Robert John Godfrey, britanski klaviaturist, skladatelj, aranžer in filozof, je večino svojega ustvarjalnega opusa, po kratkem, a burnem sodelovanju z Barclay James Harvest na začetku sedemdesetih, namenil simfonični progrockovski skupini The Enid, katero je ustanovil davnega leta 1973. The Enid so s svojim orkestralnim pristopom k simfoprogu, kjer je bila ponavadi klasična glasba na prvem mestu in rock na drugem mestu, začeli opozarjati nase ravno sredi punk invazije, tako da je to eden od možnih odgovorov, zakaj nikoli niso dosegli večjega komercialnega uspeha, čeprav so njihovi zgodnji dosežki iz druge polovice sedemdesetih pristne žanrske klasike. The Enid so, kljub dolgoživosti in konstantnim izdajanjem novih plošč, z izjemo nekoliko daljšega odmora/razpada med leti 1999 in 2007, do danes ostali precej spregledani celo med ljubitelji simfoproga.
Zanimanje za njihovo glasbo je spet nekoliko oživelo po izidu albuma »Invicta« (2012), ki je naletel na odličen odziv publike in odobravanje večine kritikov, kar je Godfreyu, ki se je ravno tedaj, zaradi diagnoze Alzheimerjeve bolezni, nameraval upokojiti, vlilo novega ustvarjalnega elana in ga prepričalo, da še naprej ostane v skupini, katero je leta 1973 postavil na noge. Genialni skladatelj in klaviaturist, ki poleg Alzheimerjeve bolezni že dolgo trpi za diabetesom ter kroničnimi napadi depresije, se je namreč nameraval upokojiti in svoje mesto v bandu prepustiti nekomu mlajšemu, pri čemer bi v tem primeru edini originalni The Enid član ostal bobnar Dave Storey.
The Enid so v leto 2015 vstopili še bolj ambiciozno kot kdajkoli prej in lepo je videti, da Godfreya nakopičene bolezni niso poslale v prezgodnji pokoj, temveč si želi, dokler je še pri močeh, posneti čim več nove glasbe, saj so se v tem letu odločili posneti kar dva studijska albuma. Prvi izmed njih je »The Bridge« na katerem sta Godfrey ter pevec Joe Payne v bolj poglobljenih detajlih želela raziskati klasične elemente The Enid glasbe. Posamezne orkestralne aranžmaje in vokale na »The Bridge« dopolnjujejo simfonično oplemenitene kitarske pasaže izpod prstov Jasona Duckerja ter zborovski aranžmaji v režiji Maxa Reada. Popolna poglobitev v klasično glasbo pomeni, da na »The Bridge«, ki je menda prvi izmed napovedane, medsebojno povezane trilogije studijskih albumov, ni prostora za bas kitaro in bobne.
Večini ljubiteljev (progresivne) rock glasbe to seveda ne bo preveč všeč, medtem ko bo skupini ta poteza morda pripeljala dodatne ljubitelje različnih drugih glasbenih žanrov na čelu z orkestralno in komorno glasbo, seveda tiste, ki niso pretirano okosteneli puristi in tradicionalistični snobi. Posamezni orkestralni aranžmaji na »The Bridge« so izjemno lepi in vsesplošna, starožitniška romantika, ki veje skozi večino kompozicij, je pravi špas za dušo, ki si želi nekoliko odpočiti od pritiskov sodobne 'civilizacije' ter se v duhu vrniti v neke veliko bolj preproste čase. Edini problem »The Bridge« je pretirana repetativnost večine orkestralnih motivov, ki včasih spominjajo na skupaj zakrpani kolaž različnih že slišanih idej s predhodnih The Enid albumov. To pravzaprav ni presenetljivo, saj razen štirih kompozicij, ki so bile ustvarjene popolnoma na novo, prevladujejo različna reanžirana dela s preteklih albumov, samo da se tu nahajajo z drugačnimi imeni, kar si seveda zaradi lenobnosti zasluži posebno grajo. Zgodnje verzije »The Bridge« vsebujejo tudi skrito skladbo »Silence«, katera ni nič posebnega in se jo zlahka pogreša.
»The Bridge« bo všeč predvsem ljubiteljem orkestralne in operetne glasbe, medtem ko si je težko predstavljati, da bo, razen kakšnega specifičnega privrženca skupine Queen, ki bo užival v bogatih vokalnih harmonijah in operetnem pristopu Joea Paynea, kateri vsebuje nekatere glasovne sorodnosti z legendarnim Freddiem Mercuryem, ogrel srca tistih, ki bolj kot na simfoniko prisegajo na kitarsko podprti rock in učinkovito ritem linijo. Slednje bo »The Bridge« s svojim raziskovanjem klasicističnih aranžmajev in komornih vokalov zelo verjetno precej dolgočasil, medtem ko imajo dolgoletni The Enid privrženci, kljub temu, da album nikakor ni primerljiv s preteklimi vrhunci kultnih simfoprogresivcev kot je bil denimo »Invicta«, kar nekaj razlogov za dobro voljo, saj gre za ambientalno nadvse bogat izdelek, kjer pek posameznih besedil odseva Godfreyeva družbenokritična in ekološko ozaveščena filozofija. V sam vrh The Enid ustvarjalnega opusa se »The Bridge« seveda zaradi lenobne predelave preteklih del in pretirane repetatitivnosti posameznih motivov ne bo uvrstil, vseeno pa je lepo slišati, da je Godfreyeva druščina po vseh teh letih še vedno zvesta svojemu izvornemu glasbenemu poslanstvu.
na vrh