Po »luknjavih« izdajah Mysterium (2013) ter »Playground Of the Damned« (2011), se legendarni, recimo kar kultni kansaški metalci Manilla Road vračajo s 17. studijskim albumom »The Blessed Curse«, s katerim so končno našli priključek k diskografski zapuščini, po kateri so postali, skozi serijo nepozabnih izdaj v osemdesetih, pravzaprav ena najbolj cenjenih skupin med poznavalci metala, ki pa nikdar ni prejela pravega priznanja za svoje minulo delo, pač pa ostala nekje v podzemlju metalskega univerzuma, kot silno dobro varovana skrivnost.
»The Blessed Curse« je točka, kjer se je šef skupine, edinstveni Mark »The Shark« Shelton prebudil iz spanca, se ozrl naravnost proti koreninam kariere Manilla Road, v tiste čase torej, ko je bend klestil fantastične albume, kot sta med drugim recimo »Crystal Logic« (1983) in »Mark of Death Mask« (1981) in spravil s svojo tovarišijo na plano hudičevo dober album, kakršen bi moral denimo iziti po silno dobrem albumu »Voyager« (2008)! Iz kar pretirano zaspanega »Mysterium« je sledila po vsega dveh letih popolna preobrazba. Dobili smo album poln nasršenih in navitih črnih koračniških himen, kjer se skozi kompozicije visoko vibrantna vzdušja dinamično prelivajo druga v drugo. V središču dogajanja je znova markantni vokal Marka Sheltona. Ta nei veljal nikdar za dobrega pevca, še več. Na njegov vokal se moraš preprosto navaditi. Če ti ne uspe, ne moreš Manilla Road nikakor vzljubiti. Nosi specifike in posebno vrsto karizme, sicer pa je slab pevec Njegov vokal je skozi leta definitivno izgubil moč, navkljub temu pa je barva vokala tako specifična in izrazito posebna, da ostaja Shelton s svojim nosljavo tuleče votlim vokalom pravzaprav centralna figura, ki daje specifikam avtorske izraznosti Manilla Road še naprej hipoma prepoznaven pečat.
Album nosi hibo. Produkcija. To pot so kitare prijetno navite. Shelton je ubral pravzaprav starošolski recept in njegova kitara je povsem nezloščena, zvokovno gola in izjemno organska, kar vnaša, ob njegovem soliranju in posebnem občutku za sledenje melodiji, še eno zaščitno znamka klasičnih Manilla Road. Medtem, ko sobivajo Sheltonov vokal, kitarski rifi in bas linije čvrsto povezano in aktivno v zvočni sliki, pa to ne gre trditi za produkcijo bobnov, ki zvenijo tanko, odsotno, kot bi prihajali iz oddaljene telefonske govorilnice. Naj se Naudi še tako trudi »barvati« prehodne dele z briljantnimi rolingi, iskrivo vpletati dvojno bas boben stopalko in tako naprej, nosi »snare« boben obupen zvok. Škoda. Prav napaka v zvočni produkcij, kazi občo podobo tega silno zglednega izdelka, ki sicer dokazuje, da so stari prdci še kako živahni na zrela leta ter da jim navdahnjenosti še zdaleč ne primanjkuje. Nemara bi moral Shelton vpoklicati v studio producenta in se prenehati ukvarjati s producentskimi nalogami, saj nosita tudi oba predhodna albuma podobne produkcijske hibe. A producent pač stane, Shelton pa ni ravno bogatun glasbene industrije.
Album The Blessed Curse« ponuja zmagovito formulo zlasti zavoljo dejstva, da je na njem več hitrih skladb, ki so uravnotežene z daljšimi kompozicijami, kjer je peski drama teater še posebej izrazito našobljen. Vse skladbe ponujajo markantne riffe, ki definirajo glasbeni dosje boljših albumov skupine. Posebno nasršene, da ne rečem kar okultno porogljive so skladbe The Dead Still Speak, ali Truth in the Ash, pa nadalje še posebej Reign of Dreams ter proti koncu Sword of Hate. Te so vpete med točke, ki se tako kot že uvodna naslovna skladba odpirajo skozi stopnjevanje drama teatra, kjer se vzdušja večkrat slikovito zasučejo. V teh točkah skupna po znanem receptu silno spretno kolobari med nasršeno distorzijo in teatralnimi umirjenimi deli podrti s čistim, ali akustičnim zvokom kitar v spremljavi. V njih kraljujeta popolna epska črnina in misterij. V specifično izvorni dogmi Manilla Road artizma Shelton je bil v času ustvarjanja tega albuma navdahnjen nad antičnimi časi Sumercev, zato se s poezija skladb naslanja na antično civilizacijo južne Mezopotamije (danes stoji tu tisti, ubogi in »nesrečni« Irak). Album nas torej posrka v čase zgodnje bronaste dobe, oziroma v čase več, kot 4.000 let pred rojstvom nesrečnega telovadca. Še posebej pod kožo zleze tretja po vrsti Tomes of Clay, kjer skupina namerno zapluje v arabske lestvice in ustvarja izrazito mračno atmosfero. Prelep akustični komad sledi tudi na poziciji št. 5, ko se zavrti Falling. Sheltonov posebni vokalni pristop iztrži še več dramatične izraznosti ob teh umirjenih točkah. Album sklene mini epska suita The Muses Kiss, ki se razvija uvodoma v neoklasičnem slogu in velja za eno najboljših točk albuma, naphano z brezmejno melanholijo. Bryan Patrick se vključuje k Sheltonovem vokalu prav na teh mirnejših delih albuma, kjer z višjimi vokalnimi linijami harmonij duetov učinkovito kontrastira dramatična občutja.
»The Blessed Curse« pa vsebuje še dodatni album, ki nosi s šestimi skladbami naslov »After the Muse«. Ne glede na to, da se točke dodatnega albuma osredotočajo v aranžmajih izdatneje na rabo akustike, ki tako stopa v središče razvoja dogodkov, prevzema centralni fokus skladba z naslovom All Hallows Eve. V dveh različnih verzijah. Prva je tista, ki izvira iz leta 1981 in je skupina povsem po naključju nedavna našla v studiu njen analogni zapis. V dolžino meri 12. minut in gre za atmosferični ep. Zakaj ne meri še dlje? Ker je skupini takrat zmanjkalo analognega snemalnega traku! Noro. Zadržana je vsa izrazna avtentičnost izvirnika, ki pa ga lahko slikovito primerjate z zaključno na novo posneto verzijo te skladbe, ki je dodana na rep dodatnega albuma. Podaljšano za tri minute,
Album »The Blessed Curse« lovi nadvse uspešno in učinkovito priključek z najsvetlejšimi deli diskografskega opusa Manilla Road. Z nekoliko več posvečanja produkciji, ki na albumu žal šepa, bi album dosegel še večjo izrazno in artistično moč. Ne glede na to, pa dostavlja mnogo komponističnih glasbenih sladostrastij ter odlično uravnovešenost med hitrimi in udarnimi kompozicijami ter tistimi, ki se osredotočajo na gradnjo specifične atmosfere, kar bo ljubitelje specifične epske črnine te misteriozne kultne ameriške metalske zasedbe zagotovo, več kot zadovoljilo!
Manilla Road so nastopili v lasnkem letu, dne 22.07.2014, na tolminskem festivalu Metaldays, kjer so zastopali vlogo glavnih nosilcev drugega odra in sredi naliva priredili odličen koncertni nastop. RockLine reportažo s tega festivalskega dne lahko v celoti preberete TUKAJ!
na vrh