Britanski kitarski heroj Eric Clapton dolga leta izvaja tudi skladbe svojega glasbenega idola - J.J. Calea. Ploščo The Breeze - An Appreciation of J.J. Cale je s prijatelji posnel v njegov spomin. Cale je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja objavil nekaj fenomenalnih albumov, na katerih je definiral sila prefinjen in lahkoten zvok, ki pa je bil hkrati zahteven in omamen. Predvsem je predstavil tehniko igranja s prsti, ki je dolgovala tako ameriškemu bluesu kot countryju, Cale pa jo je prenesel tudi v svojstven avtorski rock. In tu se zgodba v bistvu šele zares začne. J.J. Cale bi kot večina podobnih in resničnih inovatorjev skoraj zagotovo ostal v anonimnosti, če Eric Clapton na svojih solo albumih ne bi predelal dveh njegovih ključnih skladb, in sicer Cocaine ter After Midnight. Odveč je poudariti, da sta bila to verjetno ključna hita, zaradi katerih je Clapton postal bog prefinjenih, občutenih in razneženih kitarskih prijemov. Medtem, ko je Clapton postal Mr. Slowhand in pobiral grammyje, je Cale potoval v svoji prikolici ter odkrival čare divjih ameriških rek. Producenti pa so ga morali za vsak nov album, ki jim ga je bil dolžan, dobesedno loviti po ameriških divjinah. No, skupaj sta grammyja dobila leta 2008 za skupno ploščo The Road To Escondido. John Weldon Cale je umrl julija 2013 zaradi srčnega zastoja. Eric Clapton ga je imel za vzornika, poleg glasbe ga je cenil tudi zaradi njegove preprostosti in mirnosti.
J.J. Cale je bil za Claptona nekakšen svetilnik. Slednji je bil v sedemdesetih odvisnik od marsikatere škodljive substance. Na živce mu je šla kitara in imenovanje za nekakšnega kitarskega boga, na živce mu je šel heavy metal, hrupa pač ne prenese. Iskal je korenine, bazično glasbo brez pretenzij po instrumentalnih eskapadah, zapletenih ritmih in še čem. J.J. Cale je ravno v tistih letih začenjal svojo albumsko kariero, pred tem pa je v šestdesetih že izdal nekaj malih plošč.
Na plošči The Breeze - An Appreciation of J.J. Cale Eric Clapton zveni sproščeno in neobremenjeno, v želji, da bi prijatelju v spomin pustil drugačen pogled na glasbo, pa je bil morda malo premalo zagnan. V dobro mu lahko štejem, da se ni ponovno lotil nekaterih očitnih skladb, kot sta Cocaine in After Midnight, saj je bolje, da je moči usmeril v predstavitev drugih Caleovih del.
Clapton je z dovoljenjem Caleove žene Christine Lakeland pobrskal po predalu z neobjavljenimi skladbami, tako je na plošči pristala Train To Nowhere, ki jo je izvedel v sodelovanju z Markom Knopflerjem in oklahomskim lokalnim herojem Don Whiteom. Prvič je na objavljena tudi Songbird, ki jo poje country veteran Willie Nelson. Med izstopajoče sodita še The Old Man And Me s Tomom Pettyjem ter Magnolia s Caleovega prvenca Naturally, ki jo poje John Mayer.
Glasba je zvočno zelo blizu pop rock albumom Erica Claptona, čeprav skuša biti enako podkožno nalezljiva kot Caleova, a morda glavni namen tudi ni bil tak. To ploščo dela posebno sinergija med sodelujočimi gosti in Claptonom, ki je povsem nepretenciozen, a sploh ne neizrazit. Caleove skladbe so z njegovim dotikom dobile bolj izrazito popovsko obliko - in to v povsem pozitivnem pomenu. J.J. Cale je mnogokrat v svoje skladbe poleg osnovne rock postavitve včasih povsem nepredvidljivo vpletal tudi druge inštrumente, ki niso ravno v standardnem rockovskem inštrumentariju.
The Breeze - An Appreciation of J.J. Cale je bil sprva mišljen kot samostojni projekt, a je hipoma prerasel v širšo glasbeno avanturo, ki na Caleovo zapuščino opozarja s precej zvestimi inačicami skladb. Te so sicer precej ležerne, vendar vse ne zlezejo pod kožo kot originali. Glede na legitimno željo po obeležitvi glasbene zapuščine velikega mojstra ameriške glasbe, je treba pohvaliti vložek, ki so ga protagonist in sodelavci vložili vanj. Cilj pa je bila tudi želja po približanju Caleove glasbe vsem, ki je še ne poznajo.
na vrh