pa kot popolna polomija. Tokrat je Ian poskusil združiti pompoznost in pastoralo v epsko mešanico, vendar se mu to ni najboljše izšlo. Večina simfoničnih aranžmajev, da o ritmu ne govorim, zveni nenaravno in v ostrem kontrastu glede na odlične subtilne pasaže na kitari med, katere se prikrade tudi izvrstna solaža in Ianovo energično vokalno predstavo. Pri ustvarjanju epskosti so precej bolj uspešni na dramatični "Pussy Willow", Ianovi več kot očitni seksualni aluzij na ženske vršičke. Če ne bi bilo tovrstnega, obešnjaškega besedila, ki se nikakor ne ujema z njenim keltskim vzdušjem, bi šlo celo za najboljše delo na albumu in Tull klasiko saj je naphana z odličnimi baročnimi orkestralnimi aranžmaji (eden redkih trenutkov, ko moram pohvaliti Vetteseja) na klaviaturah in akustični kitari ter odličnimi prehodi med kitaro in bobni, katere vodi Ianova dramatična vokalna ekspresija. Jagoda na vrhu smetane so odlični spremljevalnimi vokali v stilu Uriah Heep, ki se nadaljujejo pri zaključnih refrenih, ki pa se žal mnogo prehitro iztečejo. Niti najmanjšega pojma pa nimam, kaj so želeli povedati s sintetično grozljivko "Watching You Watching Me", ki je že slogovni predhodnik grozot, ki nas čakajo na njihovem naslednjem albumu. Vetesse z elektronskimi zvoki dokazuje, da je mojster new wave sintetike, ki pa bi se vseeno veliko bolj prilegla v kakšno drugo skupino. Če ne bi bilo Ianovega vokala (z obupnim besedilom), pasaž na flavti in celo nekaj kitare, ne bi verjel, da gre za isto skupino, tako grozno zveni. "Seal Driver" je še eno sila povprečno eksperimentiranje z elektronskimi ritmi, katerega iz blata nekoliko vlečejo izvrstne hard rockerske kitarske pasaže med katerimi v srednjem delu zacveti tudi odlična tercetna melodija. Slednja je glavni razlog zakaj ne gre za najslabšo stvaritev na albumu. Vetessejevi ambientalni sinthi so tokrat v najboljšem primeru bližje kakšnemu space rocku (v tem primeru drugorazrednemu) kot pa Jethro Tull saj nikakor ne uspejo ustvariti pravega vzdušja. Zato zaključna, malo več kot eno minutna klasika "Cheerio" zveni kot prebuditev po težkem hibernetičnem spancu v robotskem oklepu, ko se tovarišija v duhu spet vrne v staro krčmo na robu gozda, kamor zahaja Aqualung in nazdravi s polnimi kozarci škotskega viskija. Z nasneto "zdravljico" Tull še danes zaključujejo svoje koncertne nastope, kar je eden redkih svetlih in omembe vrednih trenutkov, ki jih je v njihovo koncertno izročilo prinesel ta album.

Nabor bonusov na ponovni izdaji je to pot izjemno bogat saj so med snemanjem tega albuma posneli lepo število del, ki jih potem niso mogli vključiti na zvočni nosilec. Ironično je, da je kar nekaj izmed teh stvaritev boljših od tistih, ki so našle mesto na albumu. Po večini gre za solidne, akustično usmerjene ali hard rockerske stvaritve brez večje kolličine nepotrebne sintetike. "Jack Frost And A Hooded Crow" je tradicionalni folk rocker z božičnim vzdušjem (kraguljčki), kateri bi bil lahko z bolj dinamičnim ritmom celo ena izmed klasik. Tudi akustično usmerjeni "Jack-A-Lynn" v katerem ne manjka energičnih hard rockerskih pasaž, bi bil eno izmed najboljših del, če bi izšel na albumu. "Mayhem Maybe" je naphan s tradicionalnimi folk rock baročni aranžmaji na nežni melodiji Ianove flavte in akustične kitare in kot tak zbuja zgroženost, da ni bil uvrščen na album. "Too Many Too" je po drugi strani tipični novo valovski dolgočasnež z obiljem sintetičnih zvokov in monotonim ritmom. "Overhang" je še kar uspešen in poslušljiv eksperiment med elektroniko, folkom in hard rockom, ki je lahko celo za zgled večini del na albumu. Zadnja tri dela so precej povprečna in dolgočasna. "Rhytm In Gold" se neuspešno spogleduje s funkom medtem, ko sta hard rockerski povprečnež "I Am Your Gun" in dolgočasni "Down At The End Of Your Road", ki se z enim očesom spogleduje s pub rockom Dire Straits, vse prej kot kandidata za vključitev v redni del albuma.

Vselej, ko poslušam "The Broadsword And The Beast" me prevevajo mešani občutki, da bi bil lahko ta album precej boljši, če bi ga odigrala kakšna izmed njihovih zasedb iz 70-ih in mu na ta način dala tisti njihov tradicionalni, naravni zvok klaviatur in bolj razgiban ritem. Ianovi vikinški predniki po moje ne bi preveč naklonjeno gledali na sintetični zvok, ki duši večino skladb in ubija tradicionalne pastoralne aranžmaje. "The Broadsword And The Beast" je brez dvoma eden izmed njihovih slabših izdelkov, ki pa je še vedno boljši od večine albumov skupin, ki so svoja najboljša dela ustvarila v 70-ih. Na njem so se tudi oni ujeli v isto past kot večina njihovih progresivnih vrstnikov, ki je na vsak način želela z novo tehnologijo na hitro "posodobiti" svoj glasbeni izraz in ga narediti sprejemljivega tedanjim glasbenim trendom. Na njem se jasno čuti, da so se Tull po seriji odličnih albumov pošteno iztrošili zato so želeli na hitro prilagajati svoj zvok tedaj všečnim glasbenim trendom. To bodo počeli v naslednjih letih še bolj radikalno, kar bo prineslo do katastrofalnega rezultata na naslednjem albumu ob katerem še "The Broadsword And The Beast" zveni kot pravljična mojstrovina.