Machine Head: The Blackening

Ni prav veliko skupin, ki bi doživelo toliko vzponov in padcev kot jih je ameriška Bay Area zasedba Machine Head. Od odličnega prvenca Burn My Eyes, ki še danes velja za enega najboljših albumov thrash metala in je leta 1994 zasedal vrhove vseh metal lestvic najboljših plošč in zelo dostojnega naslednika The More Things Change (1997) je skupina Machine Head padla v spiralo neuspehov. Leta 1999 so izdali povprečno ploščo The Burning Red dve leti kasneje pa obrnili hrbet svojim vedno manj številčnim fanom in izdali blasfemično ploščo Supercharger, ki je opustila thrash metal korenine skupine in v zvok Machine Head vnesla rapanje. Ja, rapanje. Kakršenkoli komentar je odvečen. Ni čudno, da je Supercharger pomenil skorajšen razpad skupine, hrbet jim je obrnila tudi založba Roadrunner. Frontman Robb Flynn je le uvidel, da obračanje po vetru in prepuščanje trendom ne prinese uspehov in leta 2003 je po velikih težavah izšla zelo dobra comeback plošča Through the Ashes of Empires s katero so se vrnili v kraljestvo pravega metala. Machine Head so torej v ponovnem vzponu in tekmi po zasedbi thrash metal prestola.

Kaj torej prinaša nova plošča The Blackening? Že vse od začetka priprav plošče nas je Flynn zasuval z novicami o tem, da je bo The Blackening najmanj Master of Puppets skupine Machine Head. Obljubljal je epskost, fantastične strukture, uničujoče riffe... same presežke torej. In res, če so komadi s plošče TtAoE, kot sta Imperium in Descend the Shades of Night vrnili vernike v Cerkev Desettonskega kladiva, je The Blackening njena Nova zaveza.

The Blackening je sila čudna plošča. Zagrabi te šele po nekajkratnih poslušanjih. Prvič ko sem jo slišal sem si zares rekel, da so ga Machine Head znova polomili. Na srečo je vnovično poslušanje dokazalo mojo zmoto. Izredno dolgi, epski komadi niso lahek zalogaj za enkratno poslušanje in po površnem poslušanju zares izgleda, da so komad na silo vlekli do devetih, desetih minut. Ta občutek še vedno obstaja, a vseeno gre za prekleto dobre komade! The Blackening ponuja kar uro udarnega, energičnega modernega thrash metala, od tega kar dva komada presežeta deset minut, dva se ustavita pri devetih minutah, najkrajši pa je dolg "le" slabih pet minut. Prav tu je minus plošče – komadi počasi postanejo preprosto predolgi. Točneje, grobo rečeno, štirje deset minutni komadi so vendarle preveč.

Dovolj blebetanja! Temačno srce plošče The Blackening bije pred nami. Epske, silovite skladbe so novi psalm metal v letu 2007, ki razbija okove izpetega nu-metala. The Blackening je mračna plošča, v katero je Flynn izprsil ves srd, ki ga čuti do današnjega sveta. Metallica, to je bes, ki bi ga morala pokazati "jezna" St. Anger! The Blackening je uro dolga himna nezadovoljstva, ki pa ponudi več ko "jebi se" odnos mladostne arogance in izpostavi dejstvo, da se spremembe začnejo znotraj, z raziskavo lastnega odseva. "Ogledalo ne laska" pravi naslovnica.

Mrtvaški ples se prične z najbolj nasilno proti vojno pesmijo v obstoju, deset in pol minutno mojstrovino, Clenching the Fist of Dissent. Kakšno atmosfero ustvari začetno kričanje žalovanja in akustična kitara, ki se prebije skozi meglo! To preprosto morate slišati, preden vam pri dveh minutah vrat prelomi Flynnov krik "Waaaaaaaaaaaaaaar!" Struktura komada je zares neverjetna. Esejsko besedilo sledi mnogim spremembam tempa, thrash metalskemu štopanju in Kill 'Em All "pesti v zrak" delom.

Tu je pravo mesto za omembo gonilne sile plošče. Riff! Štrleči riffi dvojca Flynn/Demmel so preprosto rečeno neverjetni. Igranje drug okrog drugega, harmonije, riffanje in žaganje težkih akordov, enkrat udarnih in surovih, drugič melodičnih in mehkih. Bolj poslušaš te kitare, bolj zasvojen postajaš. Fantastični kitarski deli so tokrat verjetno razlog, da se ritem sekcija drži nekoliko bolj v ozadju. Ne razumite me narobe, McClain še vedno razkazuje svoje pestro, tehnično bobnanje, a tako kot na TtAoE se vendarle ne izkaže.

Slabih komadov na plošči resnično ni, a na tem mestu bi izpostavil le najboljše. Clenching the Fist of Dissent sem že omenil, nujno pa se ji mora pridružiti še odlična, agresivna, adrenalinska vožnja z vlakcom smrti v Aesthetics of Hate. Flynn je skladbo napisal kot odgovor na istoimenski članek Williama Grima, ki piše o tem, da si je bil Dimebag Darrell za svojo tragično smrt (kitarista Pantere je na odru ustrelil poblazneli oboževalec) kriv sam. Lep poklon umrli legendi in pljunek v obraz konzervatinemu puritancu Grimu. Sicer trivialni podatek – Flynn ta komad odigra z modelom kitara Washburn Dimebag, ki mu jo je Darrell osebno poklonil kot darilo, ker je Flynnovo kitaro prejšnji večer razbil na odru.

Slanderous z jeznimi, uničujočimi riffi odlično povzame temo o rasizmu. Še ena adrenalinska injekcija v stilu starešole Bay Area thrasha in hkrati verjetno najbolj neposreden komad plošče. In pri tem še kako odličen!

Naj izpostavim še devet minutno mojstrovino o verski pravici Halo, s fantastično eksplozijo po enominutnem mirnem uvodu. "To je poziv k orožju! To je čas za boj!" Stopite v prvo bojno vrsto in odkrijte vse lepote te plošče.

The Blackening ni popolna plošča, mogoče tudi ni njihova najboljša, a to je tako kot bi rekel, da Metallicin Justice ni tako dober kot Master ali Seasons the Abyss Slayerjev ni tako dober kot Reign in Blood. Kako dobra plošča je The Blackening se bo pokazalo ob koncu leta, ko bo gotovo zasedala najvišja mesta lestvic. Volkovi so na prostosti!